Beseda je zakon! | (foto: ARO)
Osnovna pravila naglaševanja
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
Kot smo že omenili, se je v slovenščini treba naučiti naglasa skupaj z besedo (míza, mizár, namízno víno …). Za slovenski naglas ni preprostega pravila, ampak ga moramo slišati v besedi in ga upoštevati: têrmin 'strokovni izraz' – jezikoslovni têrmin, termín 'čas, datum, določen ali dogovorjen za kaj' – določili so mi termín pri zdravniku šele čez pol leta; védenje 'nekaj vedeti' – ta človek nima dosti védenja o pravorečju, vedênje 'obnašanje' – njegovo vedênje je povsem neprimerno.
Naglasa v slovenskih pisnih besedilih načeloma ne pišemo, priporočljivo pa je naglas zapisati ravno v primerih, če bi bilo lahko nekaj dvoumno. Takrat uporabimo naglasno znamenje, in sicer ostrivec za naglašene /i/ (píra), /a/ (pára), /u/ (púma), ozke /e/ (pésa), ozke /o/ (motór), za označevanje naglašenega polglasnika uporabimo krativec (pès, pr̀t – v SSKJ in SP 2001 je tukaj zapisan ostrivec, novi učbenik Fonetika 1 (2019, avtorja H. Tivadar, U. Batista) pa tukaj predlaga krativec, ki označuje posebej kratki samoglasnik, tj. polglasnik), za široke /ɛ/ in /ɔ/ pa je najbolje uporabiti strešico (zêmlja, vôda). O različnih samoglasnikih še kdaj v naslednjih oddajah. Vrnimo pa se k osnovnim napotkom.
Pravilo učenja naglasa skupaj z besedo je v bistvu preprosto (naglas si zapomnimo skupaj s pomenom besede), obenem pa tudi zelo neoprijemljivo s stališča učenja pravil. Toda lažjega pravila slovenščina ne pozna. Če upoštevamo pri izgovarjanju besed načelo sledi črki in naravni artikulaciji, z določenimi izjemami, je pri naglaševanju nekaj dodatnih pravil, ki nam pomagajo pri izgovoru.
V slovenščini imamo eno pravilo oz. bolje rečeno tendenco – sodobni slovenski jezik teži k temu, da imajo besede nepremični naglasni tip. Naglas v besedi praviloma ostaja na istem zlogu:
víno – naglas bo v vseh sklonih na i (vína, vínu ...).
kruh – naglas bo v vseh sklonih na u (krúha, krúhu ...).
Slován - naglas bo v vseh sklonih na a.
Tudi pri pridevniku têžek (têžka, têžko (tudi težkó)) naglas načeloma ostane na istem samoglasniku pri sklanjanju in tudi spreminjanju spola: Nič več têžkih nalog.
Prislov težkó pa je vedno naglašen na o, kar je pogosto pri mnogih prislovih, kjer je prav naglas na končnici razločujoč od pridevnika: Lahkó lahko laško ('z manj alkohola')? Lahko laško pa lahkó!
Toda pri prislovu sončno naglas ostane na prvem o: Zunaj je sónčno.
Pri primeru težko ste verjetno že opazili, da se je ž pred nezvenečim soglasnikom izgovoril nezveneče, torej kot š. Zapis soglasnikov je namreč v slovenščini fonološki, to je zapis po izgovoru soglasnika pred samoglasnikom. Če je izgovorjen v besedi težek izgovorjen ž pred samoglasnikom, potem se zapiše ž tudi v drugih oblikah. Včasih se je sicer v določenih besedah ta fonološki zapis tudi prilagodil, kot se je zgodilo v besedi moški, ki je v češčini npr. zapisana kot mužský, izhaja pa tudi v slovenščini iz samostalnika mož. Mož je zanimiv tudi zato, ker se sklanja po t. i. mešanem naglasnem tipu, pri katerem se naglasno mesto pri sklanjanju premika z osnove na končnico: móž (imenovalnik) – možá (rodilnik). Taki primeri, ko se naglas premika na drugi zlog, so sicer redkejši, ne pa povsem redki: mêdved – medvéda, jêlen – jeléna, sôsed – soséda, vrême – vreména, têle – teléta, pôtok – potóka.
Nekatere besede so imele nekoč premikajoči se naglas, ki pa sedaj vse bolj izginja oz. se uporablja le v določenih besedilih in besednih zvezah, kar bo treba še preveriti v rabi in mogoče prilagoditi kodifikacijo.
