Franci Matoz: Sodimo brez kaznivega dejanja – še en politični proces proti Janezu Janši.

Zagovor odvetnika Francija Matoza

Spoštovani senat, svojo zaključno besedo moram začeti nekoliko neobičajno, kajti žal sem ponovno kot zagovornik gospoda Janeza Janše prisiljen prepričevati sodišče, da gospod Janez Janša ni storil ničesar nezakonitega, da je ta celoten kazenski postopek namenjen diskreditaciji in likvidaciji Janeza Janše kot političnega nasprotnika. Ker sem prepričan, da je ta kazenski postopek tekel kljub jasnem umanjkanju zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki se obtoženim očita, se moram vrniti nekoliko v bližnjo preteklost. Prav zaradi podobnosti glede obstoja zakonskega znaka kaznivega dejanja se bom pri svoji argumentaciji vrnil v leto 2014. 20. junija 2014 je Janez Janša moral po nezakoniti sodbi v zadevi Patrija na nezakonito prestajanje zaporne kazni, kjer je nezakonito prestal 176 dni zaporne kazni. Zakaj? Ker je šlo za politični proces, namenjen uničenju gospoda Janeza Janše in njegove družine. Kljub jasnim opozorilom nekaterih ustavnih sodnikov pa tudi nekaterih eminentnih pravnikov, da je takratna državna tožilka Branka Zobec Hrastar sestavila obtožni predlog, ki poleg tega, da ni bil v ničemer dokazno podprt, ni vseboval potrebnega zakonskega znaka kaznivega dejanja, torej dejanje, ki je bilo v obtožnem predlogu opisano, ni bilo kaznivo. Tega namenoma ni želel prepoznati nihče od sodnikov, ki so v tem procesu sodelovali, kljub temu da sem na to kot zagovornik opozoril že v ugovoru pravne narave takoj ob začetku obravnave in tudi kasneje pri uporabi pravnih sredstev zoper nezakonito sodbo, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen dve leti. Ne morem, da ne bi zopet citiral zapisano v ločenem pritrdilnem mnenju k ustavni odločbi v zadevi Patrija, ko je tedanji predsednik ustavnega sodišča mag. Miroslav Mozetič zapisal:

“Glasoval sem za odločbe in se strinjam z vsemi argumenti. Strinjam se tudi z dodatno argumentacijo v pritrdilnem ločenem mnenju sodnice dr. Jadranke Sovdat, ki se ji pridružujem. K temu želim dodati le en poudarek:

Posebej želim poudariti, kako pomembno je, da državni tožilec v izvrševanju svoje funkcije dosledno spoštuje Ustavo in zakone ter pri tem ne ravna pristransko ali arbitrarno. Tu imam zlasti v mislih vsebino obtožnega akta, iz katerega mora jasno izhajati, da je obtoženi obtožen ravnanj (dejanj), ki so kazniva po zakonu, in da morajo biti ta njegova ravnanja (dejanja) konkretno opisana (opredeljena).

Na drugi strani pa je treba poudariti odgovornost sodišča (sodnika), da, kakor mu nalaga zakon, ki ureja kazenski postopek, že na začetku postopka presodi, ali je državni tožilec pri oblikovanju obtožnega akta, na podlagi katerega se začne kazenski postopek, spoštoval zakonske določbe in Ustavo, zlasti človekove pravice, še posebej jamstvo iz prvega odstavka 28. člena. Prvostopenjsko sodišče je tu prvo in najbolj odgovorno, da se kazenski postopek niti ne začne, če nima pred seboj obtožnega akta, ki v celoti prestane preizkus ustavnosti in zakonitosti.

Po mojem globokem prepričanju je ta preizkus zelo pomemben z vidika varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsakogar, kot to izhaja že iz Preambule Ustave. Tako naj se prepreči, da bi bil posameznik ne le obsojen, temveč tudi obtožen za dejanje, za katerega ni zakon predpisal, da je kaznivo. Nedosledno izvajanje te pristojnosti ali celo diskriminacijsko ali arbitrarno odpira vrata morebitnim zlorabam pravosodja in seveda posledično vodi tudi k nezaupanju ljudi v (pravo)sodni sistem.“

Menim, da to, kar je zapisal gospod Mozetič, jasno ponazarja, da je bil Janez Janša žrtev politično motiviranega izmišljenega procesa. Seveda se ni končalo samo pri nezakonitem prestajanju zaporne kazni. Ne, potrebno je bilo iti še dlje, kajti temu je sledil še nezakonit odvzem poslanskega mandata. Skratka, odvijal se je popolni obračun z Janezom Janšo z jasnim namenom uničenja političnega nasprotnika.

