Celjski škof Matjaž v homiliji ob škofovskem posvečenju novega soboškega škofa: Bogu hvala

Pridiga škofa Maksimilijana Matjaža

Bogu hvala!

Naj bo današnja slovesnost najprej hvala Bogu - Očetu, ki nas je danes zbral kot Cerkev, da bi sprejeli njegov dar pastirja Cerkve. Naj bo hvala Bogu Očetu, ki tako ljubi svet, da vse od Adama naprej ne neha klicati človeka v življenje z njim; naj bo hvala Bogu Očetu, ki je poslal svojega ljubljenega Sina, da bi on nagovoril človeka, naj mu sledi in naj se ne boji, čeprav se zdi pot za njim ozka in strma. In človeka samo pot odločitve, samo odločen korak iz cone brezbrižnosti in samozadostnosti vodi v življenje.

Hvala pa tudi tebi Janez, da si sprejel Njegov klic. To ni bilo prvič v tvojem življenju in ne bo zadnjič. K bistvu krščanskega življenja spada namreč čuječnost za klic. Človek ni sam sebi zadosten, potrebuje drugega, potrebuje občestvo, potrebuje Boga, zato mora stopiti ven iz sebe in preko sebe k drugemu. Mora se izročiti iz ljubezni, da lahko sprejme življenje, novo, Božje življenje. In tako se uresničuje Gospodova obljuba: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) To je Cerkev, ki je tudi tebe, Janez, rodila, te izbrala in v Svetem Duhu poklicala v škofovsko službo, da postaneš njen pastir: voditelj, učitelj in posvečevalec. Po polaganju škofovih rok boš sprejel službo apostolskega nasledstva, po maziljenju s sv. krizmo pa boš v Svetem Duhu prerojen za večno Božje sinovstvo in Kristusovo duhovništvo.

Bogu hvala!

O izvoru škofovske službe v Cerkvi nam vsak na svoj način poročajo vsi evangelisti (Mr 3,13-19; Mt 10,1-4; Lk 6,12-16). Jezus je tisto noč, preden je k sebi na goro poklical učence, vso noč prečul v molitvi. Izmed njih jih je izbral dvanajst in jih postavil za apostole, da bodo nosilci obljub, ki jih je Bog dal dvanajsterim Izraelovim rodovom in temelj novega Božjega ljudstva, h kateremu so povabljeni vsi narodi (Mt 28,20). Ko je iz zbora Dvanajsterih odpadel Juda, se je zbrala vsa Cerkev in po molitvi izmed učencev, ki so spremljali Jezusa ves čas, izbrala kandidata, ki naj »prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda.« (Apd 1,25) Klemen Aleksandrijski piše o izvolitvi Dvanajsterih: »Niso bili izbrani za apostole zaradi nekih izrazitih naravnih lastnosti, saj je bil z njimi izbran tudi Juda. Toda bili so sposobni postati apostoli, ker jih je izbral tisti, ki pozna vse.« Pri zadnji večerji je Jezus Dvanajsterim prepustil Kraljestvo, kakor ga je njemu prepustil Oče, »da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.« (Lk 22,30) Posebej pa je molil za Petra, voditelja zbora Dvanajsterih, da bi v boju s Satanom ne opešala njegova vera in bo lahko utrjeval svoje brate (v. 32).

Tisočletno izročilo Cerkve o naravi in poslanstvu službe škofa so povzeli očetje drugega vatikanskega zbora: »Kot nasledniki apostolov prejmejo škofje od Gospoda, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, poslanstvo učiti vse narode in oznanjati evangelij vsemu stvarstvu, da bi vsi ljudje po veri, krstu in spolnjevanju zapovedi dosegli zveličanje.« (LG 24) »Škofje vodijo njim zaupane delne Cerkve kot Kristusovi namestniki in odposlanci.« (LG 27) »Škof, zaznamovan s polnostjo zakramenta svetega reda, je oskrbnik milosti najvišjega duhovništva, in to predvsem v evharistiji.« (LG 26) »Duhovniki, skrbni sodelavci škofovskega reda, ... v posameznih krajevnih občestvih vernikov na neki način ponavzočujejo škofa, s katerim so zvezani v duhu zaupanja in velikodušnosti.« (LG 28)

Dragi brat Janez, s polaganjem škofovih rok boš danes sprejet v škofovski kolegij in boš prejel delež apostolskega nasledstva. Tvoje besede in dejanja bodo posvečevala Božje ljudstvo, ga učila in vodila, Gospod in Cerkev pa bosta zate molila, da ne opeša tvoja vera. Vem, da sprejemaš to služb v strahu in trepetu, a tudi tebi kliče Gospod, kot učencem v viharju: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,27).

