Rok Čož: Dokler za svoje težave krivimo druge, se v našem življenju ne bo nič spremenilo

Via positiva 22. 10. 2026, 11:49 | Nataša Ličen

Rok Čož je podjetnik, predavatelj, pisatelj in mentor za osebno rast ter mentalno učinkovitost. Je avtor več knjig, v katerih obravnava samozavest, premagovanje strahov, sprejemanje odločitev in osebno odgovornost. S predavanji, delavnicami in individualnim svetovanjem pomaga posameznikom ter ekipam pri spreminjanju navad in doseganju večjega notranjega ravnovesja. Pri svojem delu izhaja tudi iz osebne izkušnje dolgoletne tesnobe in spoznanja, da življenjsko zadovoljstvo ni odvisno zgolj od poslovnega uspeha.

V pogovoru za oddajo "Via positiva" je Rok Čož dejal, da je dolga leta verjel, da ga od sreče loči le še en dosežek, eno napredovanje, ena osvojena stopnička na karierni lestvici. Navzven je bil uspešen mlad direktor, v sebi pa je doživljal vse večjo praznino, nemir in tesnobo. Prehoditi je moral zahtevno pot do spoznanja, kako največje življenjske zmage niso nujno tiste, ki jih opazijo drugi. V pogovoru je spregovoril tudi o pogumu za spremembe, iskrenosti do sebe, moči odpuščanja in notranjem miru, ki ga danes najde tudi v povsem preprostih trenutkih.

Ko imaš vse več, a se počutiš vse manj vrednega

Odraščal je v podjetniškem okolju, kjer so imeli dosežki, rezultati in finančni uspeh pomembno mesto. Tekmovalnost je postala del njegovega razmišljanja, uspeh pa merilo osebne vrednosti. Že v svojih dvajsetih letih se je začel vzpenjati po karierni lestvici. Od prodajalca je napredoval do vodje prodaje, direktorja prodaje in nazadnje izvršnega direktorja v različnih podjetjih. Vsako napredovanje je spremljalo pričakovanje, da bo prav naslednji dosežek prinesel tisto, po čemer je v resnici hrepenel: zadovoljstvo, občutek lastne vrednosti in notranji mir.

Višje ko se je vzpenjal, večji je postajal razkorak med podobo uspešnega človeka in njegovim notranjim doživljanjem. Namesto zadovoljstva je čutil vse večji pritisk, namesto samozavesti vse globlji občutek, da ni dovolj dober. Navzven je ustvarjal vtis človeka, ki mu uspeva vse, v sebi pa je izgubljal stik z življenjem, ki si ga je resnično želel. Telo je spregovorilo, ko sam ni več znal prisluhniti. Dolgotrajni notranji nemir ni ostal brez posledic. Tesnoba, nespečnost, občutek osamljenosti in nenehna potreba po dokazovanju, so začeli puščati sledi tudi na njegovem zdravju. Prišel je do točke, ko se je resno ustrašil za svoje zdravje.

Uspeh, ki ga vidijo drugi, še ne pomeni, da živim izpolnjeno. In nobeno priznanje od zunaj ne more trajno nadomestiti miru, če ga ne najdem tudi v sebi.

Razmik med tem, kako je moje življenje izgledalo navzven in kako sem se počutil globoko v sebi, je postal vedno večji. V tem razkoraku je bilo skrito pomembno spoznanje. Eden najpomembnejših korakov na njegovi poti je bil trenutek, ko si je priznal, da težav ne rešuje, ampak jih zgolj prikriva. Leta je znal stvari olepšati, neprijetna vprašanja odriniti na stran in poskrbeti, da je bilo njegovo življenje videti urejeno. Toda tisto, kar je pometal pod preprogo, ni izginilo. Nasprotno, postajalo je vse težje breme. Odločil se je za korenito spremembo: začel je živeti iskreneje. »Iskrenost je res formula za notranji mir,« pravi.

Po njegovih besedah iskrenost človeku omogoča, da ne zapravlja več moči za ustvarjanje podobe, ki se razlikuje od njegove resničnosti. Ko si upamo priznati svoje strahove, napake in neizpolnjene želje, se lahko začne tudi resnična sprememba. Ob tem priznava, da nas dobronamerni nasveti drugih pogosto ne dosežejo, dokler sami ne doživimo dovolj močne preizkušnje. Bolečina je bila tudi zanj tisti vzgib, ki ga je prisilil k drugačnemu pogledu na življenje. »Najbolj trpimo, ko ostanemo na razpotju.«

Ne izčrpava nas toliko napačna izbira, bolj dolgotrajno vztrajanje v neodločnosti.

Takšna ujetost se lahko pokaže na različnih življenjskih področjih, posebej izrazito pa v partnerskih odnosih. Človek lahko ostaja v zvezi, čeprav vanjo ni zares vložil vsega srca. Ves čas se sprašuje, ali bi bilo drugje bolje, primerja in dvomi, namesto da bi se iskreno soočil s svojim odnosom. Poudarja, da je treba odločitve sprejemati s vsem srcem. Ne zato, ker bi lahko vnaprej poznali vse odgovore, ampak ker odločitev pomeni tudi pripravljenost prevzeti odgovornost za izbrano pot.

