Dr. Ambrožič: Nahajamo se v dobi tranzicije

Utrip Cerkve v Sloveniji 30. 12. 2025, 10:51 Petra Stopar

V tem letu je minilo 60 let od sklepa Drugega vatikanskega koncila, ki se je na pobudo papeža Janeza XXIII. odvijal od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965. O tem, kakšni so bili sadovi in odmevi tega pomembnega dogodka v naši krajevni Cerkvi, smo se pogovarjali s predstojnikom Inštituta za zgodovino vere na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani doc. dr. Matjažem Ambrožičem. Pogledal je tudi na razmere v Cerkvi in svetu širše in menil, da se nahajamo v prehodnih časih.

Dr. Ambrožič, kateri so bili glavni poudarki in cilji Drugega vatikanskega koncila?

"Vedeti moramo, zakaj je do sklica tega koncila pravzaprav prišlo. Pred njim sta bila dva koncila v sredini 16. stoletja: Tridentinski koncil, ki je nekako določil podobo Cerkve za nadaljnjih 400 let, potem se je v letih 1869 in 1870 odvijal Prvi vatikanski koncil, vendar je bil nasilno prekinjen zaradi vdora Garibaldincev in zasedbe Rima. Potem je Cerkev nadaljnjih 100 let bolj ali manj usmerjala svojo dejavnost še vedno na osnovi odlokov Tridentinskega koncila, ki pa je bil seveda sklican zaradi reševanja reformatorske krize, ki je močno prizadela Katoliško cerkev, ki je takrat v 16. stoletju morala na novo premisliti svojo pot. V teh 400 letih so se stvari močno spremenile in seveda družbeni razvoj, zlasti v 20. stoletju, ki je bilo zaznamovano tudi z dvema svetovnima vojnama. Vse to je bilo v ozadju, da se je potem papež Janez XXIII. odločil, da bo sklical koncil, odprl okna in vrata Cerkve, kot je sam dejal, in jo nekoliko prezračil s Svetim Duhom, da bi bila sposobna odgovarjati na zahteve modernega človeka."

Kako so bili koncilske spremembe in odloki sprejeti v Sloveniji?

"Na koncilu so bili navzoči štirje slovenski škofje – Vovk, Pogačnik, Držečnik in Jenko – in oni so neposredno ta dogodek skupaj s svojimi sodelavci doživljali. Potem je prišlo na vrsto prevajanje koncilskih dokumentov in vsega tistega, kar je koncil naročil, predvsem v prvi fazi se je to videlo na spremembah na liturgičnem področju: uvedba domačega bogoslužnega jezika, ne samo pri daritvi svete maše, ampak tudi pri podeljevanju zakramentov. Tukaj so se lahko škofje, vsaj deloma, oprli še na star rimski obrednik, ki je bil v slovenščino preveden leta 1932, večji izziv je bil potem prevod misala, ki je izšel leta 1975, in tudi vseh ostalih dokumentov, ki so izšli v posebni knjigi z naslovom Koncilski odloki.
Tukaj bi zlasti izpostavil pomen Božjega služabnika dr. Antona Strleta, pa predvsem prof. dr. Marjana Smolika, ki sta v ozadju nosila levji delež tega velikega napora. Seveda v zadnjem času vidimo, da je bilo to pionirsko delo zares pionirsko v pravem pomenu besede, da je žal prihajalo tudi do nekaterih prevelikih, kako bi rekli, poenostavitev, glede na latinske izvirnike teh besedil, ampak vse to nekako čaka še za prihodnost. V delu je že kar nekaj let nova izdaja Rimskega misala, torej mašne knjige, ki naj bi odgovarjala vsem sodobnim kriterijem prevajalske stroke."

V delu je že kar nekaj let nova izdaja Rimskega misala, torej mašne knjige, ki naj bi odgovarjala vsem sodobnim kriterijem prevajalske stroke.

Na posvetu, ki ste ga na Teološki fakulteti ob 60. obletnici koncila pripravili v oktobru, je bilo veliko predavateljev, veliko prispevkov so imeli na različne teme. Katere ugotovitve bi lahko povzeli?

