Dr. Dan Podjed: »On ni padel v WC, padel je v Facebook!«

Svetovalnica | 08.07.2025, 14:46 Mirjam Judež

»Zaslona telefona se dnevno v povprečju dotaknemo 2.617-krat. Kolikokrat na dan se pa dotaknemo človeka?« Spomladi smo v Svetovalnici gostili antropologa dr. Dana Podjeda, ki naslovi posledice vdora sodobne tehnologije v vse pore našega življenja, predvsem pa življenja mladih, ki si življenje brez pametnega telefona ne morejo predstavljati. V oddaji je poslušalce povabil tudi na predavanje »dan potem« na Škofijski klasični gimnaziji. Ko smo pred začetkom oddaje z antropologom še malce poklepetali, smo pripomnili, da če poslušamo oddajo, nam ni treba še na predavanje. Pa je Podjed pripomnil: »Tole danes bo brezveze. Šele uvod. Glavno pride jutri.« :) Preberite "predavanje", dr. Podjed je odličen in duhovit predavatelj.

Če nimate časa za poslušanje Svetovalnice z Danom Podjedom (pogovor sploh ni bil brezvezen :)), si vzemite vsaj 4 minute za tale video. 

Če vas problematika zanima ali zadeva bolj, kot bi si želeli (ker imate npr. doma najstnike, s katerimi se ves čas prerekate zaradi pretiranega zrenja v zaslone), sledi pisni povzetek predavanja dr. Podjeda za starše in dijake ŠKG v aprilu 2025.

Že Sokrat se je pred 2.500 leti spraševal, kaj se dogaja z našo mladino

Danes sem bil na Ptuju v zvezi z medvrstniškim nasiljem oz. dogodki, ki so se tam zgodili konec marca. Ni treba biti ravno Sherlock Holmes, da ugotoviš, kaj imajo skupnega. Tole napravo (pomaha s telefonom) najdemo v skoraj vsakem od primerov medvrstniškega nasilja.

Kar naprej se sprašujemo, kaj se dogaja z mladimi. Že Sokrat se je pred 2.500 leti spraševal, kaj se dogaja z našo mladino, ki ves čas sedi križem nog, ves čas bere, nič ne dela, niti vstane ne, ko starejši pridejo v prostor, ves dan brezdelno golta slaščice.

Naj bo zadnje, česar se dotaknete danes, živo bitje. Človek, žival, rastlina, naj to ne bo naprava, ki jo odložite ob postelji. Mogoče bo večer še zanimiv. :)

Različne tehnologije so zaznamovale različne generacije

Vsako generacijo so zaznamovale različne tehnologije. Boomerje (generacija po 2. svetovni vojni) in generacijo X (rojeni med letoma 1965 in 1980) sta zaznamovala radijski in televizijski sprejemnik. Mame so nas opozarjale, naj ne gledamo TV od blizu, ker bomo dobili štirioglato glavo. Zaznamoval nas je tudi telefon, tisti, žični, ki ste ga potem zvlekli v sobo in se potem ure in ure pogovarjali s punco, dokler ni prišel oče razbijat po vratih, češ, da je prišel dvojček zvonit, ki ne more opraviti klica. Generacijo Y (rojeni med letoma 1981 in 1997) je zaznamoval internet, računalniki, spletna družbena omrežja. Generacijo Z (rojeni med 1997 in 2012) so zaznamovali pametni telefoni.

Dobili smo celo generacijo z otroštvom, utemeljenim na telefonih, ne na igri

Statistični podatki o uporabi pametnih telefonov med mladimi so precej zaskrbljujoči. Najstniki v povprečju gledajo dnevno v zaslone 8 ur in 36 minut. Skoraj polovica staršev poroča, da je njihov otrok morda zasvojen s telefonom. Približno 2 tretjini učiteljev pravi, da učence telefoni motijo pri pouku. 52 % najstnikov pravi, da pogosto sedijo tiho drug ob drugem, gledajo v telefon in drsajo po zaslonu. Ne gledajo drug drugega. S sabo sem prinesel knjigo Jonathana Haidta Tesnobna generacija, ki jo res priporočam v branje. V njej avtor poglobljeno predstavi nekaj smernic, ki jim sledi tesnobna generacija, generacija Z. Tesnobnost med mladimi, predvsem dekleti, narašča izjemno hitro: depresivnost, samopoškodovanje. Med fanti narašča bolj samomorilnost. Kdaj se »zgodi« ta prevoj krivulje navzgor: med letoma 2010 in 2015. Takrat so mladi dobili telefone oz. če smo iskreni, smo jim jih mi dali v roke, da bi bili bolj varni. Pa so res zato bolj varni? Dobili smo celo generacijo, ki nima več otroštva, utemeljenega na igri, ampak ima otroštvo, utemeljeno na telefonih. Bomo ponavljali to napako še naprej? Dajmo se zamislit nad tem, kaj se dogaja z nami, kajti dejansko smo »vsi noter«.

