Križ | (foto: Rok Mihevc)
Križ razgali resnico
Komentar tedna Roman Vučajnk
Veliki petek nas vsako leto postavi pred prizor, ki si ga ne moremo olepšati, napisati na novo ali drugače omiliti. Na veliki petek smo prisotni ob križevem potu in obstanemo pred križem, kjer je človek, ki visi med nebom in zemljo, zavržen, osramočen, izčrpan. Obstanemo pred vprašanjem, ki je vedno neprijetno in se v sodobni govorici glasi: kdo je za to odgovoren?
Prehitro rečemo: oni. Rimljani. Oblast. Država. Tisti od zunaj. Pa vendar zgodba velikega petka ni tako preprosta. Križanje ni bilo naključje, ampak zakonita kazen rimske države. Sistem je deloval. Pravilniki so bili izpolnjeni. Postopek je bil izveden. V imenu reda, varnosti in miru. Tam zaznamo srhljivo bližino z današnjim časom: ko zakon postane orodje, ki tepta človeka, ne pa ga varuje.
A Jezus ni bil nevaren samo rimskemu pojmovanju svetovnega reda, ki je računal z mersko enoto v milijonih, prestavljal tisoče in je edini pomemben posameznik bil le vladar. Jezus je bil nevaren tudi udobju. Herod – simbol dekadence, zabave, hedonizma – se mu posmehuje. Ker resnica vedno ogroža tiste, ki živijo od iluzij. Ker ogledalo, ki ga postavi pravičen človek, razkriva praznino za bliščem ne glede na razkošje in postavljanje človekove samoopredelitve na mesto Božjega zakona. In to boli.
Potem so tu izobraženi. Saduceji, elita, ki razume sistem, ki ga obvladuje, in ki v Jezusu vidi motnjo. Ne zato, ker bi bil neumen ali nevaren, ampak ker ne sodi v njihove okvire, njihove tradicije, njihove povezave. In mu ni mar za njihove privilegije. Ker govori o resnici, ki je ni mogoče zapreti v ideologijo. In zato mora izginiti.
Na drugi strani so farizeji. Ljudje tradicije, reda, "kmečke pameti". Tisti, ki vedo, kako se stvari delajo. In prav oni postanejo najglasnejši tožniki. Ker Jezus ruši njihovo gotovost. Ker ne potrjuje njihovih pravil, ampak jih presega. In to ogroža identiteto.
In potem množica. Vedno znova ista. Danes navdušena, jutri kriči: "Križaj ga!" Množica, ki potrebuje krivca. Grešnega kozla, na katerega lahko naloži lastne frustracije, razočaranja, praznino. Lažje je kričati proti enemu, kot pogledati vase.
Veliki petek je zato nevarno aktualen. Ni samo zgodba o enem človeku pred dva tisoč leti. Je zgodba o vsakem času, tudi našem. Danes še vedno obstajajo ubogi, ki jih teptajo sistemi. Še vedno obstajajo ljudje, ki so tarča, ker motijo udobje bogatih, ker izzivajo elito, ker ne ustrezajo pričakovanjem "pravih" vernikov ali "zdrave pameti" množice. Verjetno je, da taki ljudje živijo v krogu treh kilometrov od našega doma, prav gotovo v krogu tridesetih kilometrov, ni pa dvoma, kaj se dogaja tri tisoč kilometrov stran.
In še vedno obstaja množica opazovalcev.
Morda je prav to najtežje vprašanje velikega petka: kje stojim jaz? Sem med tistimi, ki križajo – z besedo, z molkom, z ravnodušnostjo, s privoščljivostjo? Sem med tistimi, ki se posmehujejo? Med tistimi, ki opravičujejo, ker "tako pač je"? Ali pa sem pripravljen
stopiti bliže križu – ne kot sodnik, ampak kot človek, ki vidi trpljenje in ne odvrne pogleda?
Veliki petek nas ne pusti nevtralnih. Tudi, če se še tako trudimo in križev pot ter križanje filtriramo na vse pretege, da bi se izognili nemirnosti ob pogledu na trpljenje pred nami, ob poslušanju hlipanja ali krikov bolečine, ob vonju po umazaniji in strahu, ob občutku ostrega vročega vetra bede na obrazu in izsušenih ust zaradi cmoka v grlu, ker vemo, kaj gledamo. Ne moremo se skriti za izgovorom, da smo nevtralni. Križ namreč razgali resnico: nedolžni še vedno trpijo. In vprašanje ni, ali se to dogaja. Vprašanje je, ali bomo še naprej samo gledali.