Potrebno je poudariti, da sta bili obe odločitvi ustavnega sodišča – tako v kazenski zadevi Patrija kot pri odvzemu poslanskega mandata – sprejeti soglasno, torej so za razveljavitev glasovali vsi ustavni sodniki, ki so odločali na seji. Kljub temu da je bilo sojenje povsem jasno nezakonito, da je bil gospod Janez Janša nezakonito na prestajanju zaporne kazni, da se je ves čas neupravičeno blatilo njegovo dobro ime, da je z njim trpela tudi njegova družina, pa nihče za svoja ravnanja ni odgovarjal. Nasprotno, tožba zoper akterje tega procesa (tožilko in sodnike s takratnim predsednikom Vrhovnega sodišča Brankom Maslešo) je bila zavrnjena, saj po mnenju sodišča sodniki niso odgovorni za svoja ravnanja, pa čeprav obstajajo jasni dokazi, da so sodniki namenoma odločali v nasprotju z dejstvi in dokazi in v nasprotju z zakonom. V času prestajanja zaporne kazni pa so potekale državnozborske volitve, ki se jih Janez Janša ni mogel udeležiti, in namen političnih nasprotnikov je bil dosežen.

Zakaj sem se moral vrniti v ta čas? Ker sem prepričan, da gre tudi tokrat za politično motiviran proces. Že sam začetek tega postopka kaže na to. Namreč postopek se je začel z Naznanilom KPK z dne 22. 1. 2013. Takratni predsednik KPK Goran Klemenčič je nadaljeval politični obračun zoper gospoda Janeza Janšo. Seveda pa je bila Trenta (kot ta proces imenujemo) stalna politična tema pred volitvami 2011 in 2013. Če jasno pogledamo potek dogodkov in dejstvo, da se bližajo volitve, je povsem jasno, da je tudi to politično motiviran proces, ki nima nikakršne podlage v dejstvih in dokazih, ki so v tem kazenskem spisu. Kako drugače razumeti, da tožilstvo trdovratno vztraja, da je posest v Trenti, ki je bila predmet prodaje, vredna le 20.000 EUR, ko pa zdravi razum, predvsem pa dokazi, zbrani že tekom preiskave, jasno kažejo na to, da je vrednost najmanj 8-krat večja, da nikakor ni nastala velika premoženjska škoda Imosu, niti gospod Janez Janša ni pridobil nikakršne koristi.

Ali lahko sploh kdo še verjame, da 15.613 m2 veliko posestvo ob obali reke Soče v Trenti, v neokrnjeni naravi, 200 metrov od obale reke Soče, s tremi objekti, od katerega je en stanovanjski (sicer vsi v ruševinah, ampak s tem, da je bila nadomestna gradnja enakih objektov dopustna), vredno le 20.000 EUR? Kot sem med sojenjem poudaril, da za ta denar tožilec ne more kupiti niti garaže, kaj šele posestvo. Ali niste nekateri od vas kupili stanovanja ali parcele in jo potem veliko dražje prodali zaradi dviganja cen na trgu? Ali ni bila nekaj let nazaj cena za kvadratni meter stanovanja v Ljubljani ali na obali 1.800 EUR, danes pa je že 5.000 EUR? Ali ste potem vsi storilci ali vsaj pomočniki pri storitvi kaznivega dejanja, ker ste kakšno nepremičnino kupili in dražje prodali po tržni ceni, ki jo je narekoval trg?

Janez Janša je podal svoj zagovor v postopku. Zanikal je kakršno koli nezakonitost pri tej prodaji. Zaslišan tako v fazi preiskave kot tudi na glavni obravnavi je jasno izpovedal, da je konec leta 2004 postal predsednik Vlade RS in je takrat živel v majhnem stanovanju v Župančičevi jami v Ljubljani. Kot predsednik Vlade je postal varovana oseba in stanovanje, v katerem je živel, ni bilo primerno za izvedbo varovanja, kot so to ocenili uslužbenci UVZ. Ker ni imel večjih prihrankov, je iskal novo stanovanje z možnostjo nakupa z zamenjavo nepremičnin, ki jih je imel, za večje stanovanje. Spraševal je znance, sorodnike, gledal nepremičninske oglase in prišel do tega, da IMOS prodaja stanovanja v Župančičevi jami. Ostala so večinoma le še manjša stanovanja, zanj neprimerna stanovanja. Klical je v komercialo IMOSA in tako prišel do tega, da je možen nakup stanovanja na Komenskega v Ljubljani. Ker je izključno želel kupnino poravnati z zamenjavo, se je o tem pogajal z prodajalci (nikoli z gospodom Kastelicem, ampak komercialo Imosa) in na IMOSU so pristali, da vzamejo njegovo stanovanje v ceno novega stanovanja. Cena, ki so jo ponujali, ni bila ugodna, saj je bila približno za 35 odstotkov nižja od tržne, dejansko so mu ponudili ceno, ki je bila enaka, kot jo je Janez Janša plačal ob nakupu, pa čeprav so cene rasle. Zato se najprej za njihovo ponudbo ni odločil, ko pa je dobil še možnost prodaje parcele v Trenti, se je za nakup stanovanja odločil. Poudariti je potrebno, da je to stanovanje, ki ga je IMOS vzel v kompenzacijo, Imos kasneje z dobičkom prodal.

