Prešernov dan – slovenski kulturni praznik
| 08.02.2010, 10:22
Vzajemna odprtost med kulturami je danes prednostno področje dialoga med ljudmi, ki si prizadevajo za iskanje pristnega humanizma, onkraj vseh razlik in razhajanj. Cerkev je prepričana, da je izgradnja pravičnejšega človeške družbe in enotnejše mednarodne skupnosti moralna dolžnost, ki jo človek lahko uspešno izpolni tudi z uporabo dosežkov različnih kultur.
Dialog med Cerkvijo in kulturo je zato eno od pomembnih področij njenega pastoralnega delovanja. Cerkev si na področju kulture prizadeva za to, da bi omogočila srečanje evangelija z množico kultur po svetu.
Kulturni praznik, ki ga obeležujemo 8. februarja, je priložnost, da kristjani obnovimo zavest o dosežkih srečevanja evangelija s kulturo slovenskega naroda. Ob tej priložnosti je Tiskovni urad Slovenske škofovske konference posredoval razmišljanje, Milana Knepa, tajnika Medškofijskega odbora za kulturo pri SŠK, ob slovenskem kulturnem prazniku.
Raztreščenost – naše usode?
Kljub finančnim in gospodarskim težavam živimo relativno udobno in nismo ne politično ne ekološko neposredno ogroženi. Zato smo si lahko privoščili vseslovenski kulturni plenum, ki se začel v četrtek, 28. januarja 2010, in ki od nas ni terjal, da bi morali nemudoma vsaj za silo sestaviti raztreščeni slovenski duhovni, družbeni in kulturni prostor. Vnema povabljenih razpravljavcev, da bi čim bolj natančno in pronicljivo podali svojo oceno položaja slovenskega naroda in njegove kulture dvajset let po osamosvojitvi in nastanku države, je bila očitna. Tudi tisti, ki so bili zelo kritični in celo pikri, niso hoteli biti razdiralni, temveč so priklicevali zamisli, strategije in ideje, ki bi zapolnile razpoke v našem času, kot se je izrazil eden od povabljenih. Pozivali so, da moramo z dialogom presegati demokracijo, ki se nam dogaja kot diktatura večine nad manjšino. Iz svoje srede moramo odpraviti hujskaštvo in izključevanje, izprijeni kulturniški oportunizem in izvotljeno svobodo, podrejanje vseh dejavnosti edinemu cilju – povečevanju dohodka. Prihodnost bi se nam morda začela izrisovati šele potem, ko bi samokritično naredili bilanco tranzicije in se nato znova predali prvinskemu zanosu, vrednotam solidarnosti in skrbi za nacionalno substanco v želji, da si povrnemo suverenost in samozavest, ki smo ju preveč brezskrbno prenesli na mednarodne povezave.
Po vsem tem, kar je bilo slišati na plenumu, bi lahko morda sklepali, da sta odsotnost zavezujočih vrednot in pohlep, ki ga podžiga neoliberalizem, tisti uničujoči centrifugalni sili, zaradi katerih se slabo poslušamo in še slabše sestavljamo narodno in državno skupnost, ki se je brez reda razletela na vse strani. In ker nima pravega središča z močno gravitacijsko privlačnostjo, se posamezni segmenti kulture in družbe z vse večjo hitrostjo oddaljujejo drug od drugega. Fiziki za razumevanje vesolja iščejo osnovni delec, temeljni zidak, iz katerega vsa zgradba vesolja skladno raste. Postopoma bi radi razbrali dejansko zaporedje dogodkov in zakonitosti, ki so jih narekovale od velikega poka do danes.
Ker je osnova ali bit vsega obstoječega nekaj enovitega, celo singularnega, bi smeli iskati vzporednice tudi v preteklih izkušnjah. Med leti 538–520 pred Kr. se je večji del judovskih izgnancev vrnil iz babilonske sužnosti. Po vrnitvi jih je navdajalo malodušje, kajti tempelj je bil v ruševinah, domovi požgani in razpadli, polja opustela. Okoli leta 515 pred Kr. so ob močni spodbudi Ageja in drugih prerokov dogradili tempelj in ga posvetili. S tem je bila obnovljena osrednja državna in narodna institucija. Po začetnem navdušenju je življenje zastalo. Pokazalo se je, da lepi in mogočni zidovi niso dovolj. Spraševali so se, kako naj vsemu, kar imajo, vdihnejo oživljajočega duha, ki bo poglobil vero, spodbudil kulturno ustvarjalnost in dvignil materialno blaginjo. Po Božji previdnosti sta se okoli leta 450 pred Kr. na čelo obnove postavila duhovnik Ezdra in laik Nehemija. Zagotovo se jima je postavilo podobno vprašanje, kot udeležencem vseslovenskega kulturnega plenuma: kje in kako začeti, kateri je osnovni zidak, ki ga je treba prepoznati in na njem po ustreznem zaporedju, po prav načrtovanih gradbenih fazah, izgrajevati nekaj boljšega.