Pot iz šole je bil včasih najlepši del šole. Redkokdaj smo šli s sklonjeno glavo domov, morda takrat, ko smo dobili enko. Danes sem gledal otroke, ki so šli iz šole sklonjenih glav. Ne zaradi enke, ampak so gledali v telefon. Gledajo drug mimo drugega. Ne gledajo se. Jaz pa mislim, da je bistvo šole druženje. V šoli dobite prijatelje za vse življenje.

69 % ljudi se zjutraj najprej dotakne telefona, 12 % se s telefonom tušira

Statistični podatki kažejo, da se 69 % ljudi zjutraj najprej dotakne telefona, ker nas zbudi budilka na telefonu. Ko jaz zjutraj pogledam na telefon, ne ugasnem samo budilke, ampak pogledam novičarski portal ali skočim na kakšna omrežja. Ni budilka telefon, ampak je kriza tisto, ki nas zjutraj zbudi in s krizo gremo zvečer spat, zato se ga skušam zjutraj ne dotaknit in imam kar navadno budilko (a veste, da obstaja?). Govoril sem z desetinami novinarji, zakaj je kriza postala normalno stanje. Živimo v času trajne krize, ki ga tu in tam prekine trenutek navidezne normalnosti, vsaj tako izgleda, če gledaš na svet skozi prizmo telefona ali kake druge zaslonske naprave. Telefoni so prodrli res globoko v intimnost našega vsakdanjika. 10 % ljudi ta hip med intimno partnerskimi odnosi pogleduje na telefone, od teh jih je 20 % starih med 18. in 34. letom. Spraševal sem se, zakaj ljudje v intimnih situacijah pogledajo na telefon. Morda odgovarjajo na službeno elektronsko pošto? Si morda partnerja takrat dopisujeta? Kaj se dejansko zgodi? Nekdo od njiju dobi potisno sporočilo in ta zvok to je tako močan signal, da vas potegne iz intimnega razmerja in pogledate na telefon. Še bolj šokantno je, da se 12 % ljudi tušira s telefonom v roki oz. bližini. Zato zdaj delajo »prisesalnike«, s katerim lahko telefon prisesate na ploščice … Res so tovrstne naprave globoko prodrle v naše intimne trenutke. Da ne govorim o kraju, kamor je šel nekoč še cesar peš … Danes gre cesar tja peš s telefonom v roki. 70 % ljudi gre na stranišče s telefonom v roki, od tega jih je 90 % mlajših od 24. leta. Tudi na stranišču dejansko nismo sami. Ves čas živimo s kamerami, s telefoni, ki so, bodimo iskreni, ne le telefoni, ampak tudi prisluškovalne in sledilne naprave s kamero.

Živimo v družbi nadzora in spektakla

Družba spektakla pomeni, da so naša življenja postala resničnostni šov. To pomeni med drugim to, da ko prideš na svet, te najprej posname oko kamere. Imam 3 otroke fante, stare 18, 13 in 11 let. Že pri najstarejšem me je v porodni sobi babica opozorila: »Ja, a ga ne boste zdaj fotografirali?« Jaz ga pogledam, bil je čisto vijoličen, rekel sem ji: »Ne vem, mogoče jutri, če bi bilo v redu.« Prav nič mi ni žal, da ga nisem fotografiral. Sem ga pa prijel, pogledal, srečala sva se z očmi. Ne vem, če je on mene videl, ampak jaz pa njega gotovo sem, in si za vedno zapomnil ta pogled. To je vredno videti, ne čez kamero, ne čez telefon. Res pogledati tega človeka, ki ga vidiš prvič. Pri zadnjem sinu je bilo pa že drugače, me je babica v porodni sobi vprašala: »A vi pa nimate TV ekipe s sabo? Zdaj sem ravno poslala ene ven, ker je imel mož s seboj kamermana, da bi posnel celoten porod.«