Primer: pri samostalniku gora je po aktualnih priročnikih še možno naglaševati tako: gôra – gôre in gôra – goré – vmes je namreč kvalifikator in, ki kaže na enakovrednost obeh možnosti v rabi. Medtem ko je pri besedi voda situacija malo drugačna, in sicer vôda -e tudi vôda -é, pri čemer kvalifikator tudi nakazuje na to, da je druga varianta manj pogosta, manj pravilna.
Lahko pa se ob pregibanju spremeni samo kakovost samoglasnika, in sicer iz širokega e v zadnjem zlogu v ozki e v nezadnjem zlogu: dekle – dekléta, babše – babšéta, France – Francéta, Černe – Černéta, Peterle – Peterléta, Anže – Anžéta, fante – fantéta ... Kot vidimo, so tukaj predvsem imena in priimki ter danes mogoče že manj pogoste besede, ki pa so še vedno del slovenskega jezika.
*** têžek -žka -o in težák têžka -ó; téžji -a -e (é; ȃ é ọ̑; ẹ̑) ~ kovček; knj. pog.: ~ davek visok; zaslužiti ~ denar dosti denarja; ~ naliv močen, hud; ~ tat velik; ~ značaj težaven; ~a tema gosta; ~a ženska sitna, nadležna; poud.: govoriti s ~im glasom |z nizkim, globokim|; ~ pogovor |zelo neprijeten, mučen|; nevtr. biti ~ petinsedemdeset kilogramov têžki -a -o (é) ~a industrija téžji -a -e (ẹ̑) skrb za ~e bolnike; biti ~ od koga têžko -ega s, pojm. (é) dvigniti kaj ~ega téžje -ega s, pojm. (ẹ̑) prepoved jesti kaj ~ega |težje prebavljivo hrano| têžkost -i ž, pojm. (é)
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.
*** težkó1 prisl. téžje (ọ̑; ẹ̑) 1. nač. ~ delati; ~ dihati, govoriti, hoditi; ~ naložen voz; ~ razumljiva knjiga; ~ prebavljiva hrana; Zaradi otrok gre ~ od doma 2. mer., poud.: ~ prizadeti koga |zelo|; ~ bolan, ranjen |hudo|; ~ pasti na tla |z močnim udarcem|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.
*** téžek – glej tẹ́ža
RAZLAGA
Enako ali sorodno je stcslovan. tęža ‛spor, problem', tęžьkъ ‛težek', hrv., srb. téža ‛teža', téžak ‛težek', rus. tjážkij ‛težek', češ. těžký v enakem pomenu. Pslovan. *tęža̋ ‛teža', *tę̑žьkъ ‛težek' sta izpeljanki iz *tęži̋ti ‛naložiti, obtežiti', drugotno tudi ‛tehtati', prvotno *‛narediti težko', kar je tvorjeno iz pslovan. *tę̑gъ ‛težek', izvorno *‛tak, ki vleče navzdol', kar je izpeljanka iz ide. baze *thengh- ‛vleči, dol vleči, biti težek' (Va IV, 139, Po, 1067, LIV, 598).
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.
*** gôra -e in gôra -é ž, druga oblika dalje -i -ó -i -ó; -é -á -áma -é -àh -áma; -é -á -àm -é -àh -ámi (ó; ó ẹ́; ó ẹ̑) sneg na ~ah; strme ~e; poud.: ~ dokazov |velika količina|; On je naše ~e list |je naše narodnosti|; Križana ~, kaj je to? |vzklik čudenja|; pokr. dol. |vinograd|; zastar. |gozd|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.
*** vôda -e tudi vôda -é ž, druga oblika dalje -i -ó -i -ó; -é -á -áma -é -àh -áma; -é -á -àm -é -àh -ámi snov., tož. ed. v predl. zv. tudi vódo (ó; ó ẹ́; ó ẹ̑) 1. ~ hlapi; kuhati na, v ~i; odpadna ~; ustna ~; zdravilna ~; ~ za kuhanje; kozarec ~e; mlin na ~i; v ~i topna snov; nestrok. |strok. seč|; olepš. Tišči ga na ~o |opraviti mora malo potrebo|; poud.: Načrt je padel v ~o |se ni uresničil|; Vas je pod ~o |je poplavljena| 2. števn. ~ izvira pod hribom; ~e naraščajo; ob ~i živeča ptica; tekmovanje na divjih ~ah |v kajaku in kanuju|; prevoz po ~i; podzemeljske, stoječe ~e; publ.: stranka plava v desničarskih ~ah je desničarsko usmerjena; teritorialne ~e teritorialno morje
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 26. 1. 2026.