Posestvo v Trenti je predstavljalo nekoč najlepšo domačijo v Trenti, z imenom Tonderjeva domačija na naslovu Trenta 59, na desnem bregu Soče, 200 metrov od obale Soče. Na posestvu so bili trije objekti, eden v ruševinah brez strehe, ostala dva s streho, glavni tudi z delno obnovljenimi okni in vrati. Vse objekte se je dalo obnoviti ali pa na njihovem mestu zgraditi nadomestne objekte. Tudi povezava je bila narejena preko brvi na jeklenicah, ki pa se je dala razširiti za dostop z avtomobilom. Tak dostop je za zaselke in domačije v zgornji Trenti običajen, o čemer se lahko prepriča vsak, ki se tam zapelje po cesti ob sami reki Soči. Veliko takih mostov na jeklenicah je bilo obnovljenih ali postavljenih v zadnjih 20 letih. Obstajala je tudi možnost povezave do ceste po služnostni poti, ki je jasno vrisana v zemljiško knjigo. Po letu 2004 in vstopu Slovenije v EU, ko se je prodaja nepremičnin v obmejnem pasu sprostila in so cene močno zrasle, je dobil več ponudb tujcev za nakup posestva. Trg se je popolnoma spremenil, cene so rasle vrtoglavo. Sledilo je veliko nepremičninsko povpraševanje. Ponudbe, ki jih je prejemal, so bile bistveno višje od cene, za katero je prodal Eurogradnjam, vendar je med lastniki posestev ali zemljišč v Trenti tedaj veljal tih dogovor, da se tujcem ne prodaja, še posebej ne Italijanom, in on se je tega dogovora držal. Bil pa je pripravljen posestvo prodati domačim lastnikom. Nekdo mu je potem povedal za Eurogradnje, nekaj časa so se pogajali, sam je želel za parcelo 150.000 EUR, na koncu pa so se dogovorili za 131.000 EUR. Sam Gantarja, direktorja Eurogradenj ni poznal, prvič ga je videl na sodišču, pogovarjal se je z zaposlenimi v družbi. Vsa pogajanja so v bistvu potekala po elektronski pošti. Prodajo pa je uredil odvetnik. Vrednost Tonderjeve domačije je dokazano veliko višja, kot se v obtožbi navaja. Glede na to, da teče postopek samo za to prodajo, medtem ko je imel Imos več 10 milijonov nekurantnih zalog in dražjih nakupov, ter dejstvo, da je IMOS kupoval zemljišča in nepremičnine, ki so bile manj atraktivne in bistveno dražje od njegove, kaže na to da, gre za politični proces.

Ne bom povzemal zagovorov ostalih dveh v tem postopku neutemeljeno obtoženih. Ne bom se opredeljeval (v izogib ponavljanju) do ostalih dejstev, ker sta se moja kolega že obširno opredelila do vseh dejstev in dokazov, ki se tičejo obeh soobtoženih. Sam se bom sam raje omejil (v izogib ponavljanju) samo na očitek, ki ga v obtožnici tožilstvo naslavlja na mojega klienta. Žal se tudi do POMOČI pri zlorabi položaja ali pravic ne morem opredeljevati, saj Janez Janša nima nikakršne zveze z domnevnim kaznivim dejanjem, niti ni gospodu Kastelicu kakor koli pomagal, saj ga prav tako ni poznal do začetka sojenja. Ne vem, kdaj naj bi torej bil skovan ta tako imenovani obarvan naklep med temi, ki se med seboj niso poznali.

Torej tožilstvo v obtožnici zatrjuje, da naj bi Branko Kastelic zlorabil svoj položaj z namenom, da bi mojem klientu pridobil veliko premoženjsko korist in da mu je šlo za to, da mu pridobi veliko premoženjsko korist, pri tem pa sta mu naklepoma pomagala Klemen Gantar in moj klient gospod Janez Janša. Bistvo očitka v obtožbi je navajanje, da je leta 2003 obstajalo cenitveno poročilo zaposlene v Imosu – Nikolaje Gilvčert Kogovšek, ki je vrednost zemljišč v Trenti ocenila na 20.377,00 EUR, medtem ko je Janez Janša Eurogradnjam prodal parcele za 131.269,75 EUR (kar znaša približno 8,5 evra za m2). Tako naj bi Branko Kastelic s fiktivno transakcijo nakupa zemljišč v Trenti pridobil Janezu Janši veliko premoženjsko korist v višini 110.902,75 EUR, kar naj bi predstavljalo razliko med vrednostjo, ki jo je ocenila leta 2003 Nikolaja Gilčvert Kogovšek, in zneskom, ki so ga plačale Eurogradnje.

Ampak presenetljivo je to, da se je cenitveno poročilo Gvilčerteve znašlo v rokah tožilcev na obrambi še danes na neznan način, na koncu preiskave, in ne samo da je bilo očitno izdelano naknadno za potrebe tega procesa, bistvo je, da je povsem napačno in nikakor ne odraža realne tržne vrednosti posestva v Trenti (o samih cenitvah in Kogovšek Gvilčertovi še v nadaljevanju zaključne besede).

