sv. Angela Merici, ustanoviteljica uršulink
Cerkev na Slovenskem | 27.01.2010, 07:49
Uršulinke so ena od ženskih redovnih skupnosti v Cerkvi na Slovenskem. V Italiji jih je v 16. stoletju ustanovila sv. Angela Merici. Njihovo življenje in poslanstvo sta v sliki in besedi predstavljena na spletnih straneh: http://ursulinke.rkc.si/.
Življenjska pot in poslanstvo sv. Angele Merici (1474–1540)
Na poti med Benetkami in Milanom, na vzhodu Lombardije leži največje italijansko jezero Lago di Garda. S svojo izredno lepo modro barvo sega na severu pod visoke, strme gore, na jugu pa je videti kakor majhno morje. Ker je podnebje zelo milo, uspeva tu sredozemsko rastlinstvo s pomarančami, oljkami in čudovitim okrasnim grmičjem. Na jugozahodu jezera leži slikovito mestece Desenzano, kjer se je okoli leta 1474 rodila Angela Merici, ustanoviteljica Družbe sv. Uršule. Rojstna hiša naj bi po izročilu stala ob poti, ki vodi na grad. Oče Giovanni je izhajal iz rodovine nižjih breških plemičev, mati Katarina iz družine Biancoso iz Saloja, je bila sestra 'ser' Biancosa de Bianchi, dolgoletnega člana občinskega sveta v Saloju. Družina Merici se je iz Desenzana preselila na svoje podeželsko posestvo v Le Grezze. Tu je Angela v prostranosti polj in v vsakdanjem opravljanju hišnih del preživela otroštvo, dobo odraščanje in del mladosti. V družini je bilo pet otrok, trije sinovi in dve hčeri. Zdi se, da je bila Angela predzadnja.
Angelin oče je znal brati, kar je bilo v tistih časih za kmeta redko. Ob večerih je zbrani družini bral življenjepise svetnikov, zlasti iz knjige Zlate legende. Zgled svetnikov in devic iz prvih krščanskih časov je deklico v malih težavah vsakdanjega življenja spodbujal k pogumnemu in veselemu posnemanju. Na to branje je Angela ohranila zelo živ spomin. Kot je sama kasneje pripovedovala Antoniu Romanu, jo je popolnoma prevzelo in že pri petih letih močno spodbujalo k resnemu, duhovnemu in kontemplativnemu življenju ter spokornosti. Tudi sama je postala vneta bralka, kakor je pri Nazarijevem procesu pričal njen sodobnik Agostino Gallo. Tako se je v njej počasi razvijal čut za Boga in njen življenjski ideal je dobival svoje obrise, medtem ko se je v družinski vzgoji oblikovala njena poštena in rahločutna vest.
Med leti 1491 in 1492 je Angela v kratkem času izgubila najprej sestro, potem pa še oba starša. Dekle je bilo zaradi nenadne smrti sestre zelo zaskrbljeno za njeno zveličanje. Toda neki dan jo je Bog potolažil z videnjem na polju Machetto. Pred njo se je v nenavadni svetlobi prikazala v slavo odeta sestra. Angela je bila potolažena. Po smrti staršev je osirotelo dekle in enega izmed bratov vzel k sebi mamin brat iz Saloja, Biancoso de Bianchi. Iz preprostega kmečkega okolja je Angela nenadoma prišla v povsem drugačen, gosposki svet. Toda svetni užitki, ki so bili tukaj na dosegu roke, je niso privlačili in niso mogli omajati njene vse večje želje, da bi se popolnoma posvetila Kristusu. Hrepenenje njenega srca je bilo vse usmerjeno v enega in edinega Ženina, učlovečenega Božjega Sina. Zaradi bujnih svetlih las je postala v mestu predmet občudovanja, a je ta čar hitro zatemnila, ko jih je oprala v lugu. V stričevi hiši je, kot sama pravi, trdo delala, sejala moko, mesila kruh, prala, nosila vodo in opravljala druga vsakdanja gospodinjska dela.
