Zlatomašnik p. Zdravko Jakop: Če ima kdo drug boljšo rešitev, naj jo pove!

Naš gost | 31.07.2025, 11:08 Marjan Bunič

Petnajstega junija je bil v Župniji sv. Antona Padovanskega na Viču v Ljubljani dvojni praznik: ob župnijskem žegnanju še zlata maša patra Zdravka Jakopa, ki s presledki v tej župniji služi več kot 32 let. Praznovanje je bilo veličastno in hkrati zelo prisrčno ter toplo. Kot sam zlatomašnik.

Še nekaj je bilo posebnega, kar o p. Zdravku veliko pove. V viški župniji ob takšnih velikih slovesnostih običajno stopijo skupaj zbori, orkester in solisti, tokrat pa je na željo slavljenca zlato mašo oblikovalo ljudsko petje, pri katerem so sodelovali vsi. »Ljubezen do ljudskega petja mi je ostala iz otroških let. Doma nas je bilo sedem otrok in nihče od nas ni imel nobene glasbene izobrazbe, ampak smo pa zelo veliko peli. Na pamet, po posluhu. Ljudsko petje mi je bilo zelo pri srcu tudi v samostanu. Med mojim župnikovanjem na Viču so se razvile tudi mnoge glasbene skupine, Vokalna skupina Gloria, zbor Ave, Vasovalci, Musica Antiqua … ampak vedno sem spodbujal tudi ljudsko petje. Gre za to, da pri bogoslužju niso eni izvajalci, drugi poslušalci, ampak da res vsi sodelujejo ...«

Človeka lahko zadovolji le tisto, kar je več kot človek. Denarja ni nikoli dovolj, vsaka zabava mine in z nje greš domov še bolj prazen. V teh stvareh ni rešitve. Rešitev je v tem, da gre človek vase, razmišlja in išče odgovore v Svetem pismu. Tam je zapisano, odkod smo, čemu živimo in kam se vračamo. Izhajamo od Boga in se vračamo k Bogu. Če ima kdo drug boljšo rešitev, naj jo pove ...

P. Zdravko je bil v duhovnika posvečen leta 1975 in je še istega leta postal duhovni pomočnik na Viču, pozneje kaplan, zatem pa župnik celih 15 let. Gre za t. i. ’Zdravkovo obdobje’, v katerem se je marsikaj začelo, od zakonskih skupin do prenove župnijskega in otroškega pevskega zbora ter rojstva mnogih glasbenih skupin. A p. Zdravko si v svoji skromnosti ne lasti nobenih zaslug: »Drugi (laiki) imate te zasluge, ker ste to hoteli. Sam nisem prišel v župnijo z nobenim načrtom, ampak sem z veseljem zagrabil delo, kjer se je pokazalo. Vedel sem, da bom katehet - tista leta smo imeli kar 1.200 otrok pri verouku, ki so ga obiskovali tudi ob sobotah, v skupinah pa je bilo tudi po 60 veroučencev. Vedel sem, da bom skrbel za starejše in bolne ter obiskoval Dom starejših Bokalci. V najboljšem letu, ko smo obhajali bolnike ob prvih petkih, je bilo 9.000 obhajil … Takrat še nisem imel vozniškega izpita in sem vse prehodil peš, vsak prvi petek še posebej od jutra do večera … Tako je naneslo, da sem tolikokrat prekrižaril viško župnijo po dolgem in počez, da še zdaj poznam vsako ulico in uličico. Z ljudmi sem se osebno srečeval na ulicah in po domovih in s tem sem imel res veliko veselja. Prof. Rafko Valenčič, ki je takrat na Teološki fakulteti poučeval pastoralko, me je kot mladega duhovnika celo povabil, da sem študentom v šestem letniku predstavil to svojo izkušnjo … Danes je vse drugače. Seveda tudi moči ni več toliko, pa tudi ljudje so se žal odtujili. Danes se vse zmenijo preko telefonov, osebnih srečanj pa ni. Jaz pa še vedno mislim, da župnija potrebuje živi stik ...«

Iz vrst takratnih viških ministrantov je vzklilo kar nekaj duhovnih poklicev: p. Marjan Čuden, p. Mari Osredkar, p. Simon Peter Berlec, p. Ambrož Mušič … »Nikoli si nisem prisvajal, da je to kakor koli moja zasluga, niti malo ne, ker je Božji klic tisti, ki nekoga najde … So pa bili včasih ljudje bolj vztrajni, bolj zavzeti. Danes se izgubljajo že splošna merila. Samo poglejte, kako se ljudje oblečejo za bogoslužje. Včasih je vsakdo vedel, kaj je ’nedeljska obleka’, danes pa se nekateri za pred oltar oblečejo tako, kot bi šli na plažo ...«

P. Zdravko Jakop je še vedno tudi zelo povezan z domačo družino, ki se je razvila v ’Čebulov rod’: »Otrok nas je bilo sedem in imeli smo majhno kmetijo v Vitanju. V hiši je bil en sam dnevni prostor s pečjo in tako smo poleti spali na seniku, pozimi pa nekaj na peči, za pečjo, nekateri pa tudi v ’štali’, kjer je bilo toplo. Oče je umrl, ko sem imel devet let, takrat je šel najstarejši brat k vojakom in kmalu za njim še drugi, mama pa je ostala sama z nami mlajšimi otroki. Preživljali smo se tako, da smo pomagali na drugih kmetijah in dobili vsaj malico. Ni bilo avta, ni bilo ceste, ni bilo elektrike, ni bilo vodovoda, vse je bilo treba prehoditi peš in vse znositi na hrbtu ...«

V najboljšem letu, ko smo obhajali bolnike ob prvih petkih, je bilo 9.000 obhajil … Takrat še nisem imel vozniškega izpita in sem vse obiskal peš, vsak prvi petek še posebej od jutra do večera … Tolikokrat sem prekrižaril viško župnijo po dolgem in počez, da še zdaj poznam vsako ulico in uličico. Z ljudmi sem se osebno srečeval na ulicah in po domovih in s tem sem imel res veliko veselja. 

P. Zdravko že od nekdaj tudi rad zapisuje svoja razmišljanja in tako je nastalo že nekaj knjig: Iskanja in razmišljanja, Domači župnik, Razmišljanja ... »Človeka lahko zadovolji le tisto, kar je več kot človek. Denarja ni nikoli dovolj, vsaka zabava mine in z nje greš domov še bolj prazen. V teh stvareh ni rešitve. Rešitev je v tem, da gre človek vase, razmišlja in išče odgovore v Svetem pismu. Tam je zapisano, odkod smo, čemu živimo in kam se vračamo. Izhajamo od Boga in se vračamo k Bogu. Če ima kdo drug boljšo rešitev, naj jo pove ...«

Prisluhnite pogovoru z zlatomašnikom p. Zdravkom Jakopom, prigodam iz njegovega življenja in njegovim razmišljanjem, v oddaji Naš gost v našem radijskem arhivu.