Sveti oče letošnjo postno poslanico posvetil vprašanju pravičnosti

Papež in Sveti sedež | 04.02.2010, 20:55

Na tiskovnem uradu Svetega sedeža so po poročanju slovenskega uredništva Radia Vatikan predstavili Poslanico papeža Benedikta XVI. za letošnji postni čas. Sveti oče jo je posvetil vprašanju pravičnosti in jo naslovil z besedami apostola Pavla: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa« (prim. Rim 3,21–22).

Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti, zapiše papež v poslanici. Potrebna je osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Pri tem papež izpostavi, da je krščansko oznanilo tisto, ki pozitivno odgovarja na človekovo žejo po pravičnosti, ter se sklicuje na apostola Pavla, ki v Pismu Rimljanom pravi, da »se je brez postave pokazala Božja pravičnost... po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo« (prim. Rim 3,21–25). V nadaljevanju papež govori o Kristusovi pravičnosti, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. »Odkupitev«, ki pride po Jezusovi »krvi« pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak ga rešuje dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase »prekletstva«, ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval »blagoslov«, ki pripada Bogu, zapiše papež.

Krivičnost po papeževih besedah izvira iz človekove sebičnosti, samozadostnosti in upora proti Kristusovi pravičnosti. Pravičnosti križa se človek lahko upre, zapiše sveti oče v poslanici, kajti ta razkriva, da človek ni samozadostno bitje, ampak potrebuje drugega, da bi bil v polnosti to, kar je. Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu. Vera torej ni neko naravno, udobno in samoumevno dejstvo, zatrdi papež. Sprejeti potrebo, da me drugi osvobodi »mojega«, da bi mi brezplačno podaril »svoje«, zahteva ponižnost. To se še posebej dogaja pri zakramentih sprave in evharistije. Zaradi Kristusovega dejanja lahko mi vstopimo v »večjo« pravičnost, ki je pravičnost ljubezni, pravičnost tistega, ki se v vsakem primeru čuti vedno bolj dolžnika kot upnika, ker je prejel več, kot bi lahko pričakoval. Kristjan, okrepljen s to izkušnjo, po papeževih besedah želi prispevati k oblikovanju pravične družbe, kjer vsi prejemajo potrebno za življenje v skladu s svojim človeškim dostojanstvom in kjer pravičnost poživlja ljubezen.

Sicer papež v poslanici tudi pojasni izraz pravičnost, ki v vsakdanjem jeziku pomeni »dati vsakomur svoje«, pri tem pa opozori, da »distributivna« pravičnost, torej tista, ki pravično deli, človeku ne zagotavlja vsega, kar mu pripada. Za uživanje polnosti bivanja namreč potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko dano samo zastonj. Človek še bolj kot kruh potrebuje Boga. Benedikt XVI. izpostavi trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Številne moderne ideologije slonijo na predpostavki, da je zato, ker krivičnost prihaja »od zunaj«, dovolj odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak način mišljenja je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja zlu.

Človeka slabi globok notranji vzgib, ki hromi njegovo sposobnost vstopati v občestvo z drugim. Čeprav je človek po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, v sebi doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha, izpostavi papež. Adam in Eva sta, potem ko sta podlegla satanovemu zapeljevanju in v nasprotju z Božjo zapovedjo segla po prepovedanem sadu, logiko zaupanja v Ljubezen nadomestila z logiko sumničenja in tekmovalnosti. Logiko sprejemanja in zaupljivega pričakovanja drugega pa s tesnobno logiko grabljenja in samovoljnega ravnanja, ob čemer sta kot izid izkusila nemir in negotovost. Tega sebičnega vzgiba pa se človek lahko osvobodi le s Kristusovo pravičnostjo in se tako odpre ljubezni.

Poettering: Ne gre le za skrb za materialna sredstva

Predstavitve papeževe postne poslanice se je udeležil tudi nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Poettering, ki se je v svojem govoru osredotočil na vprašanje pravičnosti in svobode, pri tem pa je poudaril, da danes Evropa bolj kot kadar koli prej potrebuje evropski duh solidarnosti, solidarnosti do vseh narodov in kultur sveta.

Poettering je hkrati opozoril, da evropska celina pogostokrat pozablja na svoje korenine ter na povezavo med vero in političnimi idejami. Dobro bi bilo, če bi ponovno odkrili zaklade tega izročila, kar lahko storimo na podlagi medverskega in medkulturnega dialoga. Če bomo znali posodobiti naše kulturne in verske korenine, bomo tudi v pretežno sekularizirani Evropski uniji zmogli ustvarjati dobro politiko, temelječo na krščanski odgovornosti. Poettering je dodal, da je v prizadevanju za ohranjanje svobode in večjo pravičnost treba v središče političnega razmišljanja postaviti vrednoti bratstva in solidarnosti. To sta po Poetteringovih besedah dve najpomembnejši socialno-etični nalogi, s katerima se mora spoprijeti Evropska unija.

Ne gre le za skrb za materialna sredstva, čeprav so tudi ta pomembna, pač pa gre na prvem mestu za duhovno prenovo, ki jo mora izvesti Evropska unija, je dejal Poettering, sedanji predsednik nemške raziskovalne skupine Sklad Konrada Adenauerja. Ko je govoril o solidarnosti, je poudaril, da ta ni nekaj abstraktnega, temveč mora vselej biti konkretna, hkrati pa naglasil, da globalna solidarnost ne pomeni le materialne zadeve. Pravičnost in mir, ponovno razdelitev in priznavanje med narodi in državami je mogoče zagotoviti le, če bomo delovali v skladu z načeli solidarnosti in bratstva, tudi v dialogu o veri in na podlagi naše kulture. Samo tako bo naš govor o pravičnosti razumljiv, ker je pravičnost neločljivo povezana z vsemi kulturami in verstvi, je še poudaril nekdanji predsednik Evropskega parlamenta, ki je svojo predanost ohranjanju krščanskih korenin evropske celine in podporo dialogu s predstavniki muslimanske skupnosti izkazal že večkrat.

Lani se je denimo udeležil slovesnosti, ki jo je priredilo nemško veleposlaništvo pri Svetem sedežu, kjer je med drugim izrazil nasprotovanje razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je križ na stenah učilnic označilo kot kršitev verske svobode. Takrat je dejal, je križ znamenje Božje ljubezni, razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice pa je v tem primeru pomenila pomanjkanje razumevanja za kulturni dialog, ki je v današnjem svetu nujno potreben.