Kakšni so spomini radijcev na papeža Frančiška

Radijski utrip | 26.04.2025, 08:58 Marjan Bunič

V teh dneh smo na naših valovih lahko prisluhnili številnim ljudem, škofom, duhovnikom, posvečenim in laikom, znanim in manj znanim slovenkam in Slovencem, ki so nizali svoje vtise o papežu Frančišku in spomine nanj. V jutru dneva slovesa pa smo v našem programu dali besedo radijcem. Prav vsakega od nas je pokojni papež Frančišek nagovoril.

Franci Trstenjak

Ko v teh dneh premišljujem o papežu Frančišku, se predvsem zahvaljujem Gospodu za ta velik dar, ki nam ga je dal v njegovi osebi, da je bil dobrih 12 let Petrov naslednik. Osebni spomini me prebujajo na srečanje z njim, ki je bilo 30. septembra 2014, ko sem lahko z njim somoševal v kapeli Doma svete Marte in se po maši tudi z njim rokoval in izmenjal nekaj besed.

Frančišek mi bo ostal vedno v spominu, po opozorilu za nas duhovnike, da smejo biti naše pridige dolge največ 7-8 minut, kar je zelo koristno in zdravo naročilo. In tudi to, da je potrebno graditi med nami mostove, nikakor pa ne zidati zidove.

Sveti oče je umrl v velikonočni osmini, v času devetnevnice v čast Božjemu usmiljenju, zato mi je vsakakor blizu njegovo sporočilo o Božjemu smiljenju. In ker je sklical posebno sveto leto in nam tako znova približal to veliko Božjo lastnost, na katero smo morda pozabili. Bog je v prvi vrsti z nami osmiljen in hoče to osmiljenje vedno znova pokazati. Prav v tej povezavi je tudi večkrat osvetlil vrednost svete spovedi z jasnim sporočilom, da Bog veliko bolj odpušča nam, kakor si mi sami odpuščamo, in da bi radi pristopali k temu zakramentu sprave.

Marta Jerebič

Zavedno mi bo ostalo v spominu osebno srečanje s papežem Frančiškom ob 25. obletnici Radija Ognišče. Zaradi znanja italjanščine sem bila tista, ki mu je predstavila radio in ves čas sem si v mislih ponavljala besedilo, da ne bi kaj izpustila.

Seveda je šlo potem drugače, saj je papež vmes, ob pogledu na potico, dejal, da je mislil, da smo »Radio potica« in seveda nas je vse nasmejal.

Skratka, v italjanščini sem potem uspela dodati še, da prosimo za blagoslov za radio, radijce in naše družine in poslušalce in šele čez nekaj sekund dojela, da je bilo nekaj čudno. Besede blagoslova je namreč izrekel v slovenščini.

Vemo, da je njegova nečakanja poročena z argentinskim Slovencem in očitno se je na skupnih srečanjih naučil teh nekaj slovenskih besed, poleg besede potica seveda.

Sicer pa mi od srečanja z njim v spominu ostajajo njegove tople roke in to, da je ves čas pogovora gledal v oči...

V zadnjih dneh pa me je nagovorila še ena novica, ki sem jo prebrala. Na vratih svoje skromne sobe v Vatikanu je imel namreč plakat z znakom prepovedano jamranje, ki mu ga je podaril nek psiholog. Mislim, da je tudi to za nas kristjane ena od pomembnih duhovnih zapuščin papeža Frančiška.

Nataša Ličen

Vsakega posebej je pogledal v oči, zdelo se mi je, da se je čas ustavil... presenetilo me pa je, kako se ti približa... na neki točki tega srečanja sem začutila njegovo ponižnost, dostopnost, človek človeku.

Kako to zmore, ne vem, ker že po dožnosti, po vsakodnevnih obveznostih, zagotovo zgradiš neko osebno držo... Pri njem pa tega ni bilo...

