Katoliško šolstvo skozi oči duhovnikov zavodov

Pogovor o 16. 04. 2026, 10:26 Marcel Krek

V tednu katoliškega šolstva, ki poteka pod geslom »Zaupaj, v nesreči nisi sam!«, je oddaja Pogovor O na Radiu Ognjišče osvetlila svet katoliškega šolstva v Sloveniji. Z voditeljem Marcelom Krekom so razpravljali rektor vikariata Antona Martina Slomška Maribor dr. Ivan Štuhec, kaplan na Škofijski klasični gimnaziji Vipava Mel Kovic in kaplan v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani Peter Čemažar. Pogovor je segel od prenosa krščanskih vrednot na mlade do financiranja zavodov in vizije za prihodnost.

Vrednote: ne samo pri predmetu, ampak v vsem

Kako se krščanske vrednote sploh prenašajo na dijake in učence? Vsi trije sogovorniki so poudarili, da ne gre za izolirano vsebino posameznega predmeta, temveč za duh, ki prežema celoten zavod. Čemažar je opisal, kako na Zavodu sv. Stanislava to poteka skozi predmet vera in kultura, socialni praktikum – kjer dijaki drugega letnika obiskujejo socialne ustanove, brezdomce, bolnike in ljudi s posebnimi potrebami – pa tudi skozi liturgični ritem: jaslice v razredih, večer usmiljenja pred prazniki, skupna molitev ob začetku in koncu pouka.

Kovic iz Vipave je poudaril nevsiljiv pristop: "Na tak nevsiljiv način poskušamo to svoje krščanstvo, ki ga profesorji, duhovniki in drugi zaposleni živimo, prenesti tudi na dijake." Kot simpatičen primer pobožnosti je omenil knjigo v kapeli svetogorske Marije, kamor dijaki pišejo prošnje in zahvale pred testi – in potem vračajo po tri četrt ure, da se zahvalijo. Njegovo vodilo za maturante je preprosto: "Karkoli boš v življenju delal, delaj z ljubeznijo. Ker če ni z ljubeznijo, je vse skupaj brez vrednosti."

Štuhec je odprl drugačno dimenzijo, ki je po njegovi oceni posebej značilna za vzhod Slovenije: v razredih sedi paleta od tistih, ki hodijo z družino vsako nedeljo k maši, do tistih, ki nikoli niso stopili v cerkev. "To je za vse duhovnike v naših zavodih hud izziv in težka naloga – kako ta razpon pokriti." Kljub temu ostaja prepričan, da vsaj temeljna religiozna kultura, ki je drugje ne dobijo, mladim pomeni ogromno.

Dijaški dom kot skupnost vere

Vsi zavodi ponujajo bivanje v dijaškem domu, kamor pridejo že štirinajst- in petnajstletniki. Čemažar je izpostavil, da je to pogosto nepričakovana vstopna točka v vero: "Ko nekdo pride v skupnost, ki bolj živi vero, ima za "cimra" nekoga iz globoko verne družine – se vere lahko naleze." Rezultat so katehumenati in krsti; v zadnjih letih jih je bilo na Zavodu sv. Stanislava že "kar nekaj".
Osrednji teden v dijaškem domu je skupna večerna molitev: petje, prošnje, branje odlomka – edini trenutek, ko se zbere cel dom. "Presenetljivo je, kako predano vstopijo v te molitve," je dejal Čemažar.

Kovic je podobno opisal razmere v Vipavi, kjer adoracija v tišini enkrat na teden pritegne po njegovi oceni kar polovico dijaškega doma. "To je zame največje presenečenje," je priznal in dodal, da je vse zgrajeno na svobodi: kdor želi, pride, kdor ne, ne. "Bog naredi potem na koncu svoje."

Duhovniki med katedro, birokrcijo in spovednico

Kako uskladiti duhovniško poslanstvo s pedagoškimi in administrativnimi zahtevami sodobnega šolskega sistema? Kovic, ki živi med dijaki v dijaškem domu, je to opisal plastično: "Sem z njimi cel dan, sem pogosto prvi, ki me zjutraj vidijo, in zadnji zvečer, preden grejo spat." Birokracija je po njegovih besedah stvar navade: "Ko daš enkrat roko v ta sistem, ta sistem požre – in potem samo delaš, kar je treba, z veseljem in s kančkom ljubezni."

Čemažar je izpostavil posebnost, ki je verjetno edinstvena v slovenskem prostoru: dvakrat na teden imajo med odmorom na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani možnost svete spovedi. "Redko kateri odmor nimam nikogar za spoved. Sicer pa je vedno vrsta – in to duhovniško delo vedno znova dviguje, da je lažje delati vse ostalo."

Štuhec, ki ima največ izkušenj, je poudaril pomen stalne prisotnosti duhovnikov in težavo z njihovim vsesplošnim pomanjkanjem za vse potrebe. Župnijski "padalci", ki pridejo in odidejo, ne funkcionirajo v praksi. "Mladi potrebujejo stalno navzočnost duhovnika, ki mora z njimi živeti. Če z njimi živi, bodo tudi oni živeli z njim." Po njegovi oceni bi mariborski zavod po idealnem scenariju zato potreboval najmanj dva kaplana, a ima le enega.

