Papež: Duhovniki - služabniki bolnikov
Papež in Sveti sedež | 10.02.2010, 19:00
Papež Benedikt XVI. se je v tokratni poslanici ob 18. svetovnem dnevu bolnikov posebej ozrl na duhovnike, ki jih je poimenoval služabnike bolnikov. „Vabim vas, dragi duhovniki, da si ne prizanašate, ko jim dajete skrb in tolažbo. Čas, ki ga prebijete ob preskušanem človeku, se razodeva rodoviten v milosti za vse druge razsežnosti pastorale.“
Papeževa poslanica za svetovni dan bolnikov 2010
Dragi bratje in sestre!
Prihodnjega 11. februarja, na bogoslužni spomin Lurške Matere Božje bomo v vatikanski baziliki obhajali 18. svetovni dan bolnikov. Posrečeno sovpadanje s 25. obletnico ustanovitve Papeškega sveta za pastoralo zdravja daje še nov razlog, da se Bogu zahvaljujemo za doslej prehojeno pot na področju pastorale zdravja.
Z vsakoletnim Svetovnim dnevom bolnikov ima Cerkev dejansko namen napraviti cerkveno skupnost v njenih najtanjših žilah občutljivo za pomembnost pastoralnega služenja v prostranem svetu zdravja, to je služenja, ki je bistveni del njenega poslanstva, saj se vpisuje v brazdo samega Kristusovega odrešilnega poslanstva. Kristus, božji Zdravnik »je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo« (Apd 10,38). Iz skrivnosti njegovega trpljenja, smrti in vstajenja črpa človeško trpljenje smisel in polnost luči. Božji služabnik Janez Pavel II. v svojem apostolskem pismu O odrešenjskem trpljenju zelo jasno pove: »Človeško trpljenje je doseglo svoj vrhunec v Kristusovem trpljenju. Hkrati je stopilo v popolnoma novo razsežnost in v nov red: povezalo se je z ljubeznijo…, s tisto ljubeznijo, ki ustvarja dobro, ko ga izpelje tudi iz zla, izpelje ga s pomočjo trpljenja, tako kakor je najvišje dobro odrešenja sveta izšlo iz Kristusovega križa, iz katerega nenehno jemlje svojo usmeritev. Kristusov križ je postal izvir, iz katerega vrejo reke žive vode« (št. 18).
Gospod Jezus se je pri zadnji večerji, preden se je vrnil k Očetu, sklonil, da je umil apostolom noge. Tako je prehitel najvišje dejanje ljubezni na križu. S tem dejanjem je povabil svoje učence, naj si prisvojijo njegovo logiko ljubezni, ki se daruje predvsem najmanjšim in najpotrebnejšim (prim. Jn 13,12-17). Po njegovem zgledu je vsak kristjan poklican, da v različnih in vedno novih okoliščinah podoživlja priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je prišel do človeka, katerega so roparji pustili ranjenega in napol mrtvega ob poti. »Ko ga je zagledal, se mu je v srce zasmilil. Stopil je k njemu, vlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarja, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil‹« (Lk 10,33-35). Na koncu prilike Jezus reče: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37) S temi besedami se obrača tudi na nas. Spodbuja nas, da se sklonimo nad telesne in duhovne rane tolikih naših bratov in sester, ki jih srečujemo na cestah sveta; pomaga nam razumeti, da z Božjo milostjo, sprejeto in živeto v vsakdanjem življenju, izkušnja bolezni in trpljenja lahko postane šola upanja. V svoji okrožnici Rešeni v upanju sem zapisal, da »človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, marveč sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo« (št. 37). Že drugi vatikanski cerkveni koncil je opozoril na važno nalogo Cerkve, da se briga za človeško trpljenje. V dogmatični konstituciji o Cerkvi Luč narodov beremo: »Kristusa je poslal Oče zato, ›da bi oznanil blagovest ubogim, … ozdravil nje, ki so potrtega srca‹ (Lk 4,18), da bi ›poiskal in zveličal, kar je izgubljenega‹ (Lk 19,10). Podobno Cerkev obdaja z ljubeznijo vse tiste, ki jih tare človeška slabost, še več, v ubogih in trpečih spoznava podobo svojega ustanovitelja, ubogega in trpečega; zato si prizadeva za lajšanje njihove bede in želi služiti Kristusu v njih« (C 8). To človekoljubno in duhovno delovanje cerkvene skupnosti se je skozi stoletja izražalo v mnogoštevilnih oblikah in zdravstvenih strukturah in ustanovah. Tukaj bi hotel spomniti na tiste, ki jih neposredno upravljajo škofije, in na one, ki so se rodile iz velikodušnosti raznih verskih zavodov. Gre za dragoceno 'premoženje', ki odgovarja dejstvu, da »Cerkev potrebuje organizacijo kot predpostavko za urejeno občestveno služenje« (Okrožnica Bog je ljubezen, 20). Ustanovitev Papeškega sveta za pastoralo zdravja pred petindvajsetimi leti pripada takšni vnemi Cerkve za svet zdravja. Nujno mi je dostaviti, da se v sedanjem zgodovinsko-kulturnem trenutku še bolj zaznava zahteva po pazljivi in razvejani cerkveni prisotnosti ob bolnikih, kakor tudi prisotnosti v družbi, prisotnosti, ki je zmožna na učinkovit način sporočati o evangeljskih vrednotah za varstvo človeškega življenja na vseh stopnjah, od njegovega spočetja do njegovega naravnega konca.
Tukaj bi hotel povzeti Poslanico ubogim, bolnim in vsem trpečim, ki so jo koncilski očetje na koncu drugega vatikanskega koncila namenili svetu: »Vi vsi, ki težo križa huje občutite, … vi, ki jokate, … vi, nepoznani trpini, opogumite se. Vi imate prostor v božjem kraljestvu, ki je kraljestvo upanja, sreče in življenja! Vi ste bratje trpečega Kristusa: in, če le hočete, skupno z njim rešujete svet« (Poslanica Ubogim, bolnim in trpečim; Koncilski odloki, str. 681s). Iz srca se zahvaljujem osebam, ki vsak dan »opravljajo služenje bolnim in trpečim,« in sicer tako, da bo »apostolat Božjega usmiljenja, ki se mu posvečajo, vedno bolj ustrezal novim zahtevam« (Janez Pavel II., apostolska konstitucija Dobri pastir, čl. 152). V tem letu duhovnikov je moja misel posebej usmerjena k vam, dragi duhovniki, 'služabniki bolnikov', znamenje in orodje Kristusovega sočutja, ki mora doseči vsakega človeka, zaznamovanega s trpljenjem. Vabim vas, dragi duhovniki, da si ne prizanašate, ko jim dajete skrb in tolažbo. Čas, ki ga prebijete ob preskušanem človeku, se razodeva rodoviten v milosti za vse druge razsežnosti pastorale. Končno se obračam na vas, dragi bolniki, in vas prosim, da molite in da darujete svoje trpljenje za duhovnike, zato da bi mogli ostati zvesti svojemu poklicu in da bi bilo njihovo služenje bogato duhovnih sadov v korist celotni Cerkvi. S takšnimi čustvi prosim, naj pride nad bolnike kakor tudi nad tiste, ki jim pomagajo, materinsko varstvo Marije, ki jo kličemo Zdravje bolnikov. Iz srca vam podeljujem apostolski blagoslov.
V Vatikanu, 22. novembra 2009, na praznik Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.
Papež Benedikt XVI.
Prevedla: Breda Cigoj-Leben; recenzija: dr. Anton Štrukelj in dr. Jože Štupnikar