In to te pretrese, potem smo se rokovali... Objel je roko in imaš občutek, da v tisti sekundi sva samo midva, da te res vidi kot sočloveka, kot sobrata v Kristusu... Občutiš preprostost - videti sočloveka na enakem nivoju, ne, da sem nad nekom, ne, da sodim, ne, da se vtikam, ne, da menim, ne, preprosto iskati to Božje v slehernem. In to sem začutila v tistem trenutku, ko sva si segla v roko...

Rok Mihevc

Spomin na papeža Frančiška mi vedno znova prikliče pred oči srečanje sodelavcev Radija Ognjišče ob naši 25-letnici na splošnji avdienci novembra leta 2019. Takrat nas je, ko smo mu za darilo prinesli njemu ljubo potico, šalivo preimenoval v »Radijo Potica«, ter nas presenetljivo blagoslovil v slovenskem jeziku. Zato me ta spomin vedno napolni s toplino.

Ob spremljanju njegovih nedeljskih in prazničnih nagovorov pa me je vedno nagovoril njegov preprost jezik. Pravzaprav sem imel večkrat težave z izbiro njegovih misli, saj so bile vse tako povedne in nagovarjajoče. Ni uporabljal zapletenih besed ali oddaljenih teoloških pojmov, tamveč je govoril neposredno, iskreno, kot bi se pogovarjal z vsakim izmed nas osebno.

Njegove besede so nosile težo prav zato, ker so bile razumljive in človeške. Vedno znova pa me je presenečalo, kako se je dotikal tudi mojih nevernih ali od Cerkve oddaljenih prijateljev.

V tej preprostosti se je razkrivalo njegovo srce, srce pastirja, ki pozna svoje ovce in jim želi biti blizu. Papež Frančišek, hvala za vse.

Blaž Lesnik:

Živo se spominjam trenutka, ko je novoizvoljeni papež Frančišek stopil pred zbrano množico na trgu svetega Petra in nas pozdravil z besedami: Dober večer. Tako človeško, preprosto, dostopno. In potem njegova prošnja, ki jo je ponavljal, prosim, molite zame. Sprva sem se vprašal, zakaj neprestano obrača pozornost k sebi s to prošnjo, ampak kmalu se je izluščilo bistvo, ki je ravno nasprotno od tega, da bi postavljal sebe v ospredje.

S to prošnjo je Frančišek po mojem mnenju povzel bistvo svojega pontifikata, to je skupnost. Čeprav je on kot papež na čelu Cerkve, je vendarle pomembno je to, da smo vsi povezani med seboj, v molitvi, in ta občestveni duh je živo izrazil tudi svojo, po mojem najpomembnejšo okrožnico - Vsi bratje. Če torej molimo za papeža, molimo za vso Cerkev, za njene potrebe, za najbolj odrinjene in uboge, ki jim je, ne le v besedah, ampak z zelo konkretnim zgledom dal največ pozornosti, prav papež Frančišek.

Morda so ga zato nekateri uvrščali med socialiste z oznako, da je levi papež. Če je to socializem, kar je delal in govoril papež, sem takoj izraven, v skupnosti, ki jo je opredelil, z besedo bratstvo, to ni kolektivizem, to ni individualizem.

In še tretja stvar, ki me je nagovorila, to je, da je ostal zvest sebi, svojemu načinu, tudi po imenovanju za papeža. Da je ostal človek, dostopen, normalen, s svojo torbo, z javnim prevozem, z bivanjem v domu Svete Marte, blizu običajnemu vsakdanjemu človeku, tako kot prej. In to zmorejo le največje osebnosti.

Helena Križnik

V teh dneh se mi je v spomin prikradel trenutek pred desetimi leti v Sarajevu. S sodelavcema, Alenom in Izidorjem smo spremljali obisk papeža Frančiška v Bosni in Hercegovini. Tudi v to močno ranjeno državo je želel prinesti predvsem sporočilo miru. Takrat, ko sva se z Izidorjem udeležila njegovega srečanja z mladimi, sem bila papežu najbliže.