Pri tem te opogumlja tudi papež Leon, ki te je izbral za to službo. V svojem nagovoru je škofom, ki so prišli na svetoletno romanje v Rim, izrazil svoje očetovsko sočutje in razumevanje spričo službe, ki je v teh časih še posebej težka. Svetoval jim je, naj bodo, kot on sam, še preden je pastir, ovca Gospodove črede. »Da bi vodili Cerkev, ki je zaupana naši skrbi, moramo pustiti, da nas globoko prenovi On, Dobri pastir, da nas bo popolnoma priličil svojemu srcu in svoji skrivnosti ljubezni.« »Včasih oznanjati, da upanje ne razočara« pravi papež Leon, »pomeni iti proti toku, celo proti očitnosti bolečih razmer, ki se zdijo brezizhodne. A ravno v teh trenutkih se lahko bolje vidi, kako naša vera in naše upanje ne prihajata od nas, ampak od Boga. In tedaj, če smo zares blizu, če smo solidarni s tistim, ki trpi, lahko Sveti Duh v srcih poživi plamen, ki je že skoraj ugasnil.« (Leon XVI., 25. 6. 2025) Kristjani postajamo sicer tudi v naši družbi manjšina, a z enako pomembnim poslanstvom, kot so ga imeli kristjani vse od začetka in ki ga je nek anonimni krščanski avtor s konca drugega stoletja izrazil takole: »Kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani« (Pismo Diognetu 6). Biti duša pomeni biti odprti Svetemu Duhu, da lahko on tolaži, spodbuja, presoja in pričuje o Očetovi ljubezni do sveta in Sinovi odrešenjski navzočnosti. To je veliko in trajno poslanstvo Cerkve, ki bo danes tebi, dragi Janez, kot prvemu pastirju krajevne Cerkve še na poseben način zaupano.

Sveti Avguštin je v svojem govoru ob škofovskem posvečenju izrekel znane besede, ki jih je na začetku svoje službe ponovil tudi papež Leon, duhovni sin sv. Avguština: »V trenutku, ko me navdaja strah biti za vas, me tolaži dejstvo, da sem z vami. Za vas sem škof, z vami sem kristjan.«

Škof torej kljub posvečenju ostaja del občestva Božjega ljudstva in hodi skupaj z njim – včasih na čelu, včasih na sredini, včasih od zadaj, ko mora podpreti tiste, ki zaostajajo. Ta podoba škofa, ki jo je tako rad uporabljal pokojni papež Frančišek, ko je govoril o sinodalni Cerkvi, naj bo tudi tebi, Janez, znamenje upanja in veselja, ko sprejemaš to novo poslanstvo. Darovi, ki jih prinašaš kot svojo doto v to službo, naj omenim le zaupanje v molitev, ljubezen do Božje besede in izkustvo rodovitnosti križa, ki je sprejet v veri in ljubezni, te bodo odpirali Svetemu Duhu, ki je Duh občestva in bližine. V tem Duhu boš lahko rodovitno živel primarne škofove bližine, o katerih je govoril papež Frančišek: bližino Bogu, bližino bratom škofom, bližino duhovnikom in bližino Božjemu ljudstvu. Ob premišljevanju Božje besede, ki ti jo bo Gospod vsak dan sproti vlival v tvoje srce, boš zmogel razločevati med dobrim in boljšim, med nujnim in potrebnim, med količino in globino. Iz Gospodovega Duha se vedno rojevajo veselje, ljubezen in mir, nas uči apostol Pavel (Gal 5,22). To pa so darovi, po katerih tudi danes človek najbolj hrepeni. Prva naloga pastirja je zato, da pomaga človeku odkrivati darovalca teh darov, Njega, ki je tako ljubil svet, »da je dal svojega edinorejenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal.« (Jn 3,16-17) kot smo danes slišali v evangeliju. Bodi škof – pastir, ob katerem bodo lahko ljudje začutili lepoto, veselje in upanje naše vere v Jezusa Kristusa – križanega in od mrtvih vstalega. Naj Bog vsak dan potrjuje, kar si zapisal v svoje škofovsko geslo: »Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda.« (2 Kor 3,17)

Amen.