Prispevek zamejskih Slovencev k duhovnemu življenju matične Slovenije
| 27.01.2010, 05:11 Matjaž Merljak
Oddaja Slovencem po svetu in domovini je to nedeljo prinesla vsebinske prispevke 9. vseslovenskega srečanja v Državnem zboru, ki je bilo 2. julija 2009. Profesor zgodovine in strokovni svetnik, Janez Stergar z inštituta za narodnostna vprašanja je predstavil prispevek zamejskih Slovencev k duhovnemu življenju matične Slovenije.
Z inštitutskim kolegom, Danijelom Grafenauerjem, želiva opozoriti še na obrnjeni vidik integracijskih procesov: kdaj, v kakšni meri in kako so se priseljenci slovenskih obrobnih zamejskih pokrajin, večinoma prisiljeni pribežniki, vključevali med prebivalce osrednje Slovenije v vsakokratnih mejah matične države. V svojem razmišljanju želim opozoriti na nadpovprečno velik in v več primerih prevladujoč prispevek zamejskih izobražencev v duhovnem življenju matične oziroma osrednje Slovenije, s tem pa tudi v celoti slovenske kulture preteklega stoletja. Ne da bi sedaj mogli našteti vsa znana in celo znamenita imena, lahko v ilustracijo navedem škofa Gregorija Rožmana, ljubljanske univerzitetne rektorje Rada Kušeja, Milka Kosa, Frana Zwittra, vrsto dekanov in univerzitetnih profesorjev različnih fakultet ter članov SAZU, kot Frana Ellerja, Albina Ogrisa, Gorazda Kušeja, Borisa Furlana, Lamberta Ehrlicha, Boga Grafenauerja, Sergija Vilfana ter po materi Korošca Matjaža Klemenčiča, Igorja Škamperleta... Med druge prodorne starejše, neuniverzitetne znanstvenike iz zamejstva sodijo na primer: filolog Ivan Arnejc, jezikoslovec Franc Mišič, botaničarka Angela Piskernik, narodopisec Josip Šašel, fizik Lavo Čermelj, teolog in zgodovinar monsignor Ivo Juvančič. Koroške korenine imajo znani arheologi: Iva Mika Curk, Jaroslav Šešelj, Marjeta Kos Šešelj, njena sestra etnologinja Monika Kropej. Do nedavno sta v Sloveniji daljše obdobje delala koroška zgodovinarja Feliks Bister in Walter Lukan, še sedaj pa tržaška zgodovinarja Jože Pirjevec in Boris Gombač. Moji inštitutski kolegici, izhajajoči iz zamejstva, sta edina porabska doktorica znanosti, etnologinja Katrin Hirnok Munda ter Tržačanka, družboslovka Sara Brezigar. Poleg že omenjenih cerkvenih dostojanstvenikov so po plebiscitu pribežala še prošt Gregor Einspieler in kanonik Janko Arnejc. Tu so s Koroške in Primorske še številni pravniki Felaher, Urbanc, Raihman, Kramberger in tako dalje tudi Zdenka Adamič. In, če hočete danes moja naslednica Angelika Mlinar. Zamejci so bili upravni delavci in državniki kot na primer ban in minister Drago Marušič, velika župana Fran Vodopivec, Franc Schaubach. Predsednik prve, kot reemigrant iz Celovca, predsednik prve narodne vlade Janko Brejc, reemigrant iz Gorice pa potem ban Dinko Puc, poslanec Anton Brandner in tako dalje. Tu lahko naštejemo vrsto znamenitih zdravnikov, šolnikov in med umetniki z različnih ustvarjalnih in poustvarjalnih področjih Švikaršiča, Kozino, Adamiča, Ksenijo Vidali Žebre, igralko Vilko Podgorsko, Elviro Kralj, pisatelje Ilavnika, Špicarja, Franca Ksaverja Meška, Alojza Gradnika, Ivana Prijatelja, Srečka Kosovela, Bogomirja Magajna in tako dalje in tako dalje. V Leksikonu slovenska književnost sem naštel preko osemdeset zamejcev, zamejskih literatov, ki so samo po desetletju pred 2. svetovno vojno študirali ali službovali in ustvarjali v osrednji Sloveniji in so bili radi glasniki neodrešenih bratov. Če iz ostalih področij samo na hitro še omenim na primer slikarja Gojmirja Antona Kosa kot Primorca in Korošca Domicijana Serajnika. Že pred 1. svetovno vojno koroški publicist v Ljubljani, Lipej Haderlap, sedaj pa težiščno živi na Gorenjskem novinar Bojan Wakounig. Šimej Martinjak je kot begunec Koroške prepeval v ljubljanskem opernem zboru in si prislužil šest let koncentracijskega taborišča. Člani ansambla Beneški fantje so v desetletjih po 2. vojni predstavljali pojem primorskih emigrantov v Ljubljani. Gledališko sceno v Ljubljani že dlje časa sooblikuje Tržačan Boris Kobal.
Posebej ob državni osamosvojitvi Sloveniji se je povečalo tudi število slovenskih izobražencev in kulturnih ustvarjalcev povratnikov iz zdomstva in izseljenstva in njihovih potomcev rojenih v tujini. Tukaj so imena, ki so vsem znana: Alojzij Šuštar, France Rode, Jože Pučnik, France Tomšič, Andrej Bajuk, Andrej Rot, Zorko Simčič, Juan Vasle, Markos Fink, itd., na najrazličnejših področjih. Med takimi prišleki v Sloveniji je bil pred II. svetovno vojno, Lojze Kovačič, ki je svojim domačim in njim podobnim postavil literarni spomenik prav v romansiranih spominih Prišleki. Samo še za zaključek. Med sedanjimi člani SAZU so iz zamejstva na primer: Peter Handke, Florian Lipusch, teolog Karl Matej Woschitz, pisatelja Borisa Pahorja, Alojz Rebula, že omenjeni zgodovinar Pirjevec, v Ljubljani poslujejo oziroma sta poslovala kot predsednika pisateljskega društva Tržačana Marko Kravos in Miran Košuta. Mlajši, sposobnejši in podjetnejši pravilo prej emigrirajo v zaposlitveno privlačnejše kraje. Določen beg možganov iz zamejstva je bila seveda kolateralna škoda ob intelektualni bogatitvi matice. V sodobnem času pa se zamejci na srečo lahko uspešno in zelo ustvarjalno vključijo v skupno slovensko kulturno ustvarjanje, ne da bi za to morali svoje bivališče prenesti v osrednjo Slovenijo. Če ste poslušalci tega mojega kratkega povzetka ugotavljali koga vse nisem imenoma naštel, potem verjamem, da sem pritegnil del vaš pozornosti in da se strinjate z menoj v trditvi, da je ustvarjalni prispevek zamejcev, zdomcev in izseljencev zelo opazen ter, da ga v par minutah ni mogoče v celoti premeriti ali oceniti.
