papež Benedikt XVI.
Papež povabil k molitvi za nove duhovne poklice
Cerkev po svetu
Tudi tokrat se je na trgu svetega Petra v Vatikanu zbralo veliko število vernikov, ki so želeli prisluhniti opoldanskemu nagovoru papeža Benedikta XVI., moliti z njim angelovo čaščenje in prejeti blagoslov. Med prisotnimi se je nahajal tudi papežev namestnik za rimsko škofijo z množico vernikov. Tem je ob začetku rimskega tedna za življenje in družino, sveti oče namenil posebno spodbudo v smeri vrednotenja človeškega življenja v vseh njegovih obdobjih, od spočetja do naravne smrti.
Ob svetopisemskih odlomkih današnje 5. nedelje med letom je papež Benedikt XVI. našo pozornost usmeril zlasti v odgovor na poklicanost slediti Jezusu v duhovnem poklicu.
Zato je najprej spomnil na Izaijevo zgodbo strahu in občutka nevrednosti ter očiščenja, ki ga Izaija prejme od Boga, čemur sledi njegov vzklik pripravljenosti: „Tukaj sem, Gospod, pošlji mene!“ (prim. Iz 6,1-8). Podobna občutja doživi Peter ob čudežnem ribjem ulovu. Svetemu očetu se zdi zanimivo, da se Peter ob tem Jezusu od veselja ne vrže v objem, temveč pade pred njim na kolena s prošnjo, naj gre proč njega, ker je grešen človek. Jezus pa ga opogumi z besedam: „Ne boj se! Odslej boš ljudi lovil“ (prim. Lk 5,10). In Peter vse zapusti ter gre za njim.
Tudi Pavel o sebi pravi, da je nevreden biti apostol in hkrati priznava, da je Božja milost – kljub njegovim slabostim - v njem naredila čudovite reči in mu zaupala nalogo in čast oznanjati evangelij (prim. 1 Kor 15,8-10). Iz opisa doživetij poklicanosti Izaija, Petra in Pavla razberemo, kako pristno srečanje z Bogom, človeka vodi k spoznanju osebne revščine in neustreznosti, priznanju zamejenosti in greha. Toda kljub tej krhkosti, Gospod, ki je bogat v usmiljenju in odpuščanju, preobrazi človekovo življenje in ga kliče, naj mu sledi. Izaijeva, Petrova in Pavlova ponižnost vabi vse, ki so doživeli milost poklicanosti, naj ob tem ne mislijo predvsem na lastne pomanjkljivosti, temveč naj se zazrejo v Gospoda in v njegovo neizmerno usmiljenje, naj se spreobrnejo ter z veseljem - zaradi njega - zapustijo vse drugo. Božji pogled je namreč drugačen od človeškega: „Človek vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7) in naredi iz ubogih in slabotnih ljudi, ki vanj verujejo, neustrašne apostole in glasnike odrešenja.
Ob koncu opoldanskega nagovora je sveti oče spodbudil, naj molimo za nove duhovniške in redovniške poklice, da bi tisti, ki so poklicani, po ustreznem premisleku, znali Bogu velikodušno odgovoriti in to ne z zaupanjem v lastne moči, temveč z odprtostjo Božji milosti.