Pa še o dokazih v zvezi z ugotavljanjem tržne vrednosti posestva v Trenti v fazi preiskave in na glavni obravnavi:

Kazenska preiskava je bila uvedena s sklepom dne 3. 7. 2014, zaključena pa šele 14. 2. 2020 (torej je trajala kar 6 let), teden dni potem, ko je po odstopu Marjana Šarca (29. 1. 2020) Janez Janša pričel sestavljati krizno vlado ob začetku pandemije COVID19. V preiskavi je bil za oceno vrednosti nepremičnin s strani sodišča postavljen sodni izvedenec cenilec vrednosti nepremičnin (ne izvedenec gradbene stroke, kot je bil to kasneje Brodnik) Franc Nahtigal.

Le ta je po ogledu parcel v Trenti izdelal izvedeniško mnenje, v katerem je ocenil vrednost nepremičnin na 110.000 EUR (seveda gre za oceno vrednosti v času prodaje, torej v letu 2005–2006). Cenitev je izdelal že februarja 2015. No, če ne prej, bi se moral tedaj ta neutemeljeni kazenski postopek končati. Zakaj? Torej za razumevanje biti tega kazenskega postopka je potrebno pojasniti še bit kaznivega dejanja, kot je bilo tedaj v Kazenskem zakoniku določeno.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244.členu KZ je bilo v času domnevne storitve kaznivega dejanja v svoji temeljni obliki po 1. odstavku 244. člena KZ zasnovano kot formalni delikt, ki inkriminira le izvršitveno ravnanje, ne pa tudi prepovedane posledice. Za izpolnitev biti kaznivega dejanja je zadoščal storilčev namen, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo, ni pa bilo nujno, da je ta cilj dosegel.

Kvalificirana oblika kaznivega dejanja po 2. odstavku 244. člena KZ pa je bila zasnovana kot posledični delikt, kvalifikatorni zakonski znak je v tem primeru pridobitev velike premoženjske koristi (več kot 50.000 EUR) oziroma povzročitev velike premoženjske škode. To pomeni, da je potrebno premoženjsko škodo ugotavljati na ravni subjektivnega zakonskega znaka kot vsebino storilčevega namena, premoženjsko škodo (posledično na drugi strani korist) po 2. odstavku 244. člena KZ pa kot prepovedano posledico, ki mora nastati, da je kaznivo dejanje moč kvalificirati po 2. odstavku 244. člena KZ, kot je to storilo tožilstvo v tem primeru.

Pravno priznana premoženjska škoda je po 132. členu OZ le tista kršitev premoženjske pravice oškodovanca, ki povzroči bodisi zmanjšanje oškodovančevega premoženja (navadna škoda oziroma damnum emergens) bodisi preprečitev njegovega povečanja. V konkretnem primeru bi do zmanjšanja premoženja IMOS, d. d. , torej do navadne škode, lahko prišlo le, če bi IMOS za nekdanjo Tonderjevo domačijo v Trenti plačal ceno, ki bi presegala njeno dejansko vrednost. Samo tako bi lahko tožilstvo trdilo, da je prišlo do velike premoženjske škode oz. koristi. Škoda pa vedno nastane šele takrat, ko se vrednost oškodovančevega premoženja dejansko zmanjša, to je v trenutku, ko bi nastale medsebojno neenakovredne terjatve.

Tudi če bi bil nakup izpeljan v nasprotju z internimi akti družbe, to še ne pomeni, da je s tem za družbo nastala tudi premoženjska škoda. Do škode pride le tedaj (torej do navadne škode), če bi IMOS (ali Eurogradnje) plačale za posestvo ceno, ki bi presegala pošteno tržno vrednost v času domnevne storitve kaznivega dejanja (tako je judiciralo tudi Vrhovno sodišče v svoji sodbi opr. št. I Ips 34548/2016). Posledično temu bi šele v primeru nastanka škode ali koristi lahko govorili o kaznivem dejanju.

Torej vsi očitki v obtožnici se v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem izgubijo v trenutku, ko se ugotovi, da je bila vrednost realna oziroma v skladu s tržnimi razmerami. Izvedenec Nahtigal je vrednost parcel ocenil na 110.000 EUR, kar pomeni, da je že najmanj od tistega trenutka jasno, da vrednost ni 20.000 EUR, kot je to tožilstvo trdilo, in da si Janez Janša ni pridobil nikakršne neupravičene premoženjske koristi.