V tistem času se je Angela naučila tudi brati, čeprav ni bila deležna sistematičnega pouka. Brala je Sveto pismo, njen duh pa se je hranil tudi z deli cerkvenih očetov, ki so jih tiskali v beneški tiskarni. Tako nam postane razumljiva lahkota, s katero v svojih spisih navaja Sveto pismo in besede svetih pisateljev.
Med bivanjem v Saloju je vstopila v tretji red sv. Frančiška, da bi kot članica Frančiškove družine imela več možnosti za pogostejšo udeležbo pri sveti maši, prejemanje zakramentov, za duhovno vodstvo in za življenje v strožji askezi. Odslej je bila za vse sestra Angela ali v narečju kraja »sur Anzola«. S tem je tudi na zunaj pokazala svojo odločitev, da bo živela svojo posvetitev Bogu v svetu. Pripadnost veliki frančiškanski družini jo je povezala z živimi težnjami Cerkve in jo postavila v tok, ki je ozdravljal notranje rane Kristusovega skrivnostnega telesa in pripravljal tridentinsko reformo.
Ko se je po nekaj letih vrnila na domačo kmetijo v Le Grezze, je nadaljevala z vsakdanjim življenjem podeželske žene: opravljala je hišna dela, obdelovala polje, se posvečala molitvi ter telesnim in duhovnim delom usmiljenja do bližnjega.
Njen tajnik Gabriele Cozzano je povedal, da Angela ni hotela ustanoviti Družbe brez še enega Božjega ukaza. Videnje množice devic je mnogo let nosila v svoji duši in ga je šele po dolgem času udejanjila. V svojih spisih sicer ne govori naravnost o tem, toda iz njih lahko zaslutimo, da se je zgodilo nekaj izrednega. Z vso gotovostjo namreč pravi: »Če je Bog zasadil to Družbo, je ne bo nikoli zapustil.« In še: »To Družbo je neposredno zasadila njegova sveta roka.« V njenih besedah se čuti moč in gotovost tega, kar zatrjuje. Po tistem videnju je Angela potrpežljivo čakala na Božje znamenje in naprej opravljala svoja vsakdanja dela.
Leta 1516, ko je bila stara okrog 40 let, so jo frančiškanski predstojniki poslali v Brescio, da bi tolažila vdovo Caterino Patengola, ki je izgubila moža in sinove. Brescia je bila nekdaj cvetoče mesto duhovnega življenja, pravo žarišče svetništva in verske prenove. V tem času pa je bila močno zaznamovana z vojnim opustošenjem ter moralnim in duhovnim propadom. Materialne in moralne posledice vojn so najbolj prizadele družine, predvsem žene in dekleta. Tu je Angela začela uresničevati tisto poslanstvo, ki ji ga je namenil Bog.
Njeno življenje je bilo prežeto z molitvijo, pokoro in deli ljubezni do bližnjega, vsakdanji kruh pa si je služila z delom svojih rok. S svojo prepričljivo in učinkovito besedo je postajala nosilka tolažbe, miru in resnice. Ko ni bila več potrebna Caterini, jo je mladi trgovec Antonio Romano prosil, naj se preseli v njegovo hišo. Angela je povabilo sprejela in ostala pri njem kakih dvanajst let. Po Angelini smrti je Antonio Romano pred pričami povedal, kakšno je bilo njeno življenje v teh letih. Rekel je, da so k njej prihajali po pomoč ljudje, posebno revni, z najrazličnejšimi prošnjami. Velikokrat je posredovala med sprtimi in v družino prinesla mir, pomagala sestaviti oporoko, svetovala glede sklepanja zakonske zveze in podobno. Imela je poseben dar tolaženja. Angela je sprejemala vse, poslušala, tolažila. Znala je modro svetovati, opogumljati v težavah življenja in razrešiti tudi zelo delikatne zadeve.
Prihajali so tudi plemiči, kajti prijateljstvo s Caterino Patengola je frančiškanski tretjerednici razširilo krog znancev. Včasih se je skrivalo pod žametno obleko bogatih ljudi veliko uboštvo srca, velika želja po tolažilni besedi, velika potreba po zdravi graji ... Glas o Angelini svetosti, ki se je širil, je bil zadosten razlog za obiske.
