Zgodba njenega očeta je opomin, da resnica ne sme ostati skrita

Pogovor o 06. 08. 2026, 12:54 Mateja Subotičanec

Hči glasbenika Agopa Stepanjana, Sara Stepanjan, želi po desetletjih molka razkriti resnico o montiranem vojaškem procesu iz leta 1984, v katerem je bil njen oče skupaj z osmimi glasbeniki obsojen zaradi vohunstva, terorizma in sovražne propagande. V pogovoru je govorila o družinski tragediji, posledicah totalitarnega režima in prizadevanjih za odprtje arhivov nekdanje UDBE, KOS-a in drugih »varnostnih« služb.

Glasbenik, ki je imel rad Slovenijo

Agop Stepanjan se je rodil v bolgarski Varni v armenski družini, ki je pred genocidom nad Armenci zbežala iz Turčije. Kot profesionalni bobnar in kitarist je igral po vsej nekdanji Jugoslaviji, največ časa pa preživel v Sloveniji, kjer je spoznal svojo bodočo ženo Cveto, s katero si je ustvaril družino. Rodili so se jima trije otroci.

Na Bledu je skupaj z Danijem Gančevom ustanovil glasbeno skupino Zodiak, Gančev pa se je pozneje pridružil skupini Hazard. Leta 1984 se je življenje družine povsem spremenilo, ko je bil Stepanjan v montiranem, izmišljenem procesu obsojen na devet let zapora.

Otroštvo, zaznamovano s strahom

Sara Stepanjan se še danes živo spominja policijskih in vojaških preiskav, sodleavci UDBE so prihajali ponoči, nenapovedano, glasno in strah zbujajoče. Prihajali so konvoji policije in vojske, preiskovali dom, uničevali stvari ter zasliševali družinske člane. Njenega devetletnega brata so odpeljali v gozd, da bi pokazal domnevno zakopano bombo, njej pa so kot šestletni deklici v spominu ostali predvsem strah, neznani ljudje v plaščih in občutek popolne negotovosti.

Po teh dogodkih se je življenje družine obrnilo na glavo. Sosedje so se jih začeli izogibati, otroci pa niso več želeli biti v njihovi družbi.

»Nikoli nisem verjela, da je oče kriv«

Čeprav je bil njen oče javno označen za vohuna in terorista, Sara Stepanjan pravi, da nikoli ni podvomila v njegovo nedolžnost.

Opisala ga je kot odprtega, temperamentnega in izjemno priljubljenega glasbenika, ki je imel rad ljudi in Slovenijo. Prav ta očetova toplina in armenski odprti ter sproščeni značaj sta po njenih besedah pomembno zaznamovala tudi njen pogled na življenje.

Mama je nosila največje breme

Posebej čustveno je naša gostja govorila o svoji materi, ki so jo prav tako zasliševali in jo tudi zaprli. Poudarila je, da starša otrok nista želela obremenjevati s podrobnostmi o mučenju in pritiskih, saj sta ju želela zaščititi. Danes svojo mamo vidi kot pravo junakinjo, ki se je dolga leta borila za moža in družino. Po njenih besedah je bila prav materina vztrajnost ključna, da zgodba ni pozabljena.

Posledice so ostale za vse življenje

Sara Stepanjan poudarja, da se posledice niso končale z očetovo izpustitvijo iz zapora. Družina je živela v revščini, preseliti so se morali v blokovsko naselje, kjer je bilo veliko kriminala, oče pa je po prestani kazni ostal psihično in telesno zlomljen. Po njenih besedah se glasba, ki ga je spremljala vse življenje, po zaporu nikoli več ni vrnila v njegovo življenje. Pravi, da so prav zaradi teh izkušenj vsi družinski člani nosili globoke notranje rane, o katerih doma dolgo niso govorili.

Jugonostalgija spregleda žrtve

Na vprašanje o vračanju jugonostalgije odgovarja, da razume zanimanje za glasbo ali nekatere kulturne dosežke tistega časa, ne razume pa idealiziranja nekdanjega sistema, v katerem je bilo dobro samo oblastnikom. Prepričana je, da so dobro živeli predvsem tisti, ki so bili povezani z represivnim aparatom, medtem ko je veliko družin, podobnih njihovi, živelo v strahu. »Takih zgodb, kot je naša, je še na milijone po vsej nekdanji Jugoslaviji,« je opozorila.

Pobuda za odprtje arhivov

Danes Sara Stepanjan vodi pobudo za odprtje arhivov UDBE, KOS-a in njihovih naslednic. Pravi, da je njen prvi cilj priti do očetovega dosjeja in dokončno zaključiti družinsko travmo.

Spomnila je, da je skupaj z materjo že iskala dokumente v vojaških arhivih v Beogradu, vendar kopij nista dobili. Zato želi doseči, da bi bili arhivi dostopni raziskovalcem, svojcem in javnosti.

Poleg tega si prizadeva za uradno priznanje žrtev, postavitev dostojnega spominskega obeležja ter odstranitev simbolov totalitarnega režima iz javnega prostora. Po njenem prepričanju bi lahko Slovenija na tem področju postala zgled Evropi.

»Želim, da se zgodba konča pri meni«

Ob koncu pogovora je poudarila, da njena pobuda ni usmerjena v delitve, temveč v iskanje resnice. Pravi, da si želi, da njeni otroci in vnuki ne bi več nosili bremena družinske zgodbe ter da bi odprtje arhivov pomagalo razumeti usodo številnih ljudi, ki jih je zaznamoval nekdanji režim.
Zato javnost vabi, naj podpre pobudo za odprtje arhivov, saj verjame, da je resnica temelj sprave in demokratične prihodnosti.

Arhiv Agopa Stepanjana je po besedah Igorja Omerze med bolje ohranjenimi, če želite izvedeti več o tej žalostni zgodbi, vzemite v roke knjigo: 1984 – Orwelovo leto Agopa Stepanjana.

Peticijo za odprtje arhivov v Beogradu najdete tukaj.