Prispevati k povečanju čutenja slovenstva v Sloveniji
| 29.01.2010, 07:15 Matjaž Merljak
Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa je 27. januarja 2010 predstavila novo vodstvo in načrt dela za naslednje mandatno obdobje. Novi predsednik Borut Korun je v izjavi za naš radio poudaril, da bodo obdržali uspešne programe, med kateri so tudi strokovne konference slovenskih znanstvenikov iz domovine in sveta. Dodatno želijo prispevati k povečanju čutenja slovenstva v Sloveniji.
Člani Slovenske konference SSK so v lanskem decembru izvolili Boruta Koruna za predsednika konference. Novi predsednik se je predstavil s programom, ki so ga člani Sveta sprejeli na svoji prvi seji dne 14. 1. 2010 in dopolnili z nekaterimi programskimi točkami.
Osnovno tezo programa sestavlja spoznanje, da se približuje dvajseta obletnica osamosvojitve naše države. To je tudi to priložnost za kratek pregled stanja duha v naši družbi.
V Sloveniji se je od časa osamosvojitve marsikaj spremenilo na bolje, saj sedaj sami razpolagamo s svojo politično in civilizacijsko usodo. Kulturna ustvarjalnost, recimo književna produkcija dosega zavidljivo višino, o čemer smo se lahko prepričali na nedavnem knjižnem sejmu v Ljubljani. Biti Slovenec pomeni sedaj nekaj povsem drugega kot takrat, ko smo bili še del Jugoslavije! To velja tudi za pripadnike naših manjšin v sosednjih državah. Dosegli smo priznanje za slovensko manjšino na Hrvaškem! Drugačno čutenje se izpričuje tudi z vračanjem Slovencev v domovino, ter z večjim zanimanjem za pouk našega jezika. Slovensko se učijo mnogi tujci, ki prihajajo v Slovenijo. Tudi na avstrijskem Koroškem več ljudi pošilja svoje otroke k pouku slovenščine.
Vendar nas vsa ta spoznanja ne smejo odvračati od kritičnosti. Ker naša manjšina na avstrijskem Koroškem še vedno nima zagotovljenih pravic, ki jim gredo po avstrijski državni pogodbi , pozivamo slovenske poslance evropskega parlamenta, da naj seznanijo to ustanovo s položajem naše manjšine v Avstriji.
Pri tem je več kot absurdno, da celo del slovenskega zgodovinopisja, v podporo nemškonacionalnim krogom na Koroškem govori o zgodnjesrednjeveških slovenskih Korošcih kot o posebni etniji, ne pa kot o delu naših prednikov. Ponavljajo že pozabljeno tezo o vindišarjih le da z drugačnim imenom. Taka naravnanost bo povzročila veliko škodo slovenski manjšini, saj jo ločuje od skupne narodove preteklosti, od skupne usode in od matičnega naroda. Slovenci pa zaradi teh nesprejemljivih stališč izgubljamo pomemben del svojih zgodovinskih in državnostnih korenin.
V ta sklop sodi tudi nerazumljiva zavrnitev predloga Protestantskega društva , da bi se Univerza v Ljubljani poimenovala po Primožu Trubarju, ki je bil ključna osebnost v zgodovini našega naroda. V svojem času in po merilih tistega časa je bil vrhunski um in velik domoljub in slovenski izraz prebujajočega se racionalizma. Ljubljanska ustanova bi z njegovim imenom v širšem evropskem prostoru samo pridobila na ugledu in prepoznavnosti.
Ne moremo tudi mimo dejstva, da danes, v samostojni Sloveniji zanemarjamo naše temeljno bogastvo, naš slovenski jezik, ki ga imam tudi zaradi Trubarja. Dovoljujemo, da ga iz javne rabe izpodriva angleščina, v tiskanih in elektronskih občilih pa se širi uporaba narečnih oblik, popačenk in predvsem tujk. Vse to razvrednoti in relativizira pomen pripadnosti narodu, naši skupni preteklosti, naši kulturi.
V prid drugačnemu pojmovanju in vrednotenju slovenstva bomo zato podpirali težnje za poimenovanje Ljubljanske univerze po Primožu Trubarju.
Posledice vojnega in povojnega nasilja se kažejo v razklanosti našega naroda, kar otežuje sprejemanje skupnih odločitev, saj se tisti, ki odločajo, vedno znajdejo razdeljeni na dve nasprotujoči si skupini. V tem razdeljenem slovenskem političnem in kulturnem prostoru so se morali na eno ali drugo stran ločnice postaviti tudi tisti Slovenci, ki sami ali pa njihovi predniki niso imeli nič skupnega z medvojnimi spopadi.
Prepričani smo, da je sprava mogoča samo s skupnim delovanjem za dobrobit naše države in našega naroda. Samo s sodelovanjem bomo presegli razlike. Občutenje pripadnosti slovenstvu mora biti močnejše od vsiljenih ideoloških razlik!
Zato pozivamo slovenske politične predstavnike in tvorce javnega mnenja v naših elektronskih in tiskanih občilih, da naj se vzdržujejo nepotrebnega prilivanja olja na ogenj medsebojnega nerazumevanja in naj s tem prispevajo k temu, da bodo travme preteklosti prej presežene.
Opozarjamo slovensko javnost, da bomo naslednje leto praznovali dvajsetletnico osamosvojitve, dogodka, ki je kronal vsa dogajanja, ki so bila v preteklih stoletjih izraz teženj slovenskega naroda po svobodi. Prepričani smo, da bi bilo treba ta dogodek primerno obeležiti.
Zato predlagamo, da postavimo spomenik osamosvojitve.
Menimo, da bi bilo najprimernejše mesto za ta spomenik v središču naše prestolnice in da bi moral biti vsakomur pomensko razumljiv. Izražati bi moral bistvena dogajanja našega stoletnega bivanja v tem prostoru in seveda njihov vrh – osamosvojitev. Naša država in ugodnosti, ki jih v narodnem smislu uživamo zaradi nje, niso samo plod našega časa in naše generacije, ampak vrhunec vseh pridobitev za katere so si prizadevali rodovi naših prednikov.
Spomenik osamosvojitve naj bo spomin za bodoče slovenske rodove, opomin, da samo združeni lahko dosežemo in ohranimo svojo svobodo. Spomenik bo tudi velik korak k narodovi spravi in dokaz, da cenimo svojo samobitnost in državnost in da nameravamo oboje ohraniti tudi za bodoče rodove.