Ob njegovem prihodu v manjšo dvorano Škofijskega mladinskega centra v Sarajevu sem kar pozabila, da sem tam kot novinarka. S proščenem ozračju in vzdušju, ki ga je ustvaril s svojo prisotnostjo in odkritostjo sem postala ena od množice udeležencev, ki so mu navdušeno mahali, ga veselo pozdravljali in vzklikali, kako ga imajo radi. In on je imel rad ljudi.

Biti blizu vsakomur, bližnega poslušati, ga skušati razumeti, mu biti opora, ga v težkih trenutkih prijeti za roko, objeti, se v lepih trenutkih z njim smejati, z njim praznovati ... Tak zgled nam je dal. In velik izziv ga bo v tem posnemati.

Izidor Šček

Moji spomini na papeža Frančiška segajo najprej v leto 2014, ko sem ga po dveh letih spremljanja le prek televizije, prvič videl živo na Spominski slovesnosti za padle vseh vojnah v Redipulji, nedaleč od slovenske meje.

Presenetil me je njegov zamišljen in skoraj da trpeč izraz na obrazu, ko je daroval sveto mašo na kraju pokopa tisočerih žrtev I. svetovne vojne.

Povsem drugi obraz pa je pokazal, ko smo v Sarajevu, dve leti pozneje, doživeli njegov prihod na srečanje z mladimi. Z njim smo se srečali v športni dvorani, brez pretiranih varnostnih ceremonij in z njegovim širokim nasmehom, ki je na daleč izražal njegovo toplino in domačnost. V spominu so mi ostale besede o graditvi miru, izrečene mladim, ki so zrasli na pogorišču vojne. Takole je dejal: »Nismo jaz in oni, ampak jaz in mi. To pomeni graditi mir!«

Jure Sešek

Ko sem se pred mnogimi leti v studiju pogovarjal z danes že pokojnim nadškofom Perkom, so mi v mislih ostale njegove kar ostre besede, da izraz »sveti oče« ni pravi. Oče z veliko začetnico je eden, je dejal in ta odloča o svetosti. Papež pa da je rimski škof.

Že res, o svetosti bo odločal pravični sodnik, očetovsko besedo, sem pa lahko začutil v mnogih nagovorih papeža Frančiška. Tako, preprosto, jasno govorico, človeška navodila vsakdanja, brez filozofiranja in za običajne smrtnike, nerazumljive, globoke teologije. »Spoštujte se, ne pozabite na opravičilo, zahvalo. No, neštetokrat smo verjetno podobne spodbude slišali od pravih, rodnih očetov.

Zato se mi je papež Frančišek zdel tako domač, razumljiv, priljuden, topel, pozoren, ljubeč. Oče. Navdušila me je njegova preprostost, pa hkrati iskrena želja, da bi svet obrnil v pravo smer, pomirjal, res se je zavzemal za mir.

Ko je svet nedavno rožljal z milioni za orožje, pozabil na mir, premirje, je glasno prosil, pa tudi v molitvi jokal: »Mir je edina pot!« Zdelo se je, da je skoraj edini.

Biti eden izmed nas je bila njegova želja ...Navduševale so me zgodbe o zasebnem obisku pekarne, kavarne. Želja, da bi bil le Horhe, človek, argentinec, mož, ki sprejema, dobrotnik, ki daje. Šele zdaj spoznavam, kako globoko se je vtisnil vame, v moje srce.

Lidija Zupanič

On je dejansko bil skromen, ni postal skromen s papeževanjem in to se mi zdi, da je tisto močno sporočilo vsem, da je zmogel obdržati to, kar je on v resnici bil, da ga ni premamil, ne položaj, ne vpliv, ne ime, ne moč, to je tisto, kar se meni zdi najbolj močno.

