Evtanazija ni rešitev in ni umik pred večino problemov

Slovenija | 28.08.2025, 11:33 Helena Križnik

S prvim septembrskim dnem bo začel teči rok za zbiranje podpore pod zahtevo za razpis referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V državni zbor jo želi vložiti Aleš Primc s koalicijo Proti zastrupitvi bolnikov. Do 5. oktobra mora zbrati 40 tisoč podpisov. Če mu bo uspelo, bomo o tem, ali bo zakon uveljavljen ali ne, odločali volivci. V številnih zdravniških organizacijah so jasni: Besedilo, ki ga je sredi julija v parlamentu podprla koalicija, prinaša resna tveganja. Dodajajo, da je prava pot, ki zagotavlja dostojanstvo in sočutno podporo ljudem, ki se poslavljajo, kakovostna paliativna oskrba. Zakaj, so skušali na spomladanski okrogli mizi Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani odgovoriti dr. Urh Grošelj, Tamara Zemlič Radović in Mateja Lopuh. Posnetek smo objavili v oddaji Pogovor o na Radiu Ognjišče.

Starejši, obnemogli in invalidi so lahko potisnjeni v težko odločitev

Evtanazija ni potrebna, je odločno poudaril član komisije za medicinsko etiko, pediater dr. Urh Grošelj. »Današnja paliativna oskrba je v resnici zmožna lajšati trpljenje ljudi, ki pogosto niti ni samo v smislu bolečin, ampak je trpljenje, ki lahko izvira iz nekih psiholoških, socialnih stisk.«

Nihče ne sme nikoli biti v poziciji, da bi se moral komurkoli opravičevati za svoje življenje, za svoj obstoj.

Dr. Grošelj je omenil možnosti napak in zlorab pri evtanaziji, še posebej problematično pa se mu zdi, da so določene skupine ljudi, predvsem starejši, obnemogli in invalidi, lahko potisnjeni v to odločitev. »Študije kažejo, da je med razlogi za evtanazijo pogosto to, da ljudje ne želijo biti v breme svojcem. Nihče ne sme nikoli biti v poziciji, da bi se moral komurkoli opravičevati za svoje življenje, za svoj obstoj.«

Če bi poznali pomen paliativne oskrbe, se o evtanaziji ne bi pogovarjali

Če bi poznali pomen paliativne oskrbe, če bi se zavedali, da je to blažilna oskrba, se o evtanaziji ne bi pogovarjali, je ugotavljala vodja programa Žalovanje odraslih, otrok in mladih pri Slovenskem društvu Hospic Tamara Zemlič Radović. »V osmih letih dela v Slovenskem društvu Hospic nisem srečala osebe, ki bi si to želela, pa se dnevno srečujem s hudo bolnimi in z umirajočimi.«

Ko človek postane sredstvo, izgubi dostojanstvo

Organizacija paliativne oskrbe v Sloveniji je doživela velik razvoj, pa je spomnila nekdanja državna koordinatorica za razvoj paliativne medicine Mateja Lopuh. A zelo se je spremenil odnos skrbi do bolnika. »Včasih je bilo tako, da so se svojci že mogoče bali imeti nekoga doma, ampak ob dobri podpori so bili potem veseli in hvaležni, da jim je to uspelo. Danes se nam dogaja, da ne glede na to, da smo sposobni zagotavljati še boljšo in še bolj učinkovito podporo, ljudje niso več pripravljeni sprejemati odgovornosti za bolnika.«

Za prihodnost organizacije paliativne oskrbe pri nas se nam po besedah Lopuhove res ni treba bati, a skrbeti nas mora, ali bomo sposobni ustvariti okolje in socialno mrežo ljudi, ki nam bo omogočila izpolniti naše želje. »Če ne bomo imeli nikogar, ki mu bo mar za nas, mar bolj, kot je mar profesionalnim delavcem, potem nam to ne bo uspelo. In to je veliko vprašanje, ki si ga moramo zastaviti.« Lopuhovo skrbi, kako daleč se bo spustila družba. »Ko človek postane sredstvo, izgubi dostojanstvo.« Evtanazija ni preprosta rešitev in umik pred večino problemov, s katerimi se soočamo, je opozorila Lopuhova, upa, da bomo kot družba to zmogli razumeti.