Pred 100 leti se je rodila Bara Remec

| 12.01.2010, 15:26 Robert Božič

V Ljubljani se je na današnji dan, 12. januarja, 1910 rodila slikarka in ilustratorka Bára Remec. Diplomirala je na likovni akademiji v Zagrebu. Že doma se je uveljavila kot slikarka in ilustratorka. Ob koncu vojne se je umaknila na Koroško in leta 1948 prišla v Argentino. Pri Slovenski kulturni akciji je dala pobudo za ustanovitev Umetniške šole, na kateri je tudi poučevala. Svoj dom in atelje si je uredila v Bariločah, ki ležijo v objemu Andov, kjer je končala svojo zemeljsko pot.

Bara Remec je imela prvo razstavo v Jakopičevem paviljonu maja 1939. Na njej je predstavila petindvajset oljnih slik ter nekaj grafik in risb. Obiskovalci so si lahko ogledali portrete, krajine in tihožitja v duhu postimpresionizma in barvnega realizma.

Sočasno se je razvijala kot ilustratorka. Pri tem je sprva sledila smeri, ki jo je razvijal Miha Maleš. Sodelovala je pri Domu in svetu ter ilustrirala nekaj prevodnih del Tineta Debeljaka iz različnih slovanskih jezikov. Če strnemo pogled na slikarkino ljubljansko obdobje, lahko rečemo, da se je v veliki meri osamosvojila kot slikarka in ilustratorka. Postala je prepoznava. Kot navaja Ivan Sedej, je bila po eni strani bolj umirjena od Maleša in skupine Neodvisnih, po drugi strani pa so iz njenih del odsevali značilni Becićevi prijemi. Ta impresionistični zven njenih podob pa je učinkoval zgolj navidezno, saj je ozračje vselej zarisala s črtami in širokimi obrisi.

Prišel je 5. maj 1945 in z njim odhod na Koroško. Bara Remec se je najprej znašla na Vetrinjskem polju, zatem v begunski taborišči Lienz in Peggezz. Od tam je odšla v Trst, rodno mesto svojega očeta, kjer je nekaj časa poučevala risanje na slovenski gimnaziji. Usoda begunstva, povezana s tragiko taboriščnega življenja in Kalvarija za tisoče domobrancev in drugih žrtev je zaznamovala njeno ustvarjanje tega časa. Na Vetrinjskem polju so jo srečevali s skicirko v roki... Kot  kronist je “zapisovala” prizore iz taboriščnega življenja. Tam so nastali portreti znanih oseb, oltarček v šotoru, vrnjeni domobranec, razpreženi konji, zapuščeni šotori, jokajoče matere, sprevod zvezanih na poti v brezno...

Bara Remec je v žgočem januarju 1948 prispela v Buenos Aires. Kljub široki odprtosti za novi svet je ostala zvesta slovenski koloniji, ki je v kratkem oblikovala vse najpomembnejše ustanove, potrebne za preživetje naroda, vendar se ni predala umetnosti, ki bi živela v nostalgičnih spominih. Čeprav se je vračala k gomilam, ki so pokrivale številne znance, je pustila, da je na njih zrasel nov cvet. Najprej je nadaljevala z upodobitvijo Črne maše Tineta Debeljaka, ki je začela nastajati že v taboriščih v Avstriji in Italiji. Ilustrirala je vrsto izdaj Slovenske kulturne akcije, prvo celotno izdajo Balantičevih del ...

Ko je odkrila gorski svet v okolici Bariloč, jo je ta povsem prevzel in postal najpomembnejši navdih za njeno ustvarjanje. Temu je sledilo še odkrivanje sledov starih indijanskih kultur. Ta kraj je postal njen dom, v katerem je najlažje ustvarjala in v katerega se je vselej rada vračala z dolgih poti po argentinskih prostranstvih. Ko so jo spraševali o njenem delu, je dejala:

Moje sedanje umetniško zanimanje gre zlasti za tem: odkriti dušo prvotnega človeka in skrivne tajne njegovega bistva, pa čudovito pokrajino juga kakor severa, ki dihata skrivnostno povezanost prav tega in takega človeka z zemljo. Zato sem najraje sama ter se ne zanimam za tuje tokove ne doma ne v svetu: hočem iti svojo pot.