Ženska svobodno zre v sončni zahod | (foto: Pixabay)
Molil je zanjo, čeprav je ni poznal
Komentarji | Marjana Debevec
V teh dneh so pokopališča naše čudovite dežele osvetljena z nešteto lučmi. Posebej čudoviti so pogledi nanje ponoči, ko se zdi, da ne govorijo o smrti, ampak o življenju. Ob grobovih se ustavljamo, prinašamo cvetje, prižigamo sveče in obujamo spomine. Toda vera nas vodi korak dlje – k molitvi, k sveti maši in predvsem k upanju na večno življenje.
Z molitvijo zanje najprej trdno verjamemo, da človek ni telo, ampak da njegova duša živi v večnosti – lahko že pri Bogu, ali pa še na poti očiščevanja. Obenem pa krepimo tudi nas, ki smo še na poti. Zato molitev za pokojne ni zgolj lepa navada naših prednikov.
Je izraz ljubezni, ki sega onkraj groba. Je dejanje vere, da lahko naše prošnje po Božjem usmiljenju pomagajo tistim, ki so nas prehiteli na poti v večnost. Še posebej dragoceno mesto ima pri tem sveta maša. Takrat se res lahko v globini povežemo z našimi, ki so že pri Bogu, ali pa darujemo ta največji dar zanje, če še potrebujejo očiščenja.
Kolikokrat ob smrti bližnjega iščemo načine, kako bi še kaj storili zanj. Morda nas spremlja obžalovanje zaradi neizrečenih besed, zamujenega obiska ali odpuščanja, ki ga nismo zmogli. Molitev in sveta maša nam odpirata prostor, v katerem lahko svojo nemoč izročimo Bogu. Ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa še vedno ljubimo, prosimo in zaupamo.
Ob tem nas praznik vseh svetih spomni, da nebesa niso namenjena le nekaterim izbrancem. Papež Leon XIV. je med splošno avdienco 8. aprila letos poudaril: »Svetost ni privilegij peščice, temveč dar.« Ob tem je spomnil, da je vsak krščeni poklican k polnosti ljubezni do Boga in bližnjega.
Svetost torej ni rezervirana za popolne ljudi. Ni nedosegljiv ideal, namenjen zgolj redovnikom, duhovnikom ali velikim osebnostim cerkvene zgodovine. Je pot, po kateri lahko hodimo vsi. V družinah, na delovnih mestih, v bolezni, v starosti, sredi vsakdanjih skrbi in preizkušenj.
Prav o tem je rad govoril tudi papež Frančišek. V apostolski spodbudi Veselite in radujte se je opozoril na svetost ljudi, ki živijo čisto blizu nas. Imenoval jih je »svetniki za sosednjimi vrati«.
To so starši, ki z ljubeznijo vzgajajo otroke, ljudje, ki pošteno opravljajo svoje delo, bolniki, ki potrpežljivo nosijo svoj križ, in starejši, ki kljub preizkušnjam ohranjajo upanje.
Da je svetost mogoča tudi v mladosti, nas spominjata dva izjemna zgleda. Blažena Chiara Luce Badano, katere god smo praznovali pred nekaj dnevi, je kljub težki bolezni ohranila globoko vero in zaupanje. Znane so njene besede, ko je sprejela bolezen: »Če ti tako hočeš, Jezus, potem hočem tudi jaz.«
S tem je potrdila, da je svetost pot, namenjena vsem. Takole je zapisala: »Najpomembneje je izpolnjevati Božjo voljo. Morda sem imela svoje načrte glede sebe, toda Bog je imel drugačne načrte. Bolezen me je doletela ob pravem trenutku (...).
Vi si sploh ne morete predstavljati, kakšen je zdaj moj odnos z Jezusom. Čutim, da Bog od mene pričakuje nekaj več, nekaj večjega. Morda bom lahko še leta ostala na tej postelji ... Ne vem. Zanima me samo Božja volja – da jo v sedanjem trenutku čim bolje izpolnjujem: da sprejmem Božjo igro in sodelujem v njej. (...)
Preveč sem se ukvarjala z nepomembnimi, ničevimi in minljivimi stvarmi. Čakal me je drug svet in preostalo mi ni drugega, kot da se prepustim. Zdaj čutim, da me obdaja čudovit načrt, ki se mi počasi razkriva.«
Sveti Carlo Acutis pa je mladim zapustil misel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogi pa umrejo kot fotokopije.« Kako dragoceno sporočilo! Bog nas ne kliče, da bi postali kopija nekoga drugega. Vsakega izmed nas vabi, da s svojimi darovi, sposobnostmi in omejitvami postaja svetnik.
Morda smo takšne svetnike poznali tudi sami. Morda je bila to naša mama, ki je vsak večer molila rožni venec. Oče, ki je svojo vero izpričeval predvsem s poštenostjo in zvestobo. Babica, ki je znala odpuščati. Ali pa sosed, ki je vedno našel čas za človeka v stiski.
Zato naj nas obisk pokopališča ne vodi le v preteklost. Naj nas spodbudi tudi k vprašanju, kakšno sled puščamo mi. Bodo naši bližnji v naših dejanjih prepoznali ljubezen, usmiljenje, vero in upanje? Bomo znali odpuščati, pomagati, moliti in živeti tako, da bomo drug drugemu znamenje Božje bližine?
Predvsem pa ne pozabimo: nekoč bomo tudi sami potrebovali molitev drugih. V Svetovalnici je v tej luči duhovnik Igor Dolinšek pomenljivo dejal, ko je govoril o gregorijanskih mašah: »Bodimo srečni, če imamo takšne ljudi ob sebi, ki bodo darovali za pokoj moje duše.«
To lahko mi, ki smo še na poti, storimo za mnoge, ki so odšli že pred nami. Še posebej me je pretreslo, ko je v knjigi Zadela me je strela, Gloria Polo opisala, kako je zanjo molil nek gospod, ki je ni poznal.
Šlo je za zelo revnega kmeta, ki je kupil kos sladkornega trsa, zavit v časopis, v katerem je bila objavljena novica o Glorii in njeni nesreči. Ko je prebral novico in videl njeno fotografijo, ga je njena usoda tako ganila, da je začel jokati in prositi Boga, naj ji pomaga.
Molil je približno takole: »Gospod, usmili se moje sestrice in jo reši!« Obljubil je tudi, da bo poromal v svetišče v Bugi, če jo Bog reši. Po Glorijinem pričevanju ji je Jezus pojasnil, da ji je bila dana druga priložnost za življenje zaradi molitev ljudi, ki je sploh niso poznali. Molitve njenih bližnjih so bile sicer pomembne, vendar je Jezus posebej izpostavil nesebično ljubezen neznancev.
Večkrat preberemo ali slišimo novice o smrti znanih in manj znanih ljudi. Lahko jim namenimo kakšno molitev in kdo ve, mogoče bo to edina molitev, ki jo bodo prejeli. Tudi s tem ustvarjamo občestvo, skupnost, človeštvo, to, ki je še na poti in to, ki je že prispelo na svoj cilj.
V tej luči ene same človeške družine smo lahko hvaležni za vsakega, ki vloži svoje moči in svojo ljubezen za spremljanje ljudi v zadnjem obdobju življenja, za vsako hišo hospic, ki postaja blagoslov za tiste v odhajanju in za tiste, ki ostajamo, saj nas spominja, da smo vsi na istem čolnu, usmerjeni k istemu cilju.
