Jožica Ličen
Ne muči ljudi okrog sebe
Komentar tedna
Ko sem dobila povabilo, da tudi letos izkoristim svojih pet minut tako, da povem kaj v danem trenutku čutim sem postala zaskrbljena, kajti popolnoma se zavedam, da se zaradi mojega besedičenja ne bo kaj dosti spremenilo. Morda bom, tako kot vedno dobila kakšno e-pošto, kjer me eden sprašuje kaj se grem, nekdo drugi čestita ali pa sprašuje, če se nič ne bojim. Pomirim se ob spoznanju, da je govorjenja, razpravljanja, repliciranja in socializiranja toliko, da mojih pet minut ni niti omembe vredno.
Zanimivo bi bilo vedeti koliko okroglih miz, polemik, soočenj in vseh mogočih nastopov je bilo samo v letošnjem letu posvečeno politiki. Če bi dali na eno stran tehtnice politiko in na drugo gospodarstvo, bi slednje obviselo prav tam kot dejansko visi – v zraku. Naši uspešni prodajalci megle se obnašajo, kot da imamo vsega v izobilju, kot da imamo vsi državljani – tako kot oni – dobro plačano službo, kot da ni socialnih stisk, nobenih stanovanjskih in zdravstvenih problemov, študentje in upokojenci so zadovoljni, šolstvo in izobraževanje se je itak rešilo križev, torej vse 'laufa' kot je treba.
Kljub temu je potrebno zapolniti čas, ki ga vsakršni politiki naklonjeni mediji, potrebujejo za oddaje, ki spominjajo na 'klicanje duhov'. Sedijo v krogu, v črnih oblekah in kravatah, morda imajo občasno, bolj za dekoracijo, kot za besedo, vmes še kakšno gospo. Najhujše od vsega pa je, da drug drugega sploh ne poslušajo. Kričijo in se razburjajo, predvsem pa želijo drug drugemu soliti pamet. Končni cilj je, da si izborijo čim več svojih minut, ker tako bo za sogovornika zmanjkalo časa in vesoljna Slovenija ne bo izvedela, kaj ima molčeči sogovornik proti kričaču.
Sposodila si bom kar izraze pustnih mask, ker je dejansko vse ena sama maškarada. Petkrat na dan smo slišali kako je ' ta blond' prišel do posojila, pa kako 'ta črn' ni nič vedel, pa kako je 'ta stari' dobil odlikovanje in zakaj je 'ta lepa' postala Slovenka leta. Ja, nehote mi spomin uide v šolska leta, ko smo v en glas recitirali: »kar bilo je pod pepelom, v naših srcih plaho skrito, v kres mogočen…«, danes bi Vladimir Nazor nedvomno zaključil: »so raznetili naši demokratični gospodje tovariši«.
In tako je kot kres ponovno zaplapolal 'ta stari', ki se je še posebej odlikoval v času, ko smo pred dvajsetimi leti peli »Slovenci kremeniti«. Da ne bo pomote, tudi prejšnji oblastniki so imeli priliko, da bi rekli bobu – bob in na demokratičen način ugotovili, kdo se je z dejanji izkazal za samostojno Slovenijo in kdo je bil proti, potem danes tega ne bi bilo. Vendar imeli so preveč opravkov sami s svojo oblastjo in tako je 'ta velik' ugotovil, da pravzaprav ni nič narobe, če pride 'ta stari' nazaj. Ob vsem tem pa imam čuden priokus, ko vidim, da 'ta stari' ne gleda nič kaj ponosno, nobenega nasmeška, nobene izjave, kako je srečen, da je bil pred dvajsetimi leti eden izmed pogumnih borcev za Slovenijo. Nič. Občutek imam, da je žrtveno jagnje za večji plamen iskre pod rdečim pepelom.
A se ti gospodje sploh zavedajo, da nas s svojimi nastopi utrujajo, mučijo, če ne bi imeli gumba, s katerim lahko preklopimo na bolj pametne programe, bi jih lahko celo tožili za mučenje ljudi. No ja, mi ne bomo tožili niti simpatičnega in ne vem zakaj vedno nasmejanega 'ta rjavega', ki je v tem tednu veliko govoril in malo povedal. Če bi vsaka beseda v zvezi s to zadevo veljala samo en Euro, bi lahko šli sindikalisti na počitnice, kajti bilo bi dovolj za dvig minimalne plače. Nekaj pametnega, kar bi bilo vredno posnemati, pa je le povedal, ko je rekel: citiram: . »Predsednik vlade me je prepričal, ker sem videl, kako se muči zraven mene, da odstopim.«
Oh kako lepo bi bilo, če bi nekateri naši 'ta glavni' in 'priskledniki' ugotovili, da se tudi državljani Republike Slovenije, njihovi volivci, mučimo zaradi njih. Zato jih prosim, naj vsaj do poletja dajo moratorij na vsakršne razprtije in maškarade ter naj vso svojo pamet, ki so jo znali dobro investirati v lastne interese, usmerijo v reševanje gospodarstva. Ne toliko v kupovanje socialnega miru, temveč v nova delovna mesta, v kmetijstvo, proizvodnjo, gradbeništvo, skratka v projekte, ki bodo pridnim Slovencem pomagali, da bodo s svojo glavo in svojimi rokami zaslužili dovolj za spodobno življenje. Veste dragi gospodje, tudi če se določite, da dobi vsak brezposeln 1.000 EUR pomoči (čeprav vsi vemo, da je vreča skoraj prazna) cilja ne boste dosegli. Dosegli boste začasni socialni mir, ne pa blaginje in dostojanstva, ki si ga slovenski človek zasluži.
Zakaj sem predlagala čas 'do poletja'? Preprosto zato, ker se kot sodelavka Karitas že sedaj bojim jeseni, ko bodo na naša vrata trkali starši, ki so izgubili delo ali delajo za sramotno nizke plače ter ne bodo imeli za nakup šolskih potrebščin svojim otrokom, ko bodo upokojenci z najnižjimi pokojninami prosili, da jim pomagamo kupiti drva za kurjavo, ko bo mati samohranilka prosila za plačilo vsaj ene položnice za elektriko…veliko je tega. Matija Gubec bi rekel: le vkup, le vkup uboga gmajna…veste, če do tega pride vam niti poštene ali skorumpirane patrije ne bodo pomagale.
Pravijo, da je ob koncu potrebno povedati nekaj vzpodbudnega.
Zato, dragi prijatelji: kdor je v nedeljo spremljal prenos iz Ljubljanske stolnice, je bil nedvomno pomirjen, vesel in ponosen. Veseli smo bili nagovora gospoda Stresa, ki je jasno in nedvoumno nakazal, da smo vsi na isti barki in le medsebojno sodelovanje nas bo peljalo v varen pristan. Resnično smo bili veseli tudi vseh 'ta velikih' in 'ta malih' politikov, kar je v drugih demokratičnih državah že dolgo ustaljena praksa. Ob nevsiljivem in prisrčnem pozdravu miru me je prešinilo: drug drugega se ne smemo bati.
Tudi vam želim mir in vse dobro!