Prve telefone s sprednjo kamero smo dobili šele leta 2002

Osnovna ideja telefona s prednjo kamero je bila, da naredimo video klic. Potem je človek zagledal samega sebe, in rekel: »Poglej, kako sem lep.« Slikal se je, naredil selfie. Na Instagramu smo vedno lepši in imamo vedno bolj gladko kožo, ko se srečamo v živo, smo potem malce zgroženi. Selfie je nek artefakt časa, ki mu pravimo egocen, časa, ko smo postali najpomembnejši človek na tem svetu. V začetku novega tisočletja smo dobili spletna družbena omrežja, ki nas potiskajo v središče. Facebook je omrežje za nadpovprečno stare državljanke in državljane Slovenije, ki se mu najhitreje pridružujejo tisti nad 60. letom, ki se želijo srečati s svojimi vnuki, otroki, ampak otroci so na Instagramu, vnučki pa na Snapchatu in TikToku.

»Veste, on ni padel v WC, padel je v Facebook!«

Leta 2004 nastane Facebook, ki je tista knjiga, v katero »padejo« ljudje, ko grejo na stranišče. Mož ni padel v WC, ampak v FB, ki ga kar ni konec. 2005 se pojavi YouTube. 2007 se pojavi prvi pametni telefon iPhone. Že 20 let smo s pametnimi telefoni na tem svetu in to ni kar en telefon. Uradni začetek egocena je bilo leto 2006, ko smo postali najpomembnejši ljudje v tem svetu.

V času pandemije sva otrokom z ženo namestila na njihove računalnike in tablice program, ki jih je čez uro in pol odklopil. Gledam v telefon in se nasmehnem, češ, otroci so odklopljeni. Žena reče: »A misliš, da so res?« To mi ni dalo miru in sem se pretihotapil do otroške sobe, kjer sem zagledal vse tri otroke na računalnikih. Pa kako je to možno? »Ati, shekal smo te, veš?« Potem sem jim pobral tiste računalnike in rekel: »Jutri greste pa ven.« In so šli. Moram priznati, imeli so se fajn. Gledal sem, če bodo imeli kakšno tresavico, ker niso bili na zaslonih, pa je bilo vse v redu. 

Živimo v družbi nadzora s prisluškovalno in sledilno napravo, ki smo si jo sami kupili

V žepu nimamo samo telefona, ampak je to tudi prisluškovalna in sledilna naprava s kamero, ki smo si jo sami kupili, nosimo jo cel dan s sabo, potem plačamo mesečno naročnino za prisluškovalno in sledilno napravo … Na ta sledilni model smo pristali. Imam 3 otroke. Vse tri sem jaz vodil v šolo do dopolnjenega 7. leta starosti. Mi stanujemo 10 metrov stran od šole. Kolikokrat so vas starši peljali v šolo? Nikoli. Ko so otroci stari dovolj, da ne grejo sami v šolo, jim damo telefone in druge naprave, da jim lahko sledimo, da se nam javijo. Lahko nastavimo celo digitalnega električnega pastirja z aplikacijo, da jim lahko v živo sledimo po zaslonu. Če prečkajo neko varno mejo ob »pastirju«, dobite sporočilo in takoj pokličete. Za gospe imam praktičen nasvet: lahko ga nastavite tudi svojemu možu. Malo se hecam, ker iskreno mislim, da ne potrebujemo digitalnih rešitev za to, da smo povezani s svojimi bližnjimi.

