Režiser Marcelo Brula z igralci | (foto: Tatjana Splichal)
Delo pri pasijonu vsakega spremeni v boljšega človeka
Cerkev na Slovenskem s. Meta Potočnik
Pripravili smo pogovor z režiserjem letošnjega Škofjeloškega pasijona Marcela Brula. O tem, kako in zakaj se je prijavil na razpis, kako je uspel povezati vseh 1500 sodelujočih ter vse skupaj prikazati najprej kot versko sporočilo.
Marcelo, v Slovenijo ste iz Argentine prišli leta 2021. Nato ste kar hitro stopili v vlogo režiserja Škofjeloškega pasijona? Kako je prišlo do tega?
Razpis za mesto režiserja je izšel jeseni leta 2024. Od začetka se nisem mislil prijaviti. So me pa drugi spodbujali k temu. Končno sem nekega dne reke: »Dobro, Gospod Bog, če želiš, da se prijavim, mi pošlji kakšno sporočilo ali znamenje«. In že pet minut zatem sem dobil prvi klic osebe, ki je takrat še nisem poznal. To je bil prvi znak. Potem sem naslednji dan prejel še en klic. In sem si rekel: »Tukaj se nekaj se dogaja, tole moram vzeti resno in se prijaviti.« Doma smo se pogovorili, so se drugi člani strinjali in tako sem se prijavil. Konec septembra 2024 sem dobil pošto, da sem izbran. Tako vidite, da se odločitev ni zgodila čez noč. Bilo je več pogovorov in predstaviti sem moral svoj pogled na Pasijon in celotno zamisel izvedbe. Nisem prišel zato, da bi nekaj tradicionalnega spreminjal, ampak da bi najprej poslušal in razumel bistvo Pasijona. Ta ima svojo težo, svojo zgodovino, svojo dušo in mislim, da sem dobro predstavil svojo zamisel, s katero sem našel način, kako naj ta zgodba nagovori današnjega človeka.
Po izobrazbi ste operni pevec, modni ustvarjalec, zdaj vodite tudi slaščičarno v Ljubljani, na Brodu. Kakšne so bile vaše izkušnje režiranja?
Eden od pogojev je bil prav ta, da se dokažem, da sem režiral predstave, v katerih je nastopalo več kot 60 ljudi. In sam sem v slovenski skupnosti v Argentini prevzel režijo kar nekaj zahtevnejših odrskih predstav. Iz angleščine sem prevedel nekaj muziklov, ki sva jih na oder postavila skupaj z ženo. Sodeloval sem tudi v operi in tam sem se tudi veliko naučil od drugih režiserjev. Tudi v naši Slomškovi šoli režiral igre za otroke, kasneje za mlade in odrasle.
Vaše delo se je odvijalo v starodavnem mestu Škofja Loka. Avdicije in vaje, in vse druge obveznosti. Kako bi strnili izkušnjo tega časa?
Naj povem, da pasijon ni navadna predstava. Predvsem sem jo vedno dojemal v prvi vrsti kot duhovni prikaz vsebine, kakor so jo pred 300 leti pokazali nepismenim ljudem, da so si lažje predstavljali in razumeli zgodbo odrešenja v krščanstvu. Seveda je tudi kulturni in zgodovinski dogodek. A bistvo pasijona je, da se vsak zagleda vase. Brez božje pomoči gotovo ne bi mogel vsega skupaj izpeljati, saj sem vmes tudi kar težko zbolel in nisem vedel, kako se bo izšlo.
Naj povem, da me pri režiji vedno zanima človek kot oseba. Kako vsak igralec razume svojo vlogo in kako lahko skupaj ustvarimo nekaj, kaj kar presega posameznika. Režija v takem projektu seveda ni samo vodenje, ampak je predvsem povezovanje. Veliko smo naredili, se povezali in kar mi je najbolj ostalo pri srcu je naša skupnost. Da smo kot ena velika družina. Skupaj dihamo, skupaj ustvarjamo in res smo doživeli nekaj enkratnega. Pasijonci so res krasni, čeprav se večina od 1500 se ni poznala med sabo, ampak na koncu smo vsi skupaj dihali in to je najlepše, kar se nam je lahko zgodilo.
Točno to smo občutili tudi gledalci na predstavah, ki so bile zelo dobro obiskane. Kart zadnja dva tedna praktično ni bilo več možno dobiti. Kako ste doživeli vaše prostovoljce in jim prenesli duhovno sporočilo pasijona?
Po pravici nisem razmišljal kaj preveč. Delali in živeli smo zgodbo skupaj. Tako smo najprej smo imeli veje z govorečimi vlogami in s tistimi ključnimi statisti, ki zgodbo pokažejo. Veliko smo se o vsebini pogovarjali, veliko premišljevali, kaj mora vsak sporočiti. Sem jih vprašal, kaj mislijo, da vsak sam pove, kaj je zanj bistvo prizora. Zelo smo bili povezani tudi z brati kapucini v Škofji Loki. Brat. Jurij Štravs je bil vedno z nami in za nas pripravil duhovno srečanje za vse like Jezusov, apostolov. Potem še srečanje za nadnaravne like kot so angeli in izgubljene duše. Sodeloval je tudi brat Matej Nastran. Učili smo se, kaj pomeni biti angel, padli angel, hudič. Saj hudiča ni lahko igrati, kajne? On, ki muči ubogo dušo, ki ve, da nikoli ne bo videla božjega obličja.
Kaj pomeni biti angel Marija, apostol, Juda? Vsak lik ima svojo težo in da ga lahko zaigraš, moraš ta lik začutiti v sebi. Vsi so bili prostovoljci, ki amatersko igrajo in mislim, da se jih je zelo dotaknila prav vsaka vloga. Potem smo imeli vaje z bičarji, križenosci. Naše sporočilo ni obup in žalost, temveč veselje, da nas je Kristus prišel odrešit. In mislim, da nam je kar dobro uspelo prenesti to sporočilo.