Maja Morela

... Najbolj so se me dotaknili posnetki blagoslavljanja otrok, sploh v teh zadnjih letih. Blagoslavljal je vse, ne glede na barvo kože, starost ali pa zdravstveno stanje. In te otroke je sprejel z mirnostjo, a na posnetkih se vidi, kako se ga sploh bolezni otrok dotaknajo in ga pravzaprav ne pustijo ravnodušnega.
Ker pa tudi po službeni dolžnosti spremljam otrokom zanimive teme, se me je dotaknilo, koliko pisem je v času zadnje hospitalizacije prejel in tudi odgovarjal nanje...

Papež Frančišek mi bo zgled na mnogih področjih, najbolj pa bom, po njegovem zgledu, vero predajala z veseljem, se kdaj pošalila tudi na naš račun in pa odgovorila na vsako pismo, ki ga bodo poslali otroci v sklopu Sobotne iskrice.

 

Matjaž Merljak

Sam sem v teh dneh občutil globoko hvaležnost, da sem lahko v teh dvanajstih letih bil njegov glas. Namreč skoraj vedno je v ob sredah dopoldne v naš studio priletela kolegica Marjana z listkom v roki in rekla, Matjaž, a lahko hitro prebereš tale papežev prevod...

In sem šel v studio in poskusil res hitro to nalogo opraviti in moram reči, da te papeževe misli so bile vedno preproste, ampak krati poglobljene in pronavadi so me zamikale, da sem potem šel na spletno stran in si prebral zadeve v celoti.

Zagotovo so mi najbolj v spominu ostale njegove besede, njegov nasvet za dobro sožitje v družinah, pa najbrž bi lahko rekli tudi v kakšnih drugih družbah, v kolektivih, besede, ki jih ne smemo nikoli pozabiti in vključevati v naše življenje: Prosim, hvala in oprosti.

Meta Potočnik

Zame je zelo živ spomin na papeža Frančiška pred petimi leti, ko je 27. marca, sam v dežju, na popolnoma praznem trgu Svetega Petra, ob ikoni Marije Rešiteljce molil za celotno človeštvo.

Tedaj se je zdelo, da se je čas ustavil, strah pred prihodnostjo je bil hromeč, med nami so valovale slabe novice o mrtvih, obolelih.

Zdi se mi, da smo se morali okleniti nekoga, ki bi nam lahko ponudil besedo pristnega upanja. In ta oseba, ta skala, na katero se je bilo mogoče zasidrati, je bil takrat papež Frančišek, ta njegova podoba. Zdel se mi je kako Mojzes na gori, ki pred Bogom moli za ljudstvo in zdel se mi je kot tisti, ki je objel vse tiste, ki niso mogli biti fizično prisotni na trgu, vendar pa smo bili duhovno povezani.

Robert Božič

Predvsem me je navdušila njegova pristnost in preprostost. Tudi kot papež je ostal med ljudmi, kot je rad hudomušno rekel, v Domu sv. Marte. Zelo rad sem spremljal njegove kratke nagovore med jutranjimi mašami v kapeli tega doma, ki jih je odprl za javnost.

In vesel sem bil tudi, ko podarjenega Lamborghinija ni zavrnil, ampak ga je blagoslovil, se nanj podpisal, ga prodal na dražbi in zbran denar porabil v dobrodelne namene.

Urša Sešek

»Kdo sem jaz, da bi obsojal?« Te besede papeža Frančiška mi odzvanjajo v šesih, ne samo sedaj ob njegovi smrti, ampak ves čas. »Kdo sem jaz, da bi sodil in obsojal?«

Papež Frančišek je bil res velik mož. Ne samo velik, ampak tudi zelo napreden.Imenoval je žensko na vodilno in pomembno mesto v vatikanski kuriji, pa ti njegovi življenski in očetovski nasveti, ki bi nam morali biti samoumevni, pa dandanašnji več niso.

»Uporabljajte besede hvala, prosim, oprosti... Premaknite se s kavčev! Gradimo mostove in ne zidov... Pomagajmo beguncem, borimo se za mir, ljubimo drug drugega...« »Kdo sem jaz, da bi sodil?«

Papež Frančišek, počivaj v miru.