Posebno pozornost je vzbudil Kovičev opis razmer v Vipavi, kjer sta šola in župnija prepleteni tako rekoč organsko: en duhovnik je hkrati župnijski vikar in škofov vikar za gimnazijo, enkrat na teden maša poteka skupaj z župljani v župnijski cerkvi, dijaki ministrirajo in sodelujejo pri verouku. "Otroci profesorja vidijo v šoli, doma pa ga imajo za župnika – in led med njimi je že prebil," je pojasnil Kovic. V večjih mestih je takšna prepletenost praktično nemogoča, je priznal Štuhec, a kot ideal jo je pohvalil.

Financiranje: še vedno ideološki boj države z zavodi?

Pogovor je neizogibno nanesel tudi na kislo jabolko financiranja. Štuhec je pojasnil, da so v Mariboru edina cerkvena gimnazija v Sloveniji, ki je bila ob nastanku po letu 1996 uvrščena v sistem 85-odstotnega financiranja – za razliko od zavodov v Ljubljani, Želimljah in Vipavi, ki so 100-odstotno financirani (za obvezni del). "Deset let je trajal boj za 100-odstotno financiranje osnovne šole, ki je obvezna! In ta boj so izbojevali starši," je spomnil. Mesečni prispevek staršev v Mariboru znaša okoli 95 evrov, v Ljubljani 119 evrov (a ta znesek pokriva ves nadstandard, vključno z ekskurzijami in duhovnimi obnovami), v Vipavi pa približno 50 evrov.

Vsi trije zavodi imajo sklade za pomoč socialno šibkejšim družinam. Čemažar je ponosno omenil, da letno pomagajo več kot 50 dijakom: "Že naš prvi ustanovitelj, škof Anton Bonaventura Jeglič, si je želel, da bi vsak, ki je sposoben in si želi, prejel to izobrazbo – ne glede na finančno stanje."

Ključna poanta glede odnosa z državo je bila jasna: zasebni zavodi so za državno blagajno dejansko cenejši, saj sami skrbijo za svojo infrastrukturo, z lastnimi in donatorskimi sredstvi. Pri tem je Štuhec ponudil prav primer obnove strehe v telovadnici ZAMS v Mariboru, katere obnova po zrušitvi strehe jeseni 2024 bo stala več kot dva milijona evrov – brez kakršnekoli državne pomoči in brez zavarovalniške odškodnine, saj ni šlo za naravno nesrečo, temveč za konstrukcijsko napako: "Če bi se enako zgodilo v državni šoli, bi vse pokrila država z davkoplačevalskim denarjem," je dejal Štuhec in hkrati spomnil na primer šolske telovadnice "državne" šole v Bovcu, kjer država strehe telovadnice po več letih še vedno ni obnovila do konca, projekt pa naj bi stal pet milijonov evrov. "Kdo je torej bolj gospodaren?" se je pri tem retorično vprašal.

Dolgoročno bomo morali vsi zavodi razmisliti še o kakšnem drugem programu poleg splošne gimnazije. Zajeti moramo tudi tiste, ki hodijo na poklicne in tehnične šole – tudi med njimi je ogromno posameznikov, ki bi si želeli krščanski vidik vzgoje.

Prihodnost: čas za premik onkraj gimnazije

Ena od najdrznejših misli pogovora je prišla iz Vipave. Kovic je pozval k strateški odločitvi Cerkve: "Dolgoročno bomo morali vsi zavodi razmisliti še o kakšnem drugem programu poleg splošne gimnazije. Zajeti moramo tudi tiste, ki hodijo na poklicne in tehnične šole – tudi med njimi je ogromno posameznikov, ki bi si želeli krščanski vidik vzgoje." Štuhec je razmišljanje podprl, a opozoril na finančni izziv, ki se je ob podobnih idejah v preteklosti že večkrat izpostavil: "vsaka bolj specifična šola zahteva več sredstev od gimnazije," je opozoril.

Demografski pritisk na mariborski zavod ostaja resen izziv, in k njemu se pridružuje splošna devalvacija gimnazijskega programa v Sloveniji – "ker sploh ni več tega pravega klasičnega gimnazijskega programa, kakršen bi moral biti," je ocenil Štuhec. Kljub temu so si sogovorniki enotni: ob pravem vrednostnem okviru starši in dijaki pot do katoliških zavodov vedno znova najdejo.

Povabilo staršem in bodočim učencem/dijakom

Na sklepno vprašanje, kaj bi sporočili staršem in otrokom, ki se še odločajo, so odgovori razkrivali značaje treh zavodov. Kovic je s primorskim šarmom vabil v Vipavo: "Sije sonce, piha burja, ki dobro prepiha tudi misli, duha in telo – imate pravico celo do popoldanske "sieste". Mediteransko!" Čemažar, ki je bil tudi sam dijak Škofijske klasične gimnazije, je povabil k ogledu: "Preprosto pridite in malo doživite ta utrip šole." Štuhec pa je bil neposreden: "Če staršem pomeni vera in kultura, ki iz vere izhaja, pričakujem, da se bodo v sedanjih družbenih razmerah odločali za naše šole."

Prisluhni oddaji