Tožilec (ob očitno pristranski preiskovalni sodnici) je nato uspel z predlogom, da se posestvo v Trenti (zaključena celota) oceni, ločeno po parcelah, kot kmetijska, gozdna in stavbna zemljišča, čeprav je bilo povsem jasno, da gre za enovito posestvo in da IMOS ni kupil navedenega zemljišča za gozdarjenje in poljedelstvo. Nasprotovanje obrambe takšnemu predlogu tožilstva zaradi pristranskosti preiskovalne sodnice ni imelo uspeha. Ker se je moral kazenski postopek nadaljevati, saj se vendar sodi Janezu Janši, je sodnica za vrednotenje zemljišč ločeno glede na njihovo namembnost (kot je predlagal tožilec) imenovala združenje CISGRAS. Komisijo je vodil Andrej Kocuvan, ki pa je bil aktivno politično angažiran v stranki Socialnih demokratov. Obrambi je uspelo zaradi pristranskosti tega izvedenca izločiti (seveda šele po pritožbi, saj je preiskovalna sodnica vse predloge obrambe zavračala) skupaj z izvedeniškim mnenjem. Ampak naloga izvedencev SICGRS je bila jasna. Tudi z angažiranjem politično okuženih izvedencev, z namerno napačnim navajanjem veljavnih prostorskih aktov in omejitev možnosti posegov v prostor na območju navedenih parcel, je bilo potrebno oceniti skupno vrednost vseh zemljišč na vrednost, ki je bila nižja od 20.000 EUR, kot jo je domnevno ocenila cenilka družbe Imos Nikolaja Gvilčert Kogovšek, in na vrednost, ki je omogočala nadaljevanje tega kazenskega postopka. Namreč, v kolikor bi velja strokovna temeljita ocena, ki jo je izdelal izvedenec za vrednotenje nepremičnin Franc Nahtigal, bi se moral postopek takoj zaključiti.

Tako je sodnica vztrajala pri združenju SICGRAS, imenovana je bila še nova komisija pod vodstvom »jurišnika« izvedenca gradbene stroke Antona Brodnjaka. Besedo jurišnik sem uporabil prav namenoma zato, ker je bil on tisti, ki je zavajal sodišče z lažnimi podatki o veljavnosti prostorskih aktov v času prodaje, veljavnostjo določb zakona o Triglavskem narodnem parku in na tej podlagi zatrjeval neresnična dejstva. Celotno posestvo naj bi bilo vredno po njihovi oceni 15.470,00 EUR, po popravku ob dokazanem obstoju stavbnega zemljišča z objekti pa največ 19.287,00 EUR.

Obramba je ves čas dokazovala, da gre pri oceni poštene tržne vrednosti navedenega posestva za vprašanje, ali je dopustno na navedenem zemljišču zgraditi nadomestne objekte ali ne. Vprašanje dopustnosti gradnje je vprašanje za izvedenca urbanista in ne izvedenca gradbene stroke. Šele ko je obramba v spis vložila strokovno mnenje izvedenke urbanistične stroke dr. Mance Plazar, ki pa je brez vsakega dvoma ugotovila, da je na parceli štev. 28 (delu posestva), k. o. Trenta desno moč zgraditi stanovanjsko stavbo v istih gabaritih in enake oblike, kot je bila pred tem, je bila s strani sodišča (zopet po pritožbi obrambe na senat) imenovana izvedenka urbanistka Lidija Dragišič, ki je ugotovila identično kot Manca Plazar. Torej, da ni dvoma, da je nadomestna gradnja dopustna, da se objekti lahko zgradijo. Opozorila je tudi, da so izvedenci SICGRAS uporabili napačne prostorske akte (tiste, ki niso veljali v času prodaje ampak kasneje).

Ko se je teza tožilstva o vrednosti posestva v Trenti posledično omajala, je tožilstvo na pomoč poklicalo še razvpito cenilko Bredo Zorko, ki je vrednost tega zemljišča v stečaju IMOSA ocenila na 17.000 EUR. Kdo je že ta cenilka Breda Zorko? Tista, ki je ponaredila cenitev v zadevi nakupa zgradbe na Litijski in naredila dve cenitvi, ki sta se med seboj razhajali za 5 milijonov, seveda v škodo države.

Sledili sta še pridobljeni cenitvi sodnih cenilcev, ki jih je angažirala obramba, in sicer Antona Kožarja (oceni vrednost zemljišč na 133.000 EUR) in Izidorja Salobirja (147.000 EUR). Vsi ti dokazi za dokazovanje poštene tržne vrednosti teh zemljišč so bili izvedeni tudi na glavni obravnavi. Pri zaslišanju izvedenca Brodnjaka in njegove ekipe na glavni obravnavi se je jasno izkazalo, da so sodišče namenoma zavajali, saj je izvedenec Borodnjak bodisi izgubil spomin, ni se spominjal listin iz spisa, ni poznal mnenja Triglavskega narodnega parka, da je nadomestna gradnja možna, mnenja, da je možna priključitev na električno energijo, mnenja, da je možna samooskrba z vodo, mnenja, da je možno komunalne odplake urediti z individualno čistilno napravo, ter stališča občine, da za pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna cestna povezava na parcelo, če je v bližini zagotovljena možnost parkiranja. Na vse to ni imel nobenega odgovora. Tako je bilo razkrito, da so mnenje pripravili povsem napačno, po mnenju obrambe so to storili namerno. Kako bi drugače lahko po več zaslišanjih trdili, da določenih listin sploh niso videli, pa čeprav so bili že v fazi preiskave z njimi seznanjeni. Še posebej je bilo to evidentno, ko mu je ta mnenja predočala predsednica senata. Njegov – Brodnjakov, lahko bi rekli znamenit rek: »Da na teh zemljiščih ni moč nič graditi, da se lahko le sprehajamo po svežem zraku«, se je sesul v prah kot vsaka neresnica. Ni pač mogoče v nedogled potvarjati jasnih dejstev, ki so izhajala iz prilog izvedeniških mnenj obeh izvedenk urbanistk.