Moža iz starodavnih časov svojega dela nista začela tako kot večina sodobnih politikov in drugih, ki si prizadevajo za spremembe. Odpovedala sta se skušnjavi, da bi pred ljudstvom najprej podala ugotovitev, da stanje ni dobro in jim nato obljubila, da poznata način, kako razmere izboljšati. Ljudi nista prepričevala ne s svojo razlago stanja duha ne z obljubami, da poznata pot v boljšo prihodnost. Nehemija je svoj nastop začel z molitvijo. Toda tudi molitev je lahko zvijača. Vanjo se je, denimo, zapletel Barack Obama na dan inavguracije. Sam in predstavniki krščanskih skupnosti, ki so javno molili, so ubrali samoslepilni manever. Ne bomo jim ga očitali, ker ga morda niso izvedli zavestno. Molitev tistega dne je imela povsem samoumevno strukturo: pred Bogom so v molitvi razgrnili številne probleme ameriške družbe in sveta na eni strani in svoje omejene človeške sposobnosti in možnosti na drugi strani, nato pa so prosili Boga, naj jim pomaga. To je najbolj običajna shema mnogih molitev.
Nehemijeva molitev (prim. Neh 1,4–11) je imela popolnoma drugačno vsebinsko strukturo in zaporedje dejanj. Na začetku je v molitvi »definiral« temeljno relacijo, kdo je kdo v nastali situaciji. Bogu je priznal vrhovno avtoriteto in absolutno moč: »O, Gospod, nebeški Oče, veliki in strašni Bog, ki ohranjaš zavezo …« Sporočilo tega stavka je bilo, da se z Bogom ne smejo igrati in si ga krojiti po svojih željah in predstavah. »Kajti strah Gospodov je začetek modrosti« (prim. Ps 111,10). Umestitev Boga na mesto, ki mu gre, ni bila Nehemijeva populistična igra, s katero bi si zagotovil moralno podporo množice, ki je stala na trgu pred Vodnimi vrati, kar dokazuje naslednji vsebinski vidik njegove molitve: »Gospod, priznavam grehe Izraelovih sinov.« Na tem mestu je imel Nehemija še eno možnost za izogibanje osebni odgovornosti, saj bi lahko ostal pri splošni samokritiki, zato je dodal: »Tudi jaz in hiša mojega očeta smo grešili.« Jasno in nedvoumno je priznal, kot nekoč David: »Grešil sem proti Gospodu« (2 Sam 12,13). S tem priznanjem je David tvegal vse, saj je doživel totalno javno ponižanje. Ni veliko manjkalo, da bi ga potolkli s kamenjem, pa tudi državljanska vojna, ki je sledila, bi ga skoraj uničila.
Nehemija je za nacionalno katastrofo, ki se je Izraelcem zgodila z uničenjem dežele in izgonom v suženjstvo, prevzel tudi osebno odgovornost, nato odgovornost svoje družine in nazadnje vsega ljudstva. Navedel je vrsto gnusob, ki so jih delali: podkupljivost, laži, zatiranje in izkoriščanje ubogih, krivično polaščanje tuje zemlje, zapiranje nedolžnih, lahkomiselno razkrajanje družinskega življenja, nezvestoba postavi, neiskrene bogoslužne daritve itd. Vseslovenski kulturni plenum je politikom prihranil kritike na njihov račun, ker niso bili med povabljenimi gosti. Nehemija se v svojem duhovnem nastopu niti z eno besedo ni obregnil ob »politike«, Babilonce, ki so jim uničili ljudi ter narodne in državne svetinje. Nobenega prelaganja odgovornosti za kataklizmo na druge ni bilo v njegovem nastopu. Nasprotno, Babilonci so bili zanj neke vrste orodje v Božjih rokah, da so se Judje vrnili k na novo oživljeni postavi.
