Škof Saje pod Macesnovo Gorico: Resnica nas bo osvobodila

Slovenija | 07.06.2025, 13:13 Marcel Krek

Pred Jamo pod Macesnovo Gorico je danes potekala spominska slovesnost za žrtve izvensodnih pobojev po koncu druge svetovne vojne. Že 35. zapored jo je pripravila Nova slovenska zaveza. Somaševanje je ob 11. uri vodil predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof dr. Andrej Saje.

Kraj bolečine in spomina

Pod Macesnovo gorico so se verniki in visoki gostje zbrali na kraju, ki nosi bolečino naroda. Škof dr. Saje je spomnil, da je ta zemlja prepojena s krvjo nedolžnih. »Ti ljudje niso bili pokopani s častjo in dostojanstvom, ki pripadata vsakemu človeku,« je dejal. Mineva 80 let od konca vojne, a številne rane ostajajo nezaceljene, ker zločini revolucionarnega nasilja niso bili obsodeni, posmrtni ostanki pa dolgo niso bili dostojno pokopani.

Škof je zato poudaril: »Verjamemo v dostojanstvo vsakega človeka – ne glede na njegovo preteklost ali pripadnost.« Kristjani verujemo v Odrešenika, ki je umrl za vse, in zato nas vera vabi k resnici, pravičnosti in Božjemu usmiljenju.

Resnica kot temelj svobode in sprave, poziv

V pridigi se je škof naslonil na Jezusove besede: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Ta resnica ne izhaja iz političnih interesov, temveč iz Božje ljubezni. Svoboda, ki jo Jezus ponuja, osvobaja iz verig sovraštva in maščevanja. Saje je poudaril, da sprave ne moremo doseči brez priznanja resnice in krivde ter brez dostojnega pokopa mrtvih.

»Današnji dan naj bo klic k dejanjem,« je zato dejal škof in pozval je odgovorne, naj jasno obsodijo zločine, operejo krivdo nedolžno pobitih in jim omogočijo pokop na dostojnem kraju, kot so ljubljanske Žale.

Pogum za pravičnost in odpuščanje

Macesnova gorica nas ne kliče k maščevanju, temveč k pogumu – za resnico, pravičnost in usmiljenje. Saje je opozoril, da ne moremo biti Kristusovi učenci, če ne priznamo grehov in ne odpustimo drug drugemu. K temu nas kliče Božje usmiljenje.

Škof je spomnil še na blaženega Alojzija Grozdeta, žrtev revolucije in simbol upanja ter sprave. Njegova tiha in globoka vera nas spodbuja, da tudi mi postanemo orodje miru.

Gradimo mostove prihodnosti

Saje je v zaključku citiral papeža Leona XIV. in papeža Frančiška ter pozval k dialogu, sprejemanju, priznanju krivde in gradnji skupnega dobrega. »Molimo za žrtve, njihove svojce, za narod in zase – da bomo ljudje resnice in graditelji miru,« je sklenil nagovor z mislijo: Resnica nas bo osvobodila.

 

Pridigo škofa Sajeta prilagamo še v celoti:

Resnica nas bo osvobodila 

(Evangelij: Jn 8,31-42) 

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre! 

Zbrani smo pod Macesnovo gorico, na kraju bolečine, tišine in spomina. Zemlja, na kateri stojimo, je bila prepojena s krvjo nedolžnih. Pod to rušo so do nedavnega ležali naši nasilno umorjeni rojaki, ki jim ni bilo dano, da bi bili pokopani s častjo in dostojanstvom, ki pripadata vsakemu človeku.  

Mineva osemdeset let od konca druge svetovne vojne, a rane, ki jih je povzročila, v našem narodu še niso zaceljene. Vzrok ni v namernem odpiranju brazgotin, temveč v tem, da te rane zaradi zgodovinskih okoliščin, pomanjkanja ustrezne volje in odsotnosti potrebnih dejanj v resnici nikoli niso bile zares oskrbljene. Zločini revolucionarnega nasilja niso bili obsojeni, nedolžno ubiti niso bili oprani krivde, njihovi posmrtni ostanki še vedno nerazumno dolgo niso pokopani. Mrtvi in njihove družine čakajo na priznanje in na obžalovanje zlih dejanj.  

Vsak pokop, vsak grob je priznanje in izraz človeškega dostojanstva. Naj bo naše sporočilo današnjega dne naslednje: Verjamemo v dostojanstvo vsakega človeka – ne glede na njegovo versko ali narodno pripadnost, preteklost ali vlogo v zgodovini. Kristjani verujemo v Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je umrl za vse, brez izjeme. To nam daje notranjo moč in krepi neuničljivo upanje. Verujemo v osebnega Boga, ki ne zapira oči pred krivico in ki vabi tudi nas, da se vsi odpremo resnici in pravičnosti ter kličemo nase Božjega usmiljenja.  

