Morišče Macesnova Gorica med izkopavanjem posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev | (foto: Škofija Novo mesto)
Dr. Anton Velušček: Povejte to svojim otrokom!
Novice Mateja Subotičanec
Izredni profesor dr. Anton Velušček je zaposlen na ZRC SAZU, na Inštitutu za arheologijo in se je z ostanki v zemlji srečal po službeni dolžnsti. Arheološke raziskave imajo pri odkrivanju povojne zgodovine ključen pomen za narodovo identiteto, soočanje s preteklostjo in iskanje objektivne resnice. Ljudje potrebujemo vedenje o svojih koreninah in o tem, kaj se je v preteklosti dogajalo, saj nam iskanje resnice, do katere pridemo z argumenti, omogoča lažje življenje.
Mlajše generacije do povojne in medvojne tragedije, ko so komunisti sistem ubijanja pripeljali do industrijske ravni, nimajo nobenega odnosa. A ne vsi mladi. Nekateri se zanimajo za tragično usodo številčno majhnega naroda.
Ker je to narod, v katerega so se rodili. Ker ne bodo imeli še enega maternega jezika. To je naša danost. In dejstvo je, da so odkritja slovenskih brezen NEPOVRATNA. Kaj to pomeni? Ko z arheološkimi izkopavanji nekaj odkrijemo, poti nazaj več ni. Tisto dejstvo je treba počasi premleti in sprejeti, kar je nujno za preobrazbo v "normalen narod".
Zlo je bilo storjeno. Izkopavanja brezen so kot "očiščevalna dela" v naši družbi. Dr. Velušček navaja, da so ta dela na neki način vse, ki so kopali ali samo bili zraven, "spreobrnila" in jim dala misliti.
Sprenevedanje ob žalostnih odkritjih, zmanjševanje pomena žrtev
Raziskave pomagajo pri postopnem razkrivanju stvari, ki so bile zamolčane, saj "hudič ne želi biti razkrit". Kljub temu da raziskovalci s tem delom včasih postavljajo na kocko svoje kariere, je njihovo pogumno delo ključno za preobrazbo Slovenije.
Judje in spomin na holokavst
Če primerjamo slovenska povojna grobišča z judovskim spomenikom Yad Vashem predvsem zaradi globokega simbolnega in očiščevalnega pomena, ki ga imajo takšni kraji spomina za narod in posameznika ugotovimo, da je to primer, kako so Judje na izjemno spoštljivo obeležili spomin na svojih šest milijonov žrtev. Takšen odnos do mrtvih bi moral biti zgled tudi za slovenski narod pri obravnavi lastne boleče zgodovine.
Človek, ki obišče takšen spomenik, od tam odide pretresen in drugačen. Podobno sogovornik doživlja arheološka dela pri slovenskih breznih kot nekaj, kar vse udeležence na nek način "spreobrne" in jih naredi za odtenek boljše ljudi. Vsi taki kraji so simbol za očiščevanje družbe in dejansko ponižnost pred zgodovino. Priznanje trpljenja in resnice o preteklosti omogoča posamezniku, da prosi za mir in milost.
Sogovornik poudarja, da iskanje resnice s pomočjo argumentov in spoštljiv odnos do krajev trpljenja nista izraz revanšizma, temveč nujna pot k temu, da postanemo "normalen narod".



