Počitnikarji | (foto: Rok Mihevc)
Zakaj sem letel?
Marjan Bunič
Letošnje radijske počitnice, že štiriindvajsete po vrsti, so me z zgodnjim datumom malce presenetile, saj sem imel prav sredi njih že napovedano predstavo, ki je nisem mogel prestaviti. Tako bi bil logičen sklep, da počitnice letos, čeprav zelo nerad, pač preskočim. Pa vendar mi je v misli kaj kmalu skočila še ena možna rešitev, ki sem se je oprijel in jo na koncu tudi izvedel.
Kupil sem letalsko vozovnico in se naslednje jutro po predstavi podal na pot, ki je z dolgim postankom v Zürichu sicer res trajala deset ur, a me je pozno popoldne vendarle pripeljala k počitnikarjem v Španijo. Tako sem ujel še dobrih pet skupnih dni – dan in četrt v počitniškem resortu ter štiri dni poti nazaj z avtobusom in ladjo.
Uh, vas kar slišim vzdihovati: Zakaj vendar?! Neprespan, utrujen, takoj v akcijo, nato pa vožnja, vožnja, vožnja ... Se splača? Je vredno?
Se. In – je.
Saj ne vem, če vam bom znal razložiti vse razsežnosti takšnega počitniškega druženja, a bom poskusil. Sveti Avguštin je med drugim zapisal: »Svet je knjiga in tisti, ki ne potujejo, preberejo le eno stran ...« Seveda je osnova vsakih počitnic videti in doživeti nepoznan svet, uživati v njegovih lepotah in posebnostih ter ob zgodovini spoznavati tudi sedanjo kulturo, njene posebnosti, razlike, nenavadnosti in perspektive. Pa vendar so naše radijske počitnice z leti razvile svoj karakter, ki se razlikuje od navadnega turističnega potovanja, pa naj bo to še tako atraktivno. Naše počitnice so – bogato Srečanje (z veliko začetnico). Tako jih vsaj jaz doživljam.
Najprej je torej tu srečanje z novim kulturnim in zgodovinskim okoljem. Pač turistični pogled, ki je z izbiro poti in vodnikov vedno zanimiv. Vendar bi tega lahko doživel s katero koli spodobno turistično agencijo.
Potem je tu srečanje z Bogom, kajti svete maše v vseh katedralah in obiski svetišč, iz katerih pljuskajo navdihujoče neverjetne zgodbe ponižnosti, moči, zaupanja, hrepenenja in vere, dvigajo pogled od vsakdanjih nepomembnosti k zveličavnim stvarem. To je zelo pomemben vidik, ki počitnice okrepi z elementi romanja in jim da dimenzije, ki marsikoga presenetijo. Sploh zato, ker lahko vsakdo pleza v te zgodbe toliko, kolikor želi ali je tisti hip sposoben. Vendar dobi mnoge diskretne močne spodbude – ena najmočnejših je skupnost.
To pa je tudi novo srečanje – srečanje z občestvom, z brati in sestrami pri lomljenju kruha. Da to srečanje še kako pride do srca in nagovarja tako počitnikarje kot radijce, med drugim dokazuje mogočno ljudsko petje pri teh mašah. Včasih s solzami v očeh. Zbrani v prošnji, zbrani v zahvali, eno v pesmi ...
Tisto, kar pa me najbolj žene in motivira, pa je srečanje s počitnikarji – z našimi bolj ali manj zvestimi poslušalci, ki pred nas radijce stopijo sijočih oči, iskreno veseli, da smo z njimi, ob njih, da z njimi klepetamo, da zanje pripravljamo tako zabavo kot resne vsebine, da se zanje trudimo in se z njimi družimo. Priznam, da me je na začetku to kar malo prestrašilo. Kaj vendar hočejo in pričakujejo od mene? Zdaj pa vem: nič posebnega, le malo pozornosti in bližine izven etra, le logično nadaljevanje tistega našega vsakdanjega vstopanja v njihove dnevne sobe in kuhinje ...
Spoznanje mi je že pred leti dalo misliti: domači smo, udomačeni, vsak dan prihajamo k njim, v njihova življenja, zato smo tudi malo njihovi. Naša služba ni zgolj služba, ampak odnos. In vredno ga je gojiti. Tudi zato, ker tako vsakič posebej osmislimo naše delo in preprečimo, da bi skočilo v neosebno rutino. Kljub naši distanci je še kako osebno. Ta osebna srečanja navdihujejo in zavezujejo. So kot neke vrste izobraževanje, delavnice in team buildingi. Rekel bi, da so to nujne izkušnje za vsakega radijca. Ta srečanja iz oči v oči hkrati krepijo samozavest in sprožajo ponižnost. Ko se gospa iskrivih oči zahvaljuje, da me je končno lahko osebno spoznala, jasno začutim, da pred njo ne stojim kot navaden Marjan Bunič, ampak kot Marjan Bunič – voditelj na Radiu Ognjišče. Velika odgovornost.
Zato so take počitnice zame tudi srečanje s samim sabo. Kje sem, kam grem, še lovim pravo pot? Kot radijec in kot človek. Se to še ujema ali se ti dve osebi oddaljujeta?
Odgovore na ta vprašanja dobim ravno na radijskih počitnicah.
Zato sem letel, dragi prijatelji. Ker se mi je vsekakor zdelo vredno. Ker radijske počitnice z vami niso le turistično popotovanje, ampak cela vrsta dragocenih srečanj.
Seveda pa je to le moj pogled. Oziroma najin pogled – pogled Marjana Buniča, običajnega človeka, in Marjana Buniča, voditelja na Radiu Ognjišče.