Potrebujemo več zaupanja

Zaupanja nam vse bolj manjka. Tudi v šolah, doma. Zaupanje je tisto, ki nas iskreno povezuje, ne pa nadzor. V marsičem smo zamenjali nadzor z zaupanjem. Mislim, da potrebujemo trenutke, ko smo povsem odklopljeni. Potrebujejo jih tudi mladi. Vi se še spomnite: pot iz šole je bil včasih najlepši del šole. Pot v šolo je včasih malce daljša, pot iz šole je pa lepa. Redkokdaj smo šli s sklonjeno glavo domov iz šole, morda takrat, ko smo dobili enko. Danes sem gledal otroke, ki so šli iz šole, mlade, niso šli sklonjenih glav, ker so dobili enko, ampak so gledali v telefon. Gledajo drug mimo drugega. Ne gledajo se. Jaz pa mislim, da je to izjemno pomemben trenutek. Bistvo šole (opravičujem se vsem učiteljem in ravnatelju) ni samo učenje, bistvo šole je druženje. V šoli dobite prijatelje za vse življenje. Šola je ena najpomembnejših ustanov. Brez šole se nam družba sesuje, zato nujno potrebujemo šolo, ki temelji na zaupanju. Ne potrebujemo otrok na daljinsko upravljanje, kakršne dobimo s pomočjo tovrstnih pripomočkov. Kratkoročno je to sicer zelo praktično, dolgoročno pa dobimo neavtonomne državljane, ki mislijo, da jih mora ves čas nekdo gledati, nadzorovati. V Južni Koreji so otroci žalostni, prizadeti, če jih starši ves čas ne gledajo, saj to pomeni, da jih nimajo več radi. Zamenjali smo ljubezen in nadzor. Je to res potrebno? Zato se zavzemam za omejitev uporabe pametnih telefonov in podobnih naprav v šolah, da damo mladim mir. Dajmo otroku vsaj nekaj ur na dan mir, da se lahko posveti bistvenemu: učenju in druženju.

»Ati, shekal’ smo te, veš!«

Kako preprečiti dokončno potopitev v družbo nadzora? Kaj lahko storimo? Eno priporočilo je: privoščite si odklop. Tudi odrasli ga nujno potrebujemo. Odklop je res ključna beseda sedanjega časa. V času pandemije covida smo se tudi pri nas doma bolj digitalizirali, dokupili 2 računalnika in eno tablico, da so se otroci šolali na daljavo. Potem pa niso šli ven. Na zaslonu so imeli kar nekaj iger, zakaj bi hodili ven? Potem sva z ženo namestila na njihove računalnike in tablice program, ki jih je čez uro in pol odklopil. Gledam v telefon in se nasmehnem, češ, otroci so odklopljeni. Žena reče: »A misliš, da res?« To mi ni dalo miru in sem se potiho pretihotapil do otroške sobe, prijel za kljuko, odprl vrata na stežaj in zagledal vse tri otroke na računalnikih. Gledam, pa kako je to možno? Pa srednji po starosti, takrat 9-letnik, tipka in reče: »Ati, shekal smo te, veš?« Potem sem jim pobral tiste računalnike, jih dal v omaro, rekel: »Jutri greste pa ven.« In so šli. Kar moram priznati, imeli so se fajn. Gledal sem, če bodo imeli kakšno tresavico, ker niso bili na zaslonih, pa je bilo vse v redu. To potrebujemo. To moramo zagotoviti mladim: odklop. Nas so tudi starši odklopili, takrat od TV.

Tudi odrasli potrebujemo odklop

Dve leti nazaj smo na Braču organizirali neko konferenco z naslovom: The power of isolation (Moč izolacije). Namenoma na otoku, da niste mogli nikamor pobegnit. Veljalo je eno pravilo: tri dni bomo tam brez telefonov, brez selfijev, brez omrežij. Kar se zgodi na otoku, ostane na otoku. Jaz sem bil vodja konference in sem se ustrašil, da se ne bo nihče prijavil. V enem dnevu se je registriralo 200 ljudi, mi pa smo jih lahko sprejeli 130. Vsi so hoteli priti, da bi se odklopili. Predavanja so bila v drugem planu, ljudem smo dali za delat, gradili so škarpo, suhozid, stiskali olje, grozdje. In se imeli super. Mislim, da res urgentno potrebujemo odklop. To je prvo priporočilo. Zakaj potrebujemo odklop? Med drugim zato, da lahko beremo. Ker branje je ena najpomembnejših človekovih vrlin. Tisti, ki berejo, so dokazano bolj empatični, lažje se preselijo v glavo drugega človeka, lažje razumejo človeka ob njem, zato je treba brat otrokom naglas, čimprej jih je treba naučit brat.

Pri porodu najstarejšega sina, 18 let nazaj, me je babica opozorila: »Ja, a ga ne boste zdaj fotografirali?« Jaz ga pogledam, bil je čisto vijoličen. Rekel sem ji: »Ne vem, mogoče ga bom jutri.« Prav nič mi ni žal. Prijel sem ga, pogledal, srečala sva se z očmi. Ne vem, če je on mene videl, ampak jaz njega gotovo sem, in si za vedno zapomnil ta pogled. To je vredno videti. Ne čez kamero, ne čez telefon. 