Sedaj pa še k očitkom v obtožnici. Argumenti tožilstva, na katerih temelji ta obtožnica, so torej:

• da je cenilka Kogovšek iz Imosa ocenila posestvo v Trenti na 20.367,00 EUR (kar tožilstvo zagovarja pri izračunu oškodovanja in koristi kot pošteno tržno vrednost) in da je Branko Kastelic za to vedel. Tako zaslišana priča, takratni komercialni direktor Igor Majnik kot tudi Branko Kastelic za to cenitev nista vedela, nista je naročila, pojavila se je iznenada na koncu preiskave in nikoli ni bilo znano, od kod. Kogovškova v Imosu ni opravljala delo cenilke, ampak prodajnega referenta, priče so izpovedale, da cenitev nikoli ni opravljala za Imos, Imos internih cenitev ni delal, naročale so se zunanje cenitve za najemanje bančnih kreditov. Tudi Kogovškova ni znala na zaslišanju povedati niti za eno cenitev, ki bi jo za Imos izdelala, rezen te. Torej cenitev ni opravljala, ampak glej ga zlomka, cenitev opravi očitno po lastni iniciativi, in to leta 2003, ko se posestvo po izpovedi Janeza Janše sploh še ni prodajalo. Takrat Slovenija še ni bila članica EU, v obmejnih občinah je veljala dodatna zaščita pri prodaji zemljišč in cene so bile temu ustrezno nižje, prodaj pa malo. Stanje glede tega se je spremenilo šele leto kasneje po vstopu Slovenije v EU. Sama Kogovškova trdi, da ji je cenitev naročil Majnik, on pa je to zanikal. Pa tudi če bi ta cenitev dejansko bila narejena takrat) dve leti pred dejansko prodajo), le ta ne odraža poštene tržne vrednosti posestva pa tudi obstoj takšne cenitve ali morebitna kršitev internih pravil (morebiti pomanjkanje ekonomskega elaborata, investicijskega načrta, kar najava tožilstvo) ni in ne more biti podlaga, za kazensko odgovornost po očitku v obtožnici, saj se ugotavlja vedno samo poštena tržna vrednost. In ker ni nastala velika premoženjska škoda ali velika premoženjska korist, ni izpolnjen kvalifikatorni zakonski znak po drugem odstavku 244. člena KZ (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 34548/2016);
• da na navedenem posestvu ni bilo moč graditi individualne počitniške hiše ali stanovanja, zemljišča pa niso bila opremljena s komunalno infrastrukturo. Tožilca očitno ne poznata (ali nočeta poznati) definicije eno- ali večstanovanjske hiše (pravilno stavbe), kot je to določala in še določa Uredba o razvrščanju objektov). Iz mnenja izvedenke Lidije Dragišič je jasno razvidno (str. 13 izvedeniškega mnenja), da je imel glavni objekt stanovanjski namen, da gre za stanovanjsko stavbo, na ruševinah katere je dopustna nadomestna gradnja v enakih gabaritih. Prav tako je mogoča nadomestna gradnja na gospodarskih poslopjih (dva), ki sta kot pomožna objekta poleg glavnega objekta. Enako je zapisala izvedenka Manca Plazar. Iz prilog k mnenju, pa je jasno, da je možno pridobiti gradbeno dovoljenje in parcele komunalno urediti (priloženo je mnenje Triglavskega narodnega parka, ki dopušča na mestu ruševin zgraditi nadomestni objekt, iz mnenja Elektro Primorska je možen priklop na elektriko, možna je samooskrba z vodo, postavitev individualne čistilne naprave, skratka, ni dvoma, da je gradnja dopustna). Nikakršnega dvoma ni, da je parcela št. 28 k. o. Trenta desno na posestvu stavbno zemljišče, na katerem je dopustna gradnja v skladu s prostorskim aktom. Torej trditev tožilcev v obtožnici, da tam ni moč graditi individualne stanovanjske stavbe (ki se lahko uporablja za počitniški ali stanovanjski namen) ne zdrži resne presoje;
• da je Janez Janša vedel, da posestvo v Trenti ni vredno več kot 20.000 EUR, saj je v letu 2001 kupil hišo z vrtom na naslovu Zavrzelno 11 z zemljiščem za približno 60.000 EUR. Tožilca zopet kar pavšalno, brez prave primerjave (lokacije in velikost zemljišč so popolnoma neprimerljive) in ocen vrednosti zatrjujeta vrednost hiše v Zavrzelnu, ki poleg tega po zatrjevanju kupca sploh ni prava, saj je za trikrat manjše posestvo od Tonderjeve domačije v Trenti plačal bistveno več. Če pa bi bila edina relevantna vrednost po omenjeni pogodbi o nakupu, bi nasprotno temu morala tožilca upoštevati tudi za parcele v Trenti vrednost po pogodbi, kot se je glasila in kot je dejansko veljala na trgu, ne pa se zatekati k neki prirejeni cenitvi, katere izvor je za obrambo sporen kot tudi cenilka. Torej tudi te navedbe v obtožnici nimajo nikakršne realne in dokazne vrednosti.

