Varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek o dostojnem pokopu, kot temeljni človekovi pravici

Novice 16. 05. 2026, 15:19 Robert Božič s. Meta Potočnik

Varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek poudarja, da je pravica do dostojnega pokopa temeljna človekova pravica, ne zgolj moralno ali politično vprašanje. Slovenija je po mednarodnem pravu dolžna zagotoviti identifikacijo žrtev povojnih pobojev, izdajo mrliških listov in dostojen pokop skladno z željami svojcev.

Glede kraja pokopa je pomembno upoštevati želje svojcev, Ljubljana pa je kot glavno mesto države glede na razsežnost povojnih pobojev na različnih koncih Slovenije, gotovo smiselna izbira za kraj pokopa. Varuhinja tudi verjame, da si tiha večina Slovencev želi preseči ideološki in vsak drug revanšizem, ki prinaša izključevanje, preziranje človeškega dostojanstva, pogosto pa tudi kršenje človekovih pravic.

Varuhinja v izjavi tudi poudarja, da imajo svojci pravico vedeti, kaj se je zgodilo z izginulimi osebami, kje so njihovi posmrtni ostanki in do njihovega spoštljivega pokopa. Država mora aktivno iskati, identificirati in pokopati žrtve ter urediti njihov pravni status.

Številni posmrtni ostanki v Sloveniji še vedno niso identificirani in ostajajo v kostnicah ali depojih brez imen in grobov. Mnoge žrtve nimajo niti uradno evidentirane smrti, kar pomeni, da njihova pravna identiteta ostaja neurejena tudi več kot 80 let po smrti.

Varuhinja opozarja, da zgolj sprejem zakonov ni dovolj – pravice je treba tudi dejansko uresničiti. Reševanje vprašanja povojnih pobojev ne bi smelo biti ideološko vprašanje, ampak dejanje človečnosti in pietete. Kot primer spoštovanja dostojanstva umrlih navaja izmenjavo trupel med vojno med Rusijo in Ukrajino ter sistematično identifikacijo žrtev genocida v Srebrenici.

Po njenem mnenju ima sedanja politika zgodovinsko priložnost, da vprašanje dokončno uredi in s tem prispeva k narodni spravi ter spoštovanju človekovega dostojanstva.

Izjavo objavljamo v celoti.

Ob ponovnih razpravah o dostojnem pokopu žrtev povojnih pobojev, varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek poudarja, da dostojen pokop umrlih ni le moralna in etična zaveza, kot je leta 2014 že opozoril varuh človekovih pravic v svojem letnem poročilu, ampak človekova pravica, ki jo zagotavlja tudi Konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji, ki v Sloveniji velja od 14. januarja 2022. »Človeški rod pokopava svoje pokojne vsaj 100.000 let, morda pa še več. Gre za prepričanje, ki je mnogo globlje in starejše kot svetovno nazorska ali politična prepričanja. Ne gre torej le za etično, ampak tudi pravno vprašanje. Pravica do dostojnega pokopa je temeljna človekova pravica, ki zagotavlja temeljno dostojanstvo vsakega posameznika. Pomeni pravico posameznika in njegovih svojcev do pietetnega ravnanja s posmrtnimi ostanki, pravico do osebnega in družinskega življenja in pieteto do pokojnika, do dostojnega pokopa in ohranjanja groba. Pokop žrtev povojnih pobojev in izdaja njihovih mrliških listov je torej obveznost države po mednarodnem pravu človekovih pravic, ki obvezuje tudi Slovenijo, zato je skrajni čas, da država zagotovi dostojen pokop skladno z željami svojcev,« izpostavlja varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek.

Konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotjih v 24. členu določa, da imajo svojci žrtev pravico do resnice o okoliščinah prisilnega izginotja, pravico do obveščenosti o kraju, kjer se nahajajo posmrtni ostanki, ter pravico do spoštljivega ravnanja in dostojnega pokopa žrtve. Iz Konvencije in mnenj odbora Združenih narodov, ustanovljenega na podlagi te konvencije izhaja, da ta obveznost traja, dokler država ne zagotovi popolne razjasnitve in ustreznega ravnanja z žrtvami. Tretji odstavek omenjenega člena določa: »Vsaka država pogodbenica stori vse potrebno, da prisilno izginule osebe išče, ugotovi, kje so, in jih izpusti, v primeru smrti pa ugotovi, kje so njihovi posmrtni ostanki, z njimi ravna spoštljivo in jih vrne.« Ta konvencija spada med temeljne konvencije OZN s področja človekovih pravic. Mednarodno pravo človekovih pravic poudarja, da imajo svojci pravico vedeti, kaj se je zgodilo z izginulimi osebami, države pa imajo dolžnost, da pogrešane aktivno iščejo, identificirajo njihove posmrtne ostanke ter omogočijo dostojen pokop.