"V prvem delu smo se nekoliko posvetili bolj teoretičnim zadevam, ki se tičejo samega koncila, njegove vsebine na teološkem in filozofskem področju in seveda tudi na področju moralne teologije. Tukaj smo zlasti izpostavili okrožnico Pavla VI. Humanae vitae iz leta 1968, ki je imela kar precej odmeva tudi pri nas.
V drugem panelu smo obravnavali odmeve v cerkvenih ustanovah, ki so bile takrat zadolžene za vzgojo bodoče pokoncilske duhovščine in tudi redovnikov, torej bogoslovnega semenišča, teološke fakultete, v tretji skupini pa smo se posvetili že določenim tematikam, ki so tudi poživile v desetletjih po koncilu versko življenje in dejavnost Cerkve pri nas, tako na ekumenskem področju in področju kateheze, silen zagon je seveda dobilo tudi prevajanje Svetega pisma, poglejte, koliko prevodov smo naredili v zadnjih 50 letih. Potem pa seveda še odmev v takratni družbi, zlasti pri takratnih študentih, pri tako imenovanem pokoncilskem katoliškem študentskem gibanju, ki je tudi zlasti preko Taizeja, pa preko Poti, ki jo je vodil Vinko Kobal, prineslo nekaj novega tudi v mladinsko pastoralo v Cerkvi na slovenskem.
Potem smo se na posvetu ukvarjali z liturgijo, kajti prav liturgična reforma je bila tista, po kateri je bila koncilska reforma najbolj prepoznavna in najbolj hitro videna in slišana pri vernikih, in smo bili do tega seveda tudi primerno kritični. Določene stvari nam niso najbolj uspele. Zlasti se še danes vidi, kako se lovimo na področju cerkvene glasbe, ker mislimo, da je kar vse dobro za k maši, in je predavateljica prof. Cecilija Oblonšek pojasnila, da se maša poje, ne, da pojemo pri maši.
V peti skupini predavanj smo se osredotočili na vidno materialno dediščino koncila, in sicer na cerkvene novogradnje, in seveda tudi na umetnike in umetnost, ki je te nove pokoncilske cerkve opremila.
V zadnjem delu pa smo govorili o laikih, kajti vloga laikov v Cerkvi je po koncilu čisto nekaj drugega kot pa v času pred koncilom, kajti tukaj res pride do aplikacije Cerkve kot Božjega ljudstva, ne zgolj kot cerkvene hierarhije. To se pravi, poudarek je bil na večjem sodelovanju laikov v duhu skupnega duhovništva, ki smo ga deležni po zakramentu svetega krsta. No, tukaj, seveda pa določene stvari niso šle ravno najbolje in imamo še danes z vključevanjem laikov v našo cerkveno resničnost nekaj težav.
V zadnjem sklopu smo se spraševali, kako se je pri nas vatikanski koncil odražal kot neke vrste reforma v kontinuiteti, kajti nekateri, zlasti tradicionalistični krogi v Cerkvi, skušajo Drugi vatikanski koncil preveč pokazati kot neko stranpot, kot neko diskontinuiteto glede na ostale koncile. Toda življenje teče naprej, nikoli vzvratno, in tako je tudi s Cerkvijo.

Moramo se zavedati, da je bilo skorajda pol tega šestdesetletnega obdobja pri nas preživetega pod pritiskom komunističnih oblastnikov in v tem obdobju je Cerkev imela omejene možnosti in zmožnosti svojega delovanja.