K njej so prihajali iz vseh družbenih plasti, največkrat zaradi podobnih razlogov. Vojne, boji, sovražni vpadi, ponižanja, vse to je puščalo za seboj sovraštvo, željo po maščevanju. Zaradi dolgotrajnih ločitev in nasilnosti vojakov so razpadle družine, širila se je razuzdanost. Strah pred francosko boleznijo je lebdel nad ljudmi kot nenehna grožnja. Angela je obiskovalce sprejemala in tolažila. Svoje odgovore je črpala iz Kristusovega nauka o bratski ljubezni, o blagru tistih, ki delajo za mir, o zapovedi zakonske zvestobe, o odpuščanju. Tako je preprečila dvoboj med dvema Brescianoma. Njuni družini sta se na vse načine prizadevali, da ju spravita med seboj, a vse zaman. Ostalo je edino upanje – sestra Angela. Zatekli sta se k njej. Angela se je pogovorila z vsakim nasprotnikom posebej ter dosegla, da sta se spravila in si odpustila. Dve družini sta znova našli mir in vedrino.
K njej so prihajali tudi teologi in pridigarji, da so se z njo posvetovali glede kakega mesta v Svetem pismu. Angela jim je razlagala težje odlomke. Imeli so jo za duhovno mater in svetovalko. V ozadju vsega Angelinega delovanja je bila njena nenehna molitev in pokora. Zavedala se je, da je samo orodje v Božjih rokah. Živela je spokorno in se ni prilagodila udobju, ki jo je obkrožalo. Nasprotno, pomnožila je svoja spokorna dela. Vsak dan je bila pri eni ali več mašah. Dolgo je ostajala v adoraciji pred Najsvetejšim in se hranila z Božjim kruhom tako pogosto, kot ji je bilo dovoljeno. Tu je bil skrivnostni izvir njene duhovne rodovitnosti, učinkovitosti, vztrajnosti in ne nazadnje svetosti.
Močan duhovni vpliv je imela tudi na ugledne žene – vdove, ki jih je kasneje izbrala za zaščitnice (matrone) nove Družbe. Kmalu so jo v Brescii začeli imenovati Madre Suor Angela. Vsem je pridigala vero v najvišjega Boga.
Angela je po navadi tistega časa tudi romala. Romanja so bila ljudska oblika spokornosti. Toda njena romanja so bila zaznamovana z globoko pobožnostjo do Kristusovega trpljenja in njegove krvi ter s češčenjem mučencev. Leta 1524 se je podala v Sveto deželo. Takrat je preživela šest mesecev v vsakovrstnih nevarnostih, med katerimi ni manjkalo niti piratov, roparjev in morskih viharjev. Poleg tega je za nekaj časa skoraj popolnoma oslepela. Toda doživetje križevega pota in Kalvarije je ostalo globoko vtisnjeno v njeno srce in spomin. Angelina osebnost, njena pripravljenost na služenje ubogim, modrost, zaupanje v Boga – vse to je prebivalce Benetk, kjer so se ob vrnitvi zadržali, spodbudilo, da so jo prosili, naj ostane pri njih. Toda Angela je imela v sebi gotovost, da to ni tisto, kar Bog od nje pričakuje, zato se je z ostalo romarsko družbo vrnila v Brescio.
V svetem letu 1525 je romala v Rim, kjer je bila v avdienci pri papežu Klemenu VII. Tudi ta jo je prosil, naj ostane v Rimu in pomaga v mestnih dobrodelnih ustanovah. Angela je bila trdno prepričana, da jo Bog hoče v Brescii, zato je povabilo obzirno odklonila. (Dve leti kasneje – 1527 Karel V. uprizori s svojimi vojaki sacco di Roma.)