Današnji evangelij nam daje ključ, kako pristopiti k vprašanjem spravnega procesa in pokopa mrtvih, ki še vedno tragično razdvajajo naš narod. Jezus pravi: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« – To ni politična resnica, ki se meri s človeškimi merili moči ali koristi. To je Resnica, pisana z veliko začetnico. Je resnica, ki izvira iz polnosti Božje ljubezni in nas vodi k svobodi. 

Svoboda, ki jo obljublja Jezus, je osvoboditev notranjih verig: verig greha, zamer, sovraštva, maščevanja in laži. Ista Božja beseda nas danes vabi, da se soočimo z resnico o nas samih, ki je prepletena z bolečim dejstvom pobojev po mnogih slovenskih krajih, še zlasti na Dolenjskem. Gre za resnico o moriji bratov na tem kraju in o dolgoletni prisilni tišini, ki ji je sledila. Svojcem ni bilo dovoljeno, da bi lahko žalovali in se spominjali svojih najbližjih. 

Jezus pravi: »Če boste v mojem nauku vztrajali, ste zares moji učenci.« In njegov nauk ni nauk sovraštva, ampak nauk resnice, pravičnosti in odpuščánja. Ne moremo biti Kristusovi učenci, če ob takšni krivici molčimo. Če se ne zavzamemo za resnico, ne iz sovraštva in maščevalnosti, temveč iz ljubezni do pravičnosti, miru in sprave. Prav tako se ne moremo imenovati Jezusovi učenci, če drug drugemu v luči Božjega odpuščánja nismo pripravljeni odpustiti in priznati lastnih grehov.  

Sprave ne more biti brez resnice. Odpuščánja ne more biti brez priznanja krivde. Spoštovanja do mrtvih ne more biti, če jih ne pokopljemo z dostojanstvom. Danes zato ponovno pozivamo odgovorne, da storijo, kar je prav: To pomeni, da jasno in javno obsodijo zločine, ki so se zgodili tukaj; da operejo madež s spomina nedolžno pobitih in da poskrbijo za dostojen pokop teh žrtev. Kot najbolj dostojen kraj za to vidimo ljubljanske Žale.  

Kristus nas uči, da je odpuščánje znamenje človekove notranje moči. Za prejem odpuščánja je najprej potrebno priznati storjeno zlo. Najgloblji vir odpuščánja je Bog sam in njegovo usmiljenje. Bog vedno znova odpušča vsem, ki priznavajo krivdo. Ljudje lahko odpúščamo samo takrat, ko sprejmemo, doživimo in izkusimo, da nam je že bilo odpuščéno. Macesnova gorica nas ne kliče k maščevanju, kliče nas k pogumu – k pogumu resnice,  pogumu pravičnosti in pogumu usmiljenja.  

Hkrati pa nas mrtvi s tega kraja kličejo tudi k preseganju razprtij, napetosti in delitev, ki nas še danes bremenijo kot narod. Naj njihova bolečina postane temelj za gradnjo sprave, ki presega zamere in ideološke jarke. V spominu na trpljenje in izgubo naj nas vodi pogum za mir, za medsebojno spoštovanje in za obnovo zaupanja v skupno prihodnost. Samo tako bomo lahko hodili po poti resnične sprave – poti, ki jo tlakujejo resnica, a tudi ljubezen, potrpežljivost in upanje. 

Sprava ni pozaba, temveč pogumno priznanje resnice. Kot družba in kot Cerkev smo poklicani, da si zanjo prizadevamo. Naj nam bo pri tem priprošnjik blaženi Alojzij Grozde (1923–1943). Mladenič, ki je v času preizkušenj ostal zvest veri in ljubezni. Kot žrtev revolucije za katoličane pomeni simbol upanja in sprave. Njegovo življenje in mučeniška smrt nas učita, da je moč odpuščánja večja od maščevanja. Grozdetova tiha, a vztrajna globoka osebna vera je vabilo tudi za nas;  da bi tudi mi postajali orodje miru, pravice in sprave za naš čas. »V srcu teh, ki kujejo hudobijo, bo razočaranje, pri teh, ki snujejo mir, pa bo veselje« (Prg 12,20, prim. Frančišek, Vsi bratje, 256) 

Pri prizadevanjih za pravičnejšo družbo nas krepijo tudi besede novega papeža Leona XIV., ki poudarja, da svet potrebuje Božjo luč in usmiljenje. Človeštvo potrebuje Njega kot most, po katerem se pride do Boga in Njegove ljubezni. Pomagajmo tudi mi graditi mostove – z dialogom, sprejemanjem drugega kot brata, kot je poudarjal papež Frančišek, s priznanjem krivde, s povezovanjem in prizadevanjem za skupno dobro.  

Vabim vas, da se danes kot bratje in sestre enega Očeta združimo v goreči molitvi za žrtve pod Macesnovo gorico in njihove svojce. Molimo tudi za tiste, ki so jim vzeli življenje. Molimo zase – da bomo ljudje resnice in pravičnosti ter gradniki miru za sedanji in prihodnji čas.  

Delajmo dobro vsem v duhu evangelija, da bomo lahko nekega dne mirno rekli: Resnica nas je osvobodila. Amen.