Veličina papeža Frančiška je v sprejemanju vseh. Mi danes tako hitro sodimo.

Svetovalnica | 25.04.2025, 11:07 Nataša Ličen

S s. Emanuelo Žerdin, redovno in medicinsko sestro, ki je predana delu v Hospicu in pastorali otrok, smo na velikonočni petek, dan pred zadnjim slovesom od papeža Frančiška, govorili o močnih sporočilih tudi v njegovih poslednjih urah zemeljskega življenja. Papež Frančišek je bil ostro in odločno proti splavu in evtanaziji, zelo se je zavzemal za starostnike, je pa znal sprejeti tudi drugačne. To je veliko dejanje usmiljenja. Nikoli ne vemo, kot je rekel, kaj če oni iščejo Boga? Saj ne vemo. Gremo torej naprej v spoznanju Božje ljubezni in usmiljenja. V tem je bil papež Frančišek zelo velik.

"Še dolgo bomo preučevali njegove okrožnice", je dejala s. Emanuela, "gledali te čudovite misli, a srce nam bodo še dolgo grela njegova preprosta dejanja, ki jih je puščal v vsakdanjem življenju kot iskrice upanja za vse ljudi.«

Papež je kazal svojo iskrenost, preprostost. Čeprav je opravljal sveto službo, je bil človek, Božji otrok, enak pred Bogom, kot vsi drugi.

S. Emanuela: »Zelo rada imam papeža Frančiška, ki me je nagovarjal od prvega do zadnjega trenutka. In, ta zadnja gesta, ko smo čakali na Veliko noč, ali bo še prišel na balkon ali ne, in potem – ves že upehan v obraz, pride ter pove: »Blagoslovljeno Veliko noč!« s takšnim glasom, da seže do srca. Pa tudi to, da je šel med ljudi. Pravijo, da je vprašal svojega zdravnika, če bo zdržal v papamobilu med množico, pa ga je ta opogumil in mu rekel: »Kar pojdite.« To je bil papež, naredil je, kar je rad delal. Rad je imel ljudi. Želel je živi dotik ljudi, to je nekaj zelo dragocenega, svetega, tega nihče ne more zamenjati. Naredil je, kar je on bil, in bil je iskren. Kako pomenljive so bile zadnje papeževe besede, besede zahvale ljudem, ki so skrbeli zanj in bili z njim do konca. Podobno doživljamo v Hospicu. To so posebni trenutki, zato imajo tisti, ki so z umirajočimi, posebno čast in jih je škoda zamuditi."

Papež ni želel rdečih čevljev

»To je simbol njegovega papeževanja. Zavedal se je svetosti svoje službe, a je s svojimi odločitvami – tudi z menjavo rdečih čevljev, kazal kako dragoceni so zanj najbolj ljudje. Posebej najbolj oddaljeni, s tem je pokazal, da so zanj enako dragoceni kot tisti v prvih vrstah, v najbolj svečanih opravah. Zaradi teh preprostih besed in dejanj Ljubezni so k papežu tudi vsi lažje pristopali. Vemo, kaj ne, kako lažje pristopimo k človeku, ki se nasmeje, prijazno pozdravi? Tudi pri bolnikih doživljamo podobno, ko se usedemo k njim, smo jim bližje, nismo nad njimi. Takšen je bil papež, tako dobro se je počutil med ljudmi.«

Papež Frančišek je preskakoval zidove, ki jih gradimo s sodbami. Želel je biti v stiku z ljudmi in je tako tudi živel. Med nami ni razlik, vsi iščemo bližino, nekoga, ki bi nas imel rad.

Umivanje nog

»Dejanje, ki ima v sebi toliko pomenov. V tem je bil papež enak Jezusu. Kam je šel?, najprej k zapornikom. Kazal je ljubezen. Ko umivaš noge, se moraš skloniti, se ponižati in biti pokorn. Potem še poljub na noge, to je čudovito dejanje človekoljubja. Ljubiti človeka, ker ima v sebi Božje. Zadnji denar, ki ga je imel - kot smo slišali, je daroval mladim zapornikom. Spet gesta, ki gane. Narediti nekaj dobrega za ljudi, brez obzira ali so takšni ali drugačni. Najbolj ubogi, odrinjeni, so bili njegovi, njegovi ljubljenci. To je usmiljena ljubezen, kot beremo tudi v zadnji okrožnici papeža Frančiška, s katero kaže: »Glejte, tudi vi ste Božji otroci, tudi vas ima Bog rad. Bog je ljubezen, ki je usmiljena do nas.«