Pri tem opozarja na še eno past: življenje, ki je na videz čisto zadovoljivo, a nas v resnici ne izpolnjuje. Včasih je prav misel, »saj ni tako slabo«, največja ovira spremembi. Človek se navadi na nezadovoljstvo, ga začne opravičevati in v njem vztraja, ker se boji negotovosti. Manj iskanja krivcev, več odgovornosti za svoje življenje, poudari. Posebno pozornost zato namenja navadi, ko mnogi za svoje nezadovoljstvo iščejo krivce zunaj sebe. Partner, nadrejeni, družbene okoliščine ali politika lahko hitro postanejo priročna razlaga za vse, kar nam v življenju ne uspeva.

Igramo se igro krivde, namesto da bi se igrali igro prevzemanja odgovornosti.

Sam se je zato zavestno odločil spremeniti tudi način pogovarjanja o težavah. Namesto da bi s prijatelji zgolj obnavljal krivice in se pritoževal, poskuša pogovor usmeriti k rešitvam. Kaj lahko naredim drugače? Kaj se lahko iz tega naučim? Kateri korak je v moji moči? Takšna vprašanja po njegovem prepričanju človeku vračajo občutek, da ni le nemočen opazovalec svojega življenja. Prevzeti odgovornost seveda ne pomeni zanikati bolečine ali spregledati krivic, ki so nam jih povzročili drugi. Pomeni pa prepoznati, kaj lahko kljub preteklim izkušnjam naredimo za svojo prihodnost. Odpuščanje pomeni, da bolečine ne nosimo več s seboj.  

Rok Čož se dotakne tudi odnosa do staršev in vzorcev, ki jih pogosto nezavedno prenašamo iz generacije v generacijo. Zaveda se, da vzgoja pomembno oblikuje človekovo doživljanje sveta, vendar obenem poudarja, da imamo možnost nekatere podedovane vzorce prepoznati in spremeniti. Pomemben korak na tej poti je odpuščanje. »Odpuščanje je pot k osvoboditvi,« pravi. Zamera človeka pogosto priklene na dogodke, ki jih ne more več spremeniti. Bolečina tako ne ostane le v preteklosti, ampak jo nosi s seboj iz dneva v dan.

Vsaka zamera je strup, ki ga pijemo in upamo, da bo druga oseba ob tem padla. Trpimo pa najbolj ob tem sami.

Odpuščanje ni opravičevanje napačnih dejanj, temveč odločitev, da preteklosti ne dovolimo več neomejene oblasti nad svojo sedanjostjo. Nekoč se je bal miru, danes v njem uživa. Ena najlepših sprememb v Čoževem življenju se kaže v njegovem odnosu do tišine. Nekoč je mir dojemal kot dolgčas. Potreboval je dogajanje, nove cilje in občutek napredovanja. Ko se je vse umirilo, se je v njem oglasil nemir. Zadovoljstvo najde v trenutkih, ki bi jih nekoč najbrž komaj opazil. Ko sedi na balkonu, posluša ptičje petje in opazuje drobno dogajanje v naravi, ne čuti več potrebe, da bi moral nekam hiteti ali nekaj dokazovati.

Mir je danes zame nekaj najboljšega.

To ne pomeni, da je opustil disciplino ali prizadevanje za osebno rast. Še vedno skrbno neguje svoje vsakodnevne navade. Jutra namenja meditaciji, telesni vadbi, hladni prhi in polnovrednemu zajtrku. Verjame, da sta telesno in duševno počutje tesno povezana. Toda bistvena razlika je v razlogu, zaradi katerega vse to počne. Ne gre več zgolj za doseganje uspeha, ampak za skrb za kakovost življenja. Tudi na poti osebne rasti potrebujemo sočutje. Rok Čož ob tem opozarja, da delo na sebi ne pomeni življenja brez težav. »Življenje ni premica,« poudarja. Nobena odločitev, disciplina ali sprememba življenjskih navad nas ne more obvarovati pred vsemi padci. Zato se mu zdi bistveno, da se naučimo biti sočutni tudi do sebe.

Pridejo dnevi, ko nam ne bo uspelo vse, kar smo si zadali. Prišle bodo preizkušnje, razočaranja in trenutki negotovosti. Toda prav tedaj človek najbolj potrebuje potrpežljivost, ne še dodatnega obsojanja. Podobno velja za naš odnos do drugih. Čož opozarja, da z nenehnim negativnim govorjenjem o ljudeh krepimo tudi lastnega notranjega kritika. Način, kako gledamo na druge, se namreč pogosto zrcali v tem, kako strogi smo do sebe. Sreča se ne začne, ko bomo končno dovolj uspešni. 

Sreča nas čaka mnogo bližje: v iskrenem odnosu do sebe, v spravi s preteklostjo, v dobrih odnosih in v miru, ki ga lahko začutimo tudi sredi povsem običajnega dne.

Življenjska zgodba Roka Čoža nas vrača k vprašanju, ki si ga v vsakdanjem hitenju premalokrat zastavimo: Ali živim življenje, ki je navzven videti uspešno, ali življenje, v katerem sem tudi zares zadovoljen? Njegova pot ni zgodba o tem, da so ambicije, delo in uspeh nekaj slabega. Je predvsem opomin, da ne smejo postati merilo naše človeške vrednosti. Pomembno je znati napredovati, a tudi obstati. Priznati napako, sprejeti odločitev, odpustiti in začeti znova. Predvsem pa si dovoliti biti človek, ki mu ni treba vsak trenutek dokazovati, da je dovolj.