Tudi tretji člen Nehemije molitve ni bil človeška zvijača, kajti potem, ko je opredelil osnovna razmerja, je odprl knjigo postave. Ni govoril iz svojega znanja, pač pa je ljudstvo povabil, naj vsi skupaj poslušajo Boga: »Brali so iz knjige postave po odstavkih in razlagali pomen, da so mogli razumeti, kar so brali« (prim. Neh 8,8). Odločilen je bil tudi zadnji člen molitve: »Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč« (prim. Neh 8,10). Moč torej niso strategije, ampak Duh, ki nas prežema in nam pomaga oblikovati izhodne načrte.
Nehemijeva in Ezdrova generacija, in še naslednja, predstavljajo vsestransko najbolj cvetoče obdobje Izraelove zgodovine od kralja Davida (1000 let pred Kr.) do Kristusa. Njuni nasledniki strukture nujne prenove niso več prav dojeli in še manj izvedli.
Slovenci imamo dvajset let po ustanovitvi samostojne in neodvisne države priložnost, da izpričamo svojo prisebnost in doslednost, ali pa s prstom pokažemo na druge in skupaj z njimi potonemo v povprečju.
Slovenski kulturni praznik - Prešernov dan - je že več kot sedemdeset let povezan s podeljevanjem Prešernovih nagrad. V samostojni Sloveniji so to najvišja državna priznanja za dosežke na področju umetnosti.
V številnih zapisih beremo, da so bile Prešernove nagrade prvič podeljene na pesnikov smrtni dan 8. februarja 1947, vendar to ne drži. Že leta 1939 je ljubljanski mestni svet sklenil podeljevati vsako leto na obletnico Prešernove smrti nagrade za najboljša v prejšnjem letu izbrana leposlovna dela. Pravico do nagrad so imeli takrat vsi naši književniki. Prve Prešernove nagrade so prejeli: Miško Kranjec za roman Kapetanovi, Alojzij Gradnik za zbirko pesmi Večni studenci in Stanko Cajnkar za dramo Potopljeni svet. Določila glede Prešernovih nagrad so se skozi desetletja spreminjala. Nekaj časa so jih podeljevali tudi za dosežke na različnih znanstvenih področjih, od leta 1961 naprej pa samo še za umetniška dela. Tudi število nagrad je bilo različno, saj je Prešernovo nagrado lahko dobilo tudi pet umetnikov, nagrad Prešernovega sklada pa je bilo več kot deset. V samostojni Sloveniji se je s spremembo zakona število nagrad zmanjšalo, in sicer na največ dve Prešernovi nagradi in največ šest nagrad Prešenovega sklada.
Letošnji nagrajenci
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je na predvečer kulturnega praznika potekala osrednja državna proslava, na kateri so tudi uradno razglasili dobitnice in dobitnike malih in velikih Prešernovih nagrad.
Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslav Skrušny je povedal, da je proslava, obredje, namenjena lepoti, ljubezni in poeziji, saj da "nas k temu zavezuje Prešernova dediščina". Predsednik nacionalnega sveta za kulturo in režiser Miran Zupanič pa je dejal, da se politična elita na številne, dolgoletne probleme slovenske kulture ne odziva, jih ne rešuje.
Dobitnika Prešernove nagrade sta plesalka Mateja Rebolj in slikar Kostja Gatnik. Nagrade so jima podelili na slovesnosti v Cankarjevem domu. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada pa so umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, igralec Peter Musevski, skladatelj Aldo Kumar, igralka Barbara Cerar, pisatelj Andrej Rozman Roza in plesalka Maja Delak.
Kdo je bil France Prešeren?
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije.
Prešeren se je rodil v kmečki družini. Po diplomi na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je deloval kot odvetnik. Tu je nastala večina njegovih pesmi, pri pisanju katerih ga je za časa svojega kratkega življenja pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je tako postal prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.
Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, kateri je posvetil Sonetni venec (1834) in druge ljubezenske pesmi, je bila poleg te polna raznovrstnih preizkušenj. Drug za drugim so mu umirali prijatelji, kot pesnik pa za življenja ni užival priznanja, ki bi si ga zaslužil. V zadnjih letih je vedno bolj zapadal malodušju, pijači in bolezni, ki je slednjič povzročila njegovo prezgodnjo smrt.
