Glasen pozdrav in široki nasmehi otrok iz vrtca Montessori, ki deluje v Zavodu A M Slomška | (foto: Rok Mihevc)
Teden vzgoje 2025: Pedagogi upanja, romarji upanja
Oddaje | 02.09.2025, 12:45 s. Meta Potočnik
»Menim, da je prišel čas, v katerem se vsi zavedamo, da šola ni le institucija izobraževanja, temveč je še kako tudi prostor vzgoje. Mlade nekdo vzgaja. Tako kot puščava srka vodo, tudi mladi srkajo vse, kar je v njihovem okolju dragocenega,« je tik pred začetkom letošnjega Tedna vzgoje dejala predsednica Društva katoliških pedagogov Slovenije Helena Kregar.
»Če tega prostora ne zapolnijo vrednote, ga zapolni praznina. Šola je pogosto njihov dom – nekaterim drugi, marsikomu pa tudi prvi in najbližji. Šola so učitelji, šola so odnosi. Učenec si učitelja zapomni po njegovi drži, po znanju in sposobnostih. Najbolj pa po odnosu, ki ga je imel do njega kot posameznika. Koliko življenjskega smisla lahko odstre učitelj, pogosto spoznamo šele, ko odrastemo,« je še dodala Kregarjeva.
Teden vzgoje 2025
Društvo katoliških pedagogov Slovenije v sodelovanju s komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci in Slovenskim katehetskim uradom vsako leto v začetku septembra pripravi Teden vzgoje. Letos se pod naslovom »Pedagogi upanja, romarji upanja« odvija do 7. septembra.
Kot vsako leto so različne avtorje povabili h kratkim razmišljanjem, ki bodo služila za osebno rast ali pa kot branje v skupnostih (predvsem župnijskih pri svetih mašah). Letos so hvaležni go. Ksenjo Fänrich, iz celjske območne skupnosti, da je zbrala različne prispevke, svoje pa sta dodala tudi celjski škof Maksimilijan Matjaž in s. mag. Magda Burger ND, iz Slovenskega katehetskega urada, so še zapisali na posebni spletni strani.
Učitelji smo poklicani k odpiranju vrat: razuma, znanja, smisla življenja, srca in odnosov
»Učitelji smo res kot romarji: od človeka do človeka, od srca do srca, od upanja k upanju,« še pravi Kregarjeva in dodaja, da so tudi ob letošnji priložnosti pripravili nabor kratkih, iskrenih, a bogatih razmišljanj, ki bodo oplemenitila prvi teden šolskega leta.
»Želim si, da bi obogatila vse, ki boste tekste brali ali poslušali. Naj bodo popotnica učiteljem, vzgojiteljem in katehetom, ko boste stopali skozi vrata učilnic. Naj bodo popotnica tudi vsem, ki boste skupaj z mladimi romali po poteh znanja v skupnem upanju na boljši in pravičnejši svet.«
Duhovni asistent Društva katoliških pedagogov Slovenije Silvo Šinkovec je spomnil, da je začetek šolskega leta pomemben dogodek za učence, starše, učitelje in vso družbo. Opozoril je na spremembe, ki se v tem času zgodijo na cestah, v prometu, v ritmu življenja družin, pa tudi na spremembe v samih otrocih, ki se vključijo v organiziran program in so izzvani k učenju ter pridobivanju novih znanj.
Novo šolsko leto prebuja sanje otrok in mladostnikov: Kaj bom, ko bom velik? Kaj bom po poklicu in kdo bom kot človek? Naj rastejo sanje, da bi postali plemeniti ljudje, ki ustvarjajo pošteno družbo.
Kaj pa svetoletna vrata srca?
V svetem letu želijo učitelji opozoriti, da smo tudi v naših vzgojno izobraževalnih ustanovah prinašalci upanja. Naš gost v rubriki Življenje išče pot je bil koordinator Tedna vzgoje in član Društva katoliških učiteljev Slovenije Matevž Vidmar in direktor Montessori Rahelinega vrtca v Preski. Spregovoril je o poudarkih, ki so jih v gradivu za Teden vzgoje pripravili kot spodbudo učiteljem, vzgojiteljem in staršem pri njihovem pomembnem poslanstvu.
»Papež Frančišek je na božični večer v Vatikanu odprl svetoletna vrata in temu je sledilo odprtje mnogih svetoletnih cerkva po vsem svetu. Papež pa je štirim »klasičnim« svetim vratom v Rimu dodal še ena, prav posebna, svetoletna vrata v zaporu Rebibbia v Rimu. Ob tem je dejal: »Na široko odpreti vrata je lepa gesta, a pomembnejši je pomen tega: odpreti srce.« Nato je nadaljeval: »Odprta srca. To je tisto, kar počne bratstvo. Zaprta in otrdela srca ne pomagajo živeti. In zato imamo milost jubileja, ki vrata srca odpira za upanje. Upanje nikoli ne razočara!«
Tudi v vzgojno-izobraževalnem procesu se pojavljajo vrata, ki so posebna. Vrata šole, vrata učilnice, zbornice, zakaj ne tudi jedilnice kot prostora srečevanja. Vrata domov otrok in mladih, skozi katera včasih ne smemo vstopiti, spet drugič tja težko prodremo. Vrata domov pedagoških delavcev in drugih zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, vrata, ki sprejemajo na eni strani obup, težo vzgojno-izobraževalnega procesa in vse lepote, ki jih to delo prinaša.
Verjamem, da smo preko jubilejnega svetega leta stopili kot romarji upanja v različna romarska središča, marsikdo tudi skozi svetoletna vrata v Rimu. A kot je dejal papež Frančišek, so pomembnejša odprta srca. Milost jubileja odpira vrata srca za upanje. In če bomo na široko odprli vrata srca, potem se bo spremenilo, tako verjamemo in upamo, tudi vse tisto, kar se skriva za vrati učilnice, zbornice, jedilnice, domov otrok in mladih, pedagoških delavcev in še bi lahko naštevali. Pedagogi smo sami po sebi romarji upanja. V upanju sejemo, vzgajamo, se trudimo ... Kot je napisal celjski škof Maksimilijan v svojem prispevku, mora postajati pedagog bolj kot prinašalec znanja pričevalec upanja."