Privoščite si trenutek odklopa za branje

Imam tri ljubezni v življenju: ženo, otroke, knjige. Zadnje čase se mi dogaja nekaj res zaskrbljujočega. Res ljubim knjige, prebral sem jih precej, tudi kako napisal, pa ne morem več brat. Ne morem se več zbrat, da bi bral, ker je ob knjigi pogosto tudi telefon in niti ni treba, da zazvoni. Dovolj je že to, da je tam in me tako premami, da moram pogledat nanj. Tako knjigo (pokaže debelo knjigo) bi včasih prebral v tednu, treh dneh, zdaj bi rabil en mesec, ker ko preberem pet strani, me že zamika in pogledam na telefon. Vrže me iz tira in miru. Mislim, da res potrebujemo mir, zbranost, da lahko beremo. Privoščite si to. Privoščite si trenutek odklopa za branje.

Vsi imamo 24 ur, vprašanje je, za kaj jih porabimo

Bistvo ni 5.000 prijateljev na FB, kolikor jih imate lahko največ. Jaz jih imam 4.700 in večine sploh ne poznam. Zgodila se nam je inflacija prijateljev in devalvacija tega pojma. Ker za prijatelje si je pa treba čas vzet, pravi Šifrer. Pogosto pravimo, da nimamo časa. Ampak čas je nekaj, kar imamo res vsi v tem prostoru enakomerno porazdeljen. Upam, da imamo vsi danes na voljo 24 ur. Ampak vprašanje je, za kaj si ga vzamemo.

Sreče ne najdeš v sebi, temveč ob sebi

80 let že teče raziskava o sreči, v kateri ljudi sprašujejo, zakaj so srečni, zadovoljni, kaj je bistvo življenja. In odgovor je: v dobrih razmerjih z bližnjih, v odnosih s tistimi, ki jih imamo radi. In teh ni 4.700, teh je par in za te ljudi si ne vzamemo več časa. Raziskave zadnjih 20 let kažejo, kako strmo pada čas, ki ga mladi namenijo svojim prijateljem. Od 160 minut na dan smo zdaj padli na 50 minut druženja v živo na dan. Zakaj? Mogoče tudi zaradi zaslonov, morda pa to ni edini razlog. Pada čas, ki ga mladi namenjajo drugim. Za druge si je treba čas vzet, za druženje si je treba čas vzet. Zakaj? Tudi zato, ker sreče ne najdeš v sebi, temveč ob sebi. Vzemite si 3 sekunde, da pogledate dva različna človeka v tem prostoru. A ste opazili, da ste se nasmejali? Jaz sem gledal vas, vaše izraze na obrazih. Vsi ste se nasmejali. Že to je dokaz, da mogoče pa sreča ni v meni, kar nas želijo prepričati, temveč ob meni, ob vas. To srečo pogosto spregledamo, ko jo iščemo v sebi.

Ne snemajte, ampak glejte, se dotaknite!

Prepričan sem, da na tem odru pogosto nastopajo vaši otroci. Za vas plešejo, pojejo … Kaj je bistvo? Glejte jih. To je res pomemben trenutek, ko vaš otrok nastopa za vas. Takrat ni treba, da dvignemo telefone in snemamo otroka, ko nastopa in gledamo v zaslon, pa spregledamo njega. Kaj naredimo takrat? Saj ne snemamo nekega prizora, ampak gledamo svoj odsev, pozabimo pa gledat tega človeka tam, ki mu pravimo naš največji zaklad. Zakaj ga ne gledamo? Mislim, da si naši otroci res zaslužijo, da jih gledamo, se jih dotaknemo. Veste, kolikokrat se dotaknemo zaslona telefona na dan? 2.617-krat dnevno. Se vi koga dotaknete tolikokrat? Si predstavljate, da nekoga žokate ves dan? Pa saj se mu zmeša! Še en eksperiment: naj bo zadnje, česar se dotaknete danes, živo bitje. Človek, žival, rastlina, naj to ne bo naprava, ki jo odložite ob postelji. Mogoče bo večer še zanimiv. :)