Ob vsem navedenem se vsi argumenti tožilstva ob upoštevanju poštene tržne vrednosti izkažejo za povsem dokazno nepodprte. Obramba je ponudila svoje dokaze z oceno vrednosti dveh cenilcev, ki sta ocenila vrednost od 133.000 EUR do 147.000 EUR, izvedenec Nahtigal, ki pa je cenitev izdelal po nalogu sodišča, vrednost posestva ocenil na 110.000 EUR, cenitev prepričljivo zaslišan na glavni obravnavi tudi zagovarjal (odgovoril je na vse pripombe tožilstva, argumentirano izpodbil cenitev komisije SICGRAS pod vodstvom Brodnjaka. Z zaslišanjem Brodnjaka se je izkazalo, da materije sploh ne pozna, da je skupaj z ostalimi izvedenci v komisiji zavajal z omejitvami gradnje, ki naj bi veljale, na tej podlagi lažno zatrjeval, da se na navedenih zemljiščih ne da nič graditi, ob predočanju listinskih dokazov, iz katerih izhaja ravno nasprotno, pa izjavil, da le-teh ne pozna in da je enostavno zmeden in da cenitve ne more več zagovarjati), zato ne more biti dvoma, da so trditve tožilstva o pošteni tržni vrednosti zmotne, predvsem pa so ostale nedokazane.

Ne glede na dejstvo, da se glede obstoja tega kaznivega dejanja ugotavlja poštena tržna vrednost na dan domnevno storjenega kaznivega dejanja, pa ne more biti povsem prezrto dejstvo, da se je navedeno posestvo v stečaju v letu 2016 prodalo za ceno 127.500 EUR. Torej Imos z nakupom tega posestva nikakor ni bil oškodovan, kot zatrjuje tožilstvo v obtožnici. Prav tako ni moč prezreti, da se je to isto posestvo prodalo leta 2018 naslednjemu kupcu za 140.000 EUR. Kje je torej škoda v višini 125.883,75 EUR, ki naj bi bila povzročena Imosu? Ponovno opozarjam, da je tako imenovana navadna škoda po določbah 132. členu Obligacijskega zakonika tista, za katero se premoženje oškodovanca zmanjša. Do tega pa glede na prikazano nikakor ni prišlo.

Ob takšnem stanju dokazov je povsem jasno, da je obtožba povsem neutemeljena. Ne glede na izčrpnost kolegov pa bi rad v tej zvezi opozoril še na izpoved priče sedanjega ministra za naravne vire in prostor gospoda Jožeta Novaka, ki se nedvomno (tako glede na izobrazbo, diplomirani inženir krajinske arhitekture, kot na sedanji položaj) lahko šteje za strokovnjaka in je kot tak nedvomno oseba, ki lahko poda strokovno mnenje o dopustnosti gradnje na navedenem posestvu v Trenti. Kot diplomirani inženir krajinske arhitekture nedvomno pozna predpise s področja urejanja prostora in gradnje objektov. V kolikor pa vzamemo v obzir še dejstvo, da je gospod Novak član stranke Gibanje Svoboda (kar je nedvomno nasprotna politična opcija stranke SDS, katere predsednik je gospod Janez Janša), ga nedvomno ni moč šteti za pristransko pričo, ki bi izpovedovala v korist obtoženih.

Navedeni je torej zaslišan na naroku dne 15. 10. 2024 povsem prepričljivo izpovedal med drugim naslednje: “Bil sem zadolžen za razvoj projektov, nepremičnino, ki so jo v nabavno-prodajni službi kupili, sem imel dolžnost analizirati, ugotoviti, kaj se da s tako nepremičnino narediti, poiskati razne njene možnosti razvoja, pripraviti alternative, ugotoviti, kaj se da najboljše narediti, poiskati komunikacijo s predvsem občinskimi službami za urbanizem, raznimi soglasodajalci, mnenjedajalci…“

Takšna izpoved potrjuje zagovor Kastelica in izpoved Majnika, da se ob nakupih niso izdelovale analize, preveritve zemljišč, ampak se je enostavno kupovalo zemljišča na zalogo, če se je ocenilo, da bi je lokacija zanimiva. Torej šele gospod Novak je bil zadolžen za analize, iskanje najboljših rešitev za razvoj teh zemljišč, priprave projektov za spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč v stavbna zemljišča …

