Je ozdravitev po težki izkušnji zlorabe mogoča?

Nobena zloraba ne more uničiti Božjega življenja v nas

Med udeleženci je bila tudi Andreja Jereb, s katero objavljamo pogovor.

Zakaj ste se odločili, da se udeležite teh duhovnih vaj?

»Sama sem doživela kar nekaj zlorab in desetletja bolj bežala. Pred temi posledicami sem iskala pomoč, vendar pred 30. 40. leti te pomoči resno še ni bilo oziroma se mi zdi, da tudi z moje strani morda ni bilo pravega zaupanja.
Sem pa z veliko hvaležnostjo sprejela povabilo na te duhovne vaje, čeprav se mi je zdelo, da najprej nisem bila ravno najbolj pripravljena, tako da sem še počakala eno leto, ker je treba zbrati pogum, sploh po kakšnem prvem razkritju, da si upaš priznati vse tiste skrivnosti.
Nekaj mesecev prej me je že začelo kar preganjati. V bistvu predvsem nisem zaupala vase, ali jaz to zmorem. Nisem namreč ravno človek, kateremu bi skupina pomenila neko varnost. Veliko raje sem bila vedno sama.
Vedno sem imela strah pred skupino, pred neznanim. Spraševala sem se, ali bom lahko iskrena ali se bom spet samo prilagajala in naredila tisto, kar se bo pač od mene pričakovalo. Ampak prevladala je ta močna želja in volja, da naredim en korak naprej k svojem okrevanju.«

Kaj se je zgodilo ob prihodu?

»Najprej me je zelo presenetilo, ko so nas že na vratih pričakali člani ekipe; ta njihova toplina, sprejemanje, zaupanje in tudi njihove izkušnje, njihova nenehna podpora, to da smo enaki z enakimi, da imamo neke podobne izkušnje, da je tudi varno biti iskren, da lahko pokažem svojo ranljivost, da sem vedno prejela neko podporo, neko spodbudo.
Tudi meni je bilo zelo pomembno to, da člani ekipe niso neki teoretiki, neki strokovnjaki, ampak so ljudje iz lastne izkušnje. To mi je dalo večji občutek varnosti: so samo korak pred nami in to mi je zadostovalo.«

Kaj pa je bilo tukaj drugače kot drugje?

»Prvič je mene zelo nagovorila neka celostnost. Res se dela na vseh dimenzijah: telesni, somatski, osebnostni in seveda na duhovni.
Potem drugo: bil je zelo izkustven pristop. Že prej sem sodelovala na različnih duhovnih vajah, ampak to se je precej razlikovalo. Dejansko je bilo ogromno različnih možnosti izražanja, ki so tudi mene zelo nagovorile.
Ne gre samo za neko molitev, ne gre samo za zapisovanje, ne gre za pripovedovanje. Gre za dejansko zelo celostno izkušnjo.
Tudi meni se je zdelo zelo pomembno to, da smo se še preden smo sploh začeli, naučili spoznati svoje telo, začutiti, regulirati, da tudi v tistih trenutkih, ki so bili bistveno bolj kritični, ni prišlo do kakšne retravmatizacije.
Po drugi strani me je zelo nagovorilo to, da sem zmogla obdržati nek svoj individualni pristop. Kljub temu, da sem bila v skupini, se je spoštovalo moje meje; ko nekdo nečesa ni zmogel, je lahko povedal in se je to vedno upoštevalo. Tja smo namreč prihajali z različnimi izkušnjami, od tega, da je nekdo morda takrat šele resno ozavestil, kaj se mu je zgodilo, pa do tega, da je nekdo že zaključeval svoj proces okrevanja.«

Kaj se je v tem celotnem procesu začelo spreminjati pri vas v odnosu do sebe?

»Morda je bilo najprej pomembno to, da sem si upala izraziti svoje strahove, tudi želje, predvsem to, da sem ostala zvesta sebi, da se je moj glas slišal.
To se mi zdi sploh za vsako osebo, ki je bila zlorabljena, zelo pomembno. Potem to, da smo bili tam zelo spodbujeni k temu, da si upamo spuščati svoje obrambne mehanizme, spoznavati, kdo pravzaprav smo mimo tega, kar se nam je zgodilo.
To mi je dalo tudi več poguma in več zaupanja vase. Vsak dan sem potem čutila več svoje notranje moči.
Pomembno mi je bilo tudi to, da sem lahko med vajami sama raziskovala. V bistvu je vsak lahko vstopil vanje, kolikor globoko si je želel, kolikor je bil sposoben.
Pomembno mi je bilo tudi, da sem bila tu svobodna, kar mi je dajalo potrebno varnost, da sem začela odkrivati, katera so moja močna področja, na katerih sem začela graditi. Tako se ne pogovarjamo samo o šibkostih, samo o tistem, kar nam je bilo odvzeto.
In na koncu mi je bilo zelo pomembno, da sem se čutila opolnomočeno, kako narediti en korak naprej.«

Zloraba pusti tudi posledice v odnosih do drugih ljudi - kako jih sprejemamo, kako jih doživljamo. Kaj se je spremenilo na tem področju?