Slovenija je trenutno v fazi prvega poročanja Odboru za prisilna izginotja (CED) o uresničevanju pravic iz konvencije. 31. oktobra 2025 je odbor objavil seznam vprašanj (CED/C/SVN/Q/1) glede poročanja Slovenije. Med drugim odbor zanimajo ukrepi za zaščito in zagotavljanje pravic žrtev prisilnih izginotij (24. člen):

»26. Prosimo, opišite dejavnosti vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, imenovane leta 2016, ter predložite posodobljene informacije o napredku pri odkrivanju in zaščiti prikritih vojnih grobišč, njihovem označevanju in vpisu v Register vojnih grobišč ter pri zagotavljanju dostojnega pokopa vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja v Sloveniji (12., 14., 15. in 24. člen).

27. Prosimo, predložite informacije o pravnem položaju izginulih oseb, katerih usoda še ni bila pojasnjena, ter njihovih sorodnikov na področjih socialnega varstva, finančnih zadev, družinskega prava in premoženjskih pravic, vključno z uporabo vidika enakosti spolov v teh okoliščinah. Opišite postopke za razglasitev pogrešane osebe za odsotno ali mrtvo ter vpliv takšnih razglasitev na obveznost države pogodbenice, da nadaljuje iskanje in preiskavo prisilnega izginotja, dokler usoda izginule osebe ni pojasnjena (24. člen).

28. Glede na Zakon o društvih prosimo poročajte o ukrepih, sprejetih za zagotavljanje pravice do ustanavljanja in svobodnega delovanja organizacij in združenj, ki si prizadevajo ugotoviti okoliščine prisilnih izginotij in usodo izginulih oseb ter pomagati žrtvam prisilnih izginotij (24. člen).«

Jasno je, da je zgolj sprejetje zakona premalo, nujno je to pravico tudi dejansko uresničiti. V Sloveniji so bili povojni poboji leta 1945 dolga desetletja povsem zamolčani. Zaradi povojnega sistema, ki ni temeljil na spoštovanju človekovih pravic, je bilo o njih prepovedano govoriti. Svojci še do danes pogosto niso prejeli nobenega uradnega obvestila o smrti, kraju pokopa ali okoliščinah izginotja svojih družinskih članov. Posebej nerazumljivo je dejstvo, da številne žrtve še danes niso identificirane. Njihovi posmrtni ostanki se nahajajo v skladiščih, kostnicah ali začasnih depojih na različnih lokacijah po Sloveniji, pogosto v škatlah ali vrečah, brez imena in brez individualnega groba. Prav tako številni umrli še vedno nimajo niti mrliških listov oziroma uradnega vpisa smrti v matične evidence. To pomeni, da njihova pravna in osebna identiteta tudi več kot osemdeset let po smrti ostaja neurejena.

»Menim, da ima sedanja generacija politikov zgodovinsko priložnost, da uredi to vprašanje,« sporoča varuhinja dr. Drenik Bavdek. Ne kot ideološko vprašanje, ampak iz človečnosti. Ima tudi dolg, da tega bolečega dela slovenske zgodovine nerešenega ne prenaša na mlajše generacije. Dolžnost države pa ni zgolj odkritje grobišč, temveč tudi identifikacija žrtev, ureditev njihovega pravnega statusa ter zagotovitev dostojnega pokopa. Ta tema naj namesto nečesa kar nas Slovence razdvaja, postane dejavnik poenotenja (kot npr. osamosvojitev) na temelju soglasja, da narod pietetno pokoplje vse svoje pokojne. Glede kraja pokopa je pomembno upoštevati želje svojcev, Ljubljana pa je kot glavno mesto države glede na razsežnost povojnih pobojev na različnih koncih Slovenije, gotovo smiselna izbira za kraj pokopa.

Dodatno v razmislek ob tej priložnosti varuhinja izpostavlja še naslednje:

Celo Rusija in Ukrajina si izmenjujeta trupla padlih vojakov, čeprav med državama še vedno poteka vojna. Prav izmenjava mrtvih ostaja eno redkih področij sodelovanja med stranema. Gre za minimalni standard človečnosti.

V Sloveniji tudi dobro in sočutno razumemo pomen pietetnih pokopov po genocidu v Srebrenici iz julija 1995, saj iskanje, identifikacija in pokop žrtev potekajo še danes, skoraj trideset let po zločinu. Vsako leto 11. julija v Spominskem centru Potočari pokopljejo novo identificirane žrtve, kar predstavlja dejanje pietete ter uresničevanje pravice družin do resnice in dostojnega pokopa. Mednarodna skupnost je preko Mednarodne komisije za pogrešane osebe (ICMP) vzpostavila sistematičen mehanizem za iskanje in identifikacijo žrtev, medtem ko v Sloveniji številni posmrtni ostanki po več kot 80 letih še vedno ostajajo neidentificirani in nepokopani.

Verjamem, da si tiha večina želi preseči ideološki in vsak drug revanšizem, ki prinaša izključevanje, preziranje človeškega dostojanstva, pogosto pa tudi kršenje človekovih pravic.