V Sloveniji ni pluralnosti medijev!
Slovenija | 18.02.2010, 10:42
V oddaji Pogovor o smo se lotili vprašanja svobode medijev pri nas in pa nasploh poslanstva novinarja. Izhajali smo iz obsodbe novinarke Družine Barbare Kastelec s strani novinarskega razsodišča, pa tudi afere o bulmastifih. Gostje so bili urednik Multimedijskega portala RTV Slovenija Uroš Urbanija, jezuit in komunikolog p. Peter Lah ter novinar na Primorski novicah, štiri leta tudi član programskega sveta RTV Slovenija, Tino Mamič.
Član združemnja novinarjev in publicistov Tino Mamić je komentiral poročilo o svobodi tiska v Sloveniji v letu 2009. V njem kot eno večjih težav, s katerimi se srečuje tisk v Sloveniji, izpostavljajo pomanjkanje politične pluralnosti medijev. Opozarjajo pa tudi na nekatere politične posege, do katerih naj bi prišlo v nekaterih medijih. "Pred več kot 100 leti je Slovenija imela dva časnika, dva dnevnika: enega levega in enega desnega. Torej klerikalnega in liberalnega. Danes po 120-ih letih imamo pet splošno informativnih dnevnikov in od teh petih dnevnikov so vsi levi."
Urednik Multimedijskega portala RTV Slovenija Uroš Urbanija pa dodaja: "Vsak človek ima izoblikovana svoja stališča, svoja mnenja in na podlagi tega tudi piše, ocenjuje situacije, se odloča. Vprašanje ni torej ali je samocenzura ali kakršnakoli druga cenzura, ampak ta pluralnost znotraj samih novinarskih vrst, da te pluralnosti ni." Dokaz je po njegovih besedah tudi neuravnoteženo število članov v Društvu novinarjev Slovenije nasproti Združenju publicistov in novinarjev.
V pogovoru smo se dotaknili tudi obsodbe novinarke Družine Barbare Kastelec s strani novinarskega častnega razsodišča, ki se je vtem primeru jasno postavilo na točno določeno stran. Kastelčeva je namreč v pismu vse obsodbe zavrnila in razložila. Uroš Urbanija pa pri tem dodaja: "Če je bila Barbara Kastelec obsojena zaradi tega, kar je pisala in kakor je pisala, dvomim, da sploh kakšen novinar zadostuje pogojem in kriterijem Društva novinarjev Slovenije, da bo opravljal svoje delo profesionalno."
Pri tem so vsi poudarili pomen kristjanovega delovanja v javnosti. Problem naše slovenske družbe je namreč v tem, da se kristjani bojimo izpostaviti. Tino Mamič:"Lahko kritiziramo medije in ta medijski prostor, nikoli pa se ne vprašamo z druge strani: kaj pa kristjani naredijo za to, da so mogoče bolj opaženi v javnosti, ali pa za to, da so njihova mnenja bolj prisotna v javnosti." S tem se strinja tudi Uroš Urbanija, ki pravi, da se ne smemo bati tega, kaj in kako bodo mediji pisali o nas. "Glede na to,d a sem tudi sam že doživel nekaj medijskih viharjev, bi lahko rekel takole: ta strah je odveč, ker pravzaprav na to, kaj bodo o meni pisali, imam zelo malo vpliva, ali pa ga sploh nimam. Bistveno je, da sem v sebi prepričan, da tisto, kar delam, delam prav in potem zares tako tudi delam."
O poslanstvu novinarja pa je komunikolog in jezuit, p. Peter Lah takole dejal: "Dve stvari sta pomembni: eno je poštenje, drugo je pa resnica." Sicer pa smo se v pogovoru lotili tudi zadnje afere o bulmastifih, kjer se je pokazalo, da si večina novinarjev ni upala kaj več povedati o tej zgodbi. Mnogi menijo, da je šlo za pritiski politike in na internetnih forumih beremo o velikem razočaranju nad slovenskimi novinarji, češ, da si ob tako velikih zadevah ne upajo dvigniti glave. Tako imamo na eni strani - lahko bi rekli - dlakocepsko natančnost Častnega novinarskega razsodišča v primeru Barbare Kastelec, po drugi strani pa mižanje pred zgodbo, ki je na noge postavila vso Slovenijo, zgodbo v katero je po mnenju mnogih, vpet vrh slovenske politike.