Potem smo se dotaknili še enega perečega problema, problema sinodalnosti. Izpostavil ga je prof. Ivan Štuhec. Namreč, kako smo tudi v Cerkvi na Slovenskem skušali že v teh zadnjih 60 letih graditi to našo sinodalno Cerkev, o kateri je v zadnjih letih precej govoril papež Frančišek, in tudi še zmeraj govorimo. Kaj smo ugotovili? Že med letoma 1969 in 1971 je bil prvi poskus organiziranja neke vrste slovenske sinode, ampak do tega pač ni prišlo, deloma tudi zaradi prestrašenosti takratnih škofov. Moramo se zavedati, da je bilo skorajda pol tega šestdesetletnega obdobja pri nas preživetega pod pritiskom komunističnih oblastnikov in v tem obdobju je Cerkev imela omejene možnosti in zmožnosti svojega delovanja. Potem je ravno ob koncu osemdesetih let začelo prihajati do določenih družbenih sprememb v slovenskem prostoru, hkrati tudi v Cerkvi in tako je ljubljanska škofija leta 1988 organizirala pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije. Temu sta sledili tudi obe takratni škofiji, tako mariborska kot koprska, in vsaka je dala nekako poudarek na takratni situaciji oziroma kako živeti katoliško krščanstvo v tistem obdobju. Potem se je pa seveda takoj zgodil prelom na nek način s preteklostjo, nova samostojna Slovenija, in na ta izziv nove slovenske države je skušal odgovoriti nadškof Rode s sklicem – najprej se je govorilo o slovenski sinodi, a potem je iz tega nastal pastoralni zbor. Potem smo tudi slovesno razglasili v publikacijah zahteve, rezultate, sklepe, ampak se to nekako ni uresničevalo, potem od leta 2011 do 2013 je bil zelo aktualen PIP – pastoralni načrt Pridi in poglej, ki bi moral nekako biti osnova za naše bolj poenoteno delovanje v Cerkvi na Slovenskem, pa tudi od tega potem nič ni bilo.
Zdaj, v zadnjih letih pa imamo tako imenovano sinodalno dogajanje, ki ga je sprožil Rim, ampak prof. Štuhec je na podlagi glavnih idej papeža Frančiška in tistega, kar so že predhodni poizkusi slovenskih sinod v preteklosti skušali doreči, našel toliko podobnih vzporednic, da smo zaključili, da vse skupaj ni nič novega. No, potem je nadškof Stres, ki je bil tudi živ udeleženec vsega tega koncilskega dogajanja, saj je bil takrat študent teologije, potem ravno novomašnik v prvih pokoncilskih letih, in povsod tudi zraven, tudi poudaril, da mi znamo definirati težave, ne znamo pa stvari spraviti v prakso, da nam pač tukaj škripa in da moramo nekaj narediti, da bomo vsi delali približno enako, ne pa vsak po svoje."

Kako pa se kaže duh koncila med verniki, župnijami ali pa med vami, duhovniki, danes?

"Če kot zgodovinar primerjam cerkveno versko življenje v času pred koncilom in seveda v teh pokoncilskih letih, moramo vendarle priznati, da je Cerkev v Sloveniji zmogla narediti pomemben korak, ki ga je želela. Seveda nam ga je priporočal tudi sam Drugi vatikanski koncil, to je iti v dialog s sodobnim svetom in sodobnim človekom.

Vse to seveda ustvarja nek nov tip človeka, ki pa bo še zmeraj imel potrebe po duhovnem, zdaj pa, ali bo to potrebo nasitil pravi Bog ali bodo v to prazno vrečo skočili hudički ali kakšni drugi maliki.

Zdaj seveda nam delajo težave nove razmere. Mi moramo vedeti, da se nahajamo v eni tranzicijski dobi in zgodovinsko gledano so te tranzicijske dobe lahko zelo dolge in trajajo tudi tam okrog dvesto let v povprečju, kajti nikoli se neko obdobje kar ne neha od danes na jutri, in zato je potem tudi vero v teh prehodnih časih nekoliko težje aktualizirati, zlasti še sedaj to, kar se nam dogaja, na primer zadnjih dobrih 20 let, ti pametni telefoni, umetna inteligenca, v kateri nihče še sanjal ni leta 1965, ko se je koncil končal. Vse to seveda ustvarja nek nov tip človeka, ki pa bo še zmeraj imel potrebe po duhovnem, zdaj pa, ali bo to potrebo nasitil pravi Bog ali bodo v to prazno vrečo skočili hudički ali kakšni drugi maliki.
Pred nami je veliko vprašanje: Kako živeti to osnovno krščansko poklicanost k svetosti? Namreč, teoretično 'vse štima', kajti Jezusov evangelij nikoli po svoji vsebini ni bil vprašanje, ampak njegova praktična izvedba nam pač žal ne gre preveč dobro od rok, vsaj tako se nam zdi. Vendar če nas bo dovolj gorečih kristjanov, bomo tudi s svojim zgledom lahko za to svetost ogreli in vžgali tudi druge. Torej mislim, da imamo vsi dovolj nalog in dovolj za postoriti, tako duhovniki kot tudi laiki, da vsak v svojem okolju pričuje kot kristjan in za vsebino Jezusovega evangelija navdušuje tudi tiste, ki je še ne poznajo ali pa so se versko nekoliko ohladili."