»To je bila res skupina, kjer smo si lahko popolnoma zaupali, kar se nam je zgodilo, kar se nam je tam dogajalo. Bili smo zelo iskreni tudi v svojih doživljanjih.
To mi je pomagalo, da sem zmogla več zaupanja ljudem, da sem doživljala manj občutka osamljenosti v skupini. Prej sem se namreč vedno v skupini počutila kot neka grda račka.
Pomembno mi je bilo tudi to, da se nisem morala več toliko prilagajati, da sem lahko bila to, kar sem in da sem hkrati dovolila neko sočutno podporo takrat, ko sem je bila potrebna. Včasih sem jo zavračala, ampak tu sem si upala tudi to dovoliti.
Tako tudi zdaj lažje izražam svoje želje, potrebe - ravno zato, ker je bil tam moj glas slišan.«

Naslov duhovnih vaj je: Od bolečine k milosti. Kako ste vi doživljali to milost?

»Najprej morda to, da sem morala začutiti oziroma si dovoliti občutiti to kot nek tak varen prostor, kjer sem upala najprej sebi in drugim priznati to svojo ranjenost, si tudi dovoliti jeziti, žalovati, ostati s temi močnimi občutki, se tudi pogovoriti razbremeniti, jih izraziti.
Ko sem zmogla odložiti vso to svojo težo, ki sem jo nosila, je bilo dobesedno tako, kot bi jo pokopala, kot bi jo položila skupaj z Jezusom v grob.
Pomembno mi je bilo tudi to, da sem doživela povezanost med vsemi udeleženci, to, da smo bili skupaj tudi v teh težkih trenutkih, da takrat nisem več ostajala sama in to, da so me sprejeli takšno, kot sem.
To je v bistvu res nekaj, kar zelo osvobaja, ko lahko izraziš svoj sram in ti tudi nekdo pove, da pravzaprav marsikaj, kar nosiš ni tvoje, da so to dali nate, vendar ni tvoje. In končno tudi to spremljanje na tej poti osvobajanja dobesedno iz neke svoje ujetosti iz neke svoje kletke k temu, da zdaj doživljam več neke notranje moči in več osvobojenosti.«

Se je v tej luči potem spremenil tudi vaš odnos do Boga?

»Ja, drži. Priznam, da me še zdaj zelo močno spremljajo besede iz meditacije, kako Bog v bistvu izbere prav mene za to življenje v obilju ta nenehen poudarek, da sem dragocena v Božjih očeh in da je Bog vedno z menoj, tudi takrat - predvsem takrat, ko sem morda sama že čisto obupovala, ko sama nisem zmogla.
Takrat res doživiš tisto, kar je takrat Bog sam nosil. Potem to dostojanstvo, ki mi ga je Bog dal in ki mi ga ne more vzeti nobena zloraba, ta hvaležnost, da se Bog sam zavzema zame, da me spremlja tudi tam, kjer sama ne zmorem.
Pa tudi številni obredi vodenja meditacije so mi res pomagali doživeti Boga kot najbolj ljubečega starša, ki me varno spremlja, ki mi pušča popolno svobodo, izbiro v mojem okrevanju.
In končno, ki me kliče po imenu iz nekega mojega zapora oziroma me osvobaja nekih neznosnih bremen, mi vrača originalno dostojanstvo Božjega otroka.
Vse nas je zelo presunilo, da je tudi naše sicer zelo poškodovano telo tempelj Svetega Duha in da nobena zloraba ne more uničiti tega Božjega življenja v nas in končno, da jaz naredim to kar zmorem, Gospod pa dopolni tisto, česar sama ne zmorem; da me je Bog poklical, ne da životarim in da se zadovoljim z nekimi drobtinicami, ampak da živim življenje v polnosti.
In ne nazadnje je tudi to prepričanje, da bo Bog, ki je ta proces okrevanja v meni začel, tudi dokončal.

Kaj pa bi rekli zdaj nekomu, ki mogoče nas zdaj posluša, pa ga mika, da bi šel na te duhovne vaje?

»Najprej bi rekla, ne se sprijazniti z drobtinicami, z ujetostjo, v kateri živimo. Splača se opogumit, splača se stopiti na to pot večje svobode.
Dejstvo je, da nismo odgovorni za to, kar se nam je zgodilo. Smo pa odgovorni za svoje okrevanje. Ker se nam je zloraba zgodila v nekem odnosu, potrebujemo tudi nek varen odnos, skupino.
Ta program se mi zdi odličen začetek kot neka odskočna deska. Skupaj smo na poti. Nekateri so jo že prehodili in povabilo, da se nam pridruži.«

Kaj bi želeli, da ljudje z zlorabami vedo?

»Najprej to, da to, kar se nam je zgodilo, se nam nikoli ne bi smelo zgoditi in da to nikoli nima zadnje besede v našem življenju.
Zloraba nas ne definira. Človeškega dostojanstva nam nihče ne more vzeti. Mnogi zlorabljeni živijo v zanikanju. Ampak naše telo si vse zapomni in samo vprašanje časa je, kdaj izbruhnejo različne bolezni.
Psihosomatika nas opomni, da naše telo nosi preveč in da ga lahko osvobodimo in da je okrevanje nek proces, ki traja leta, traja desetletja in to pot lahko veliko lažje prehodimo z nekimi sočutnimi spremljevalci, ki nam dajo moč, ki nam je bila odvzeta in si jo ponovno odkrijemo v sebi.
Lahko jo krepimo, dobimo svoj glas. In končno sami ne zmoremo. Bog nam daje zagotovilo, da pri njemu ni nič nemogoče in to se mi zdi, da je naš najmočnejši in največji vir upanja.«