Iz te izpovedi v primerjavi z zagovorom Kastelica in izpovedjo Majnika se teza tožilstva iz obtožbe, »češ da je Imos kupil zemljišča v Trenti, pa čeprav tam ni bilo mogoče graditi počitniških hiš ali apartmajev«, kar je med drugim v predlog o nakupu zapisal takratni izvršni direktor komerciale Majnik oziroma da niso bile izdelane potrebne študije ob nakupu, ne zdrži presoje, saj je z izpovedjo Novaka pa tudi z analizo nepremičnin, ki jih je imel Imos, dokazano, da je Imos zemljišča kupoval na zalogo in šele po nakupu izdeloval razne »analize«, iskal rešitve o tem, kaj je mogoče na zemljiščih zgraditi. Novak pa je povedal še, da so običajno kupovali degradirana zemljišča (npr. kamnolom), kmetijska zemljišča, skratka zemljišča, ki ob nakupu sploh niso bila zazidljiva in se ni vedelo, ali se bo dalo na njih kaj zgraditi. Ampak takšen je bil rizik firme, kot je povedal. Kot primer je navedel nakup kmetijskega zemljišča v Grosupljem za trgovino Špar, kjer so za m2 plačali približno 300 EUR za kmetijsko zemljišče (v Trenti pa le 8,5 EUR ). Šele kasneje jim je uspelo prepričati lokalno skupnost, da je s sprejemom prostorskih aktov namembnost zemljišča spremenila v zazidljiva in zgradila se je trgovina Špar. Enako je povedal za zemljišča na Krku, kjer so za m2 kmetijskega zemljišča plačali 50 EUR in podobne primere. Navedel je kar več velikih projektov, ki so jih ob nakupu plačali drago glede na status zemljišča v tistem trenutku kot npr. v primerih nakupa Tobačne Ljubljana, kmetijskega zemljišča v Savudriji …

Je pa po nakupu zemljišč v Trenti imel nalogo, da razvije tudi ta projekt. Takoj je naredil analizo zemljišč in ugotovil, da tam obstajata dva objekta (pravilno trije) v slabem stanju, ampak fundusi so bili obstoječi, zemljišče okoli objektov je bilo stavbno, kar je dopuščalo gradnjo takoj. Ostalo pa je bilo veliko posestvo s kmetijskim zemljiščem in gozdom. Na začetku je obstajala varianta kampa, saj je bil kamp že na drugi strani ceste. Glavni in pomožni so obstajali, bilo pa je možno zgraditi nadomestne objekte. Glavni objekt, ki je bil stanovanjski, bi zgradili v dveh etažah, in ker klet ni bila prepovedana, bi zgradili še klet. Njegovo gledanje je bilo tedaj takšno, ga kar citiram: “To pomeni, da ima lahko družina eno ali dve stanovanji ali apartmaje ali počitnikovanje ali podobno in enako v objektu zraven.” Prehitele so jih žal likvidnostne težave, zato projekta ni razvijal dalje, odločitev je bila v družbi, da gredo pospešeno v prodajo nepremičnin. Takrat je dobil tudi ponudbo za odkup tega posestva za 100.000 EUR, pa ponudbe ni sprejel, saj je bil na stališču, da je vrednost višja. Povedal je še, da je šlo v Trenti za elitno lokacijo, da se je dalo graditi oz. objekte nadomestiti in da je bila to eden od redkih nakupov, kjer je bilo možno graditi, saj so običajno (za veliko višjo ceno nad 30 EUR) kupovali zemljišča, kjer se ni dalo nič graditi, pa so potem dosegli spremembe prostorskih aktov ipd. Skratka, priča Novak je jasno izpovedala, kako je tekel proces nakupov, da se cenitev ni izdelovalo ob nakupu, da se je ocenil le potencial zemljišča, in to je bila podlaga za nakup. Nato so ga kupili. Vse aktivnosti so se vodile kasneje.

Spoštovani senat, ali ni povsem jasno, da v konkretnem primeru ni ne oškodovanja ne koristi? Da je šlo za zgodbo, ki jo je po naročilu za potrebe političnega obračuna začel kot predsednik KPK Goran Klemenčič, si zgodbo izmislil na podlagi podatkov o vrednostih zemljišč po evidenci GURS, ki ni veljala, saj je bila nezakonita. Tožilstvo in sodišče pa s to zgodbo nadaljujeta že 15 let.

Torej, predlagam oprostilno sodbo za gospoda Janeza Janšo, če le obstaja kaj razuma in če pravo in poštenje kaj veljata. V kolikor bi prišlo do obsodilne sodbe (ob odsotnosti kvalifikatornega zakonskega znaka), potem pa bom tudi jaz verjel, da je odločal o tem nekdo, ki ni sedel v razpravni dvorani in ni imel pred seboj dokazov, saj drugače ne morem sklepati.