Na jesen 1528 je Angela spet vzela v roke romarsko palico. Šla je na goro Varallo, kjer je v kapelah prikazano Jezusovo življenje, trpljenje in smrt. Kipi so v naravni velikosti. Prizori so podani presenetljivo realistično, kar močno vpliva na romarje in vzbuja v njih živa čustva. Angela je obujala spomine na Sveto deželo in prosila Gospoda za mir in slogo med krščanskimi vladarji, za izkoreninjenje krivih ver, za poveličanje svete matere Cerkve. Za upodobitvijo je zrla resničnost dogodka in njegov duhovni pomen. Ob vrnitvi se je ustavila v Milanu, kjer se je srečala z milanskim knezom Francescom II. Sforzo. Ta se je že v Brescii nekoč zatekel k njej po nasvet in pomoč. Na Varallo se je vrnila še enkrat in sicer poleti 1532.
Zaradi vojnih nemirov se je konec leta 1529 z družino Agostina Galla in drugimi meščani zatekla v Cremono. Tudi tu so Angelo oblegali prebivalci mesta in okolice. Tudi iz Milana so prihajali, kajti sloves o njeni svetosti se je hitro razširil. Tu pa je Angela nenadoma zbolela in izgledalo je, da se bliža njena smrt. Prejela je že poslednje zakramente. Nekdo je celo sestavil pesnitev za nagrobnik. Toda Angela je nepričakovano ozdravela. Ni še izpolnila svojega življenjskega poslanstva.
Po vrnitvi v Brescio je od leta 1532 do smrti živela v sobici ob cerkvi sv. Afre. Tu se je posvetila delu, za katero jo je Bog določil − ustanovitvi Družbe sv. Uršule. Angela je dolgo čakala in molila, dokler je ni, po besedah njenega tajnika Cozzana, sam Jezus Kristus spodbudil in prisilil, da je začela s tem delom.
Po tedanjem mišljenju sta bili za dekleta možni le dve poti: poroka ali samostan s klavzuro, o čemer je navadno odločala njihova družina. Angela je utrla tretjo pot, obliko posvečenega življenja za žene v svetu po zgledu devic iz prvih stoletij krščanstva. S tem je omogočila dekletom, da svoje devištvo posvetijo Bogu, ne da bi se morala zapreti v samostan.
Vdova Isabetta Prato je v svoji veliki hiši, ki je bila obrnjena na trg pred stolnico, dala Angeli Merici na razpolago prostor, kjer je lahko zbirala okrog sebe dekleta. Isabetta je tu uredila oratorij in dala naslikati freske. V ospredju je bila slika Križanega. Tu je Angela vzgajala prve članice nastajajoče družbe in jim razlagala Pravilo. Na praznik sv. Katarine Aleksandrijske je po dolgem času zorenja napočil trenutek dokončne odločitve.
Družba sv. Uršule je bila s preprostim obredom ustanovljena 25. novembra 1535. Ta dan so se ob Angeli zbrale tiste, ki so se odločile, da stopijo no novo pot. Najprej so bile skupaj pri sv. maši v cerkvi sv. Afre, nato pa so šle v oratorij, kjer je bila pripravljena knjižica z belimi platnicami. Na prvi strani je bilo napisano: 1535, 25. novembra. In nato Madre suor Angela. Pod njeno ime se je vpisalo osemindvajset devic, ki so obljubile svoje devištvo in zvestobo Kristusu z življenjem po Pravilu. To je bil register Družbe. Ta dekleta, ki so se posvetila Bogu in uresničevala ta poklic v vsakdanjem življenju, na svojih domovih, z opravljanjem običajnih opravil, so bila različnega socialnega porekla.
Kot protagonist zgodovine je Angela iznašla novo obliko življenja, ki je bila drugačna od tedaj znanih struktur. Z njo je hotela združiti obe dimenziji svojih namenov: posvetitev in apostolat. Z drzno odločitvijo je svoje hčere pustila v svetu ter jih postavila pod zaščito sv. Uršule, device in mučenke, ki ni bila redovnica. Istočasno pa je od njih zahtevala popolno darovanje sebe, popolno posvetitev Bogu kot pri redovnicah.
Služite njegovemu Božjemu veličastvu
Angelina zamisel o posvetitvi Bogu, ki jo dekle izbere svobodno in ki jo živi kot »nevesta Božjega Sina«, odprta za duhovno materinstvo, je bila za tisti čas nekaj nezaslišanega in drznega ter je šele kasneje dobila kanonično obliko. Ustanoviteljica svojim hčeram ni predpisala nobene skupne dejavnosti, ne apostolske ne dobrodelne. Naročila jim je samo, naj služijo »njegovemu Božjemu veličastvu« s srcem neveste, torej posvetitev iz ljubezni. Prav zato je za zavetnico izbrala sv. Uršulo, ki se je vsa posvetila Kristusu in z mučeništvom dokazala svojo zvestobo.
Mericijanska intuicija je dobila priznanje s strani Cerkve, ko je le-ta 8. avgusta 1536 odobrila njeno Pravilo. 18. marca 1537 je bila Angela enodušno izvoljena za vrhovno predstojnico Družbe sv. Uršule. Ko je čutila, da se ji zemeljsko življenje izteka, je svojemu tajniku Cozzanu narekovala Nasvete in Naročila za predstojnice Družbe in svojo duhovno Oporoko za breške vdove matrone, ki niso bile članice Družbe, ampak njene zaščitnice. Spisi, ki jih je zapustila svojim hčeram, vsebujejo globoke asketske in duhovne vrednote, istočasno pa so prepojeni z močnim pedagoškim čutom.
Svetnica od leta 1807
Angela Merici je umrla 27. januarja 1540. Za svetnico je bila razglašena v Rimu 24. maja 1807. Družba, ki jo je ustanovila, je bila pristen odgovor na nujne potrebe tistega časa. Svetilka, ki jo je ta modra devica prižgala v 16. stoletju, je od tedaj nezadržno širila svojo svetlobo najprej po Italiji, nato še prek njenih meja na vse celine sveta, vse do današnjih dni. Iz gorčičnega zrna, vsejanega leta 1535, so sčasoma zrasle različne oblike Bogu posvečenega življenja, tako sekularne kot samostanske ustanove, kjer sestre živijo in širijo karizmo svoje ustanoviteljice matere Angele. Tako se uresničujejo in potrjujejo njene besede ob koncu Oporoke: »Bodite prepričane, da je to Pravilo zasadila prav njegova sveta roka in da ne bo nikoli zapustil te Družbe, dokler bo trajal svet. Če jo je namreč on sam zasadil, le kdo jo bo mogel izruvati? Verjemite mi, ne dvomite, trdno verujte, da bo tako. Vem, kaj pravim. Blagor tistim, ki se bodo zares zavzeli zanjo.«
O sv. Angeli Merici je napisanih tudi več knjig
O sv. Angeli Merici je napisanih več življenjepisov, ki so avtorici besedila, s. Mariji Jasni Kogoj OSU, služili kot vir:
- L. Mariani – E. Tarolli – M. Seynaeve, Angela Merici, Contributo per una biografia, ed. Ancora Mediaspaul Milano 1986;
- L. Mariani – B. Rio, Contro vento al soffio dello Spirito, ed. Ancora Milano 1988;
- Anne Conrad, Mit Klugheit, Mut und Zuversicht, Angela Merici und Ursulinen, Mainz 1994;
- Carla Osella, In camino con Angela Merici, C.I.M., Capodarco di Fermo 2002;
- Paola Angeli, La profezia di Angela Merici, Una sfida per il nostro tempo, Paoline Editoriale Libri, Milano 2005.
Kdo je na fotografiji
Na priloženih fotografijah sta upodobitvi sv. Angele Merici v kapeli samostana na ulici Josipine Turnograjske v Ljubljani, ki jo je decembra 2009 opremil slovenski jezuit in slikar p. Marko Ivan Rupnik. Angela je upodobljena kot tretjerednica sv. Frančiška na njenem romanju v Sveti deželi, kjer je oslepela. Zunanji dogodek simbolno govori tako o njeni kontemplativni drži gledanja z notranjimi očmi kot o pozornem poslušanju Božje besede. Avtor fotografij je Tamino Petelinšek.
