Od Albanije do Iraka, od Evropskega parlamenta do Mongolije

Novice | 21.04.2025, 13:13 Marjana Debevec

Papež Frančišek je opravil 47 apostolskih potovanj v tujino. Pogosto je poudarjal, da želi oditi v dežele z obrobja – tako geografskega, kot tudi duhovnega. Na vsakem potovanju se je srečal s katoliško skupnostjo, z mladimi, pa tudi s predstavniki drugih Cerkva ali verstev. Vedno znova je ponavljal, da je pot prihodnosti človeštva v dialogu, ki vodi do pravičnega in trajnega miru.

Pomenljivo je, da je bilo prvo papeževo potovanje v tujino posvečeno mladim na njihovem svetovnem srečanju v Braziliji. Skozi leta jih je vedno spodbujal, naj vstanejo s kavča in v polnosti živijo svoje poslanstvo.

Sicer pa je sveti oče obiskal velike, pa tudi majhne države, kraje, na katere le redko kdo pomisli. Potoval je od Kube do Iraka in majhne katoliške skupnosti v Mongoliji.

Zgodovinski podpis

Posebej pomenljivo je bilo njegovo potovanje v Združene Arabske emirate, kjer je 4. februarja 2019 z velikim imamom kairske univerze Al Azhar, Ahmadom Al Tayebom podpisal Dokument o človeškem bratstvu.

Gre za temeljni dokument za dialog med verstvi, ki so se mu skozi leta pridružili tudi mnogi drugi verski voditelji, da bi si skupaj prizadevali za mir, bratstvo in prinašanje presežnega v svet.

Lampedusa, Albanija, Srednja Afrika

Lahko rečemo, da je bil papež Frančišek romar na obrobja naše Zemlje, saj je za prvo potovanje iz Rima izbral majhno Lampeduso, obrobno Albanijo za prvo potovanje v Evropo in v središče medijske pozornosti postavil pozabljeno Srednjo Afriko. Opravil je 47 apostolskih potovanj v 66 držav in štirideset pastoralnih obiskov v 49 italijanskih mestih.

K Mariji prej in potem

Njegovo prvo potovanje pa ni bilo dolgo: odpravil se je v dobrih pet kilometrov oddaljeno cerkve Marije Velike. K podobi Marije Odrešiteljice rimskega ljudstva se je vrnil pred vsakim potovanjem, da bi Nebeško Mater prosil milosti, in po vsaki vrnitvi domov, da se ji je zahvalil.

Z roko se je dotikal konfliktov

Noben kraj zanj ni bil predaleč ali brez razloga, da bi ga obiskal. Zadnje naporno potovanje, najdaljše po trajanju in razdalji, ki je lanskega septembra trajalo 12 dni v Indoneziji, Vzhodnem Timorju in Papui Novi Gvineji, je bilo priložnost za pogovor z največjo islamsko skupnostjo na svetu in opozorilo na gospodarstvo, ki ubija.

Bil je prvi papež, ki se je kljub nevarnosti Islamske države odpravil v Irak. Klic k miru in dialogu je prinesel v Burmo, Arabske Emirate.

Soočen z ovirami sveta je polagal svoje roke na konflikte in jih poskušal blažiti. To je storil na opekah Auschwitza in Betlehemskega zidu, v Koreji in Sarajevu, v Havani in na Šrilanki, v Gruziji in Armeniji, na meji med Mehiko in ZDA.

Obrobja, vonj po ovcah, kultura odmetavanja, smem, hvala, oprosti

Vsakokrat je opogumljal katoliške skupnosti, se srečal s predstavniki drugih verstev in kot Jezus obiskoval ljudi z obrobja: begunce, zapornike, bolnike, revne, prizadete.
Duhovnike je spodbujal, naj imajo vonj po ovcah, torej naj svoje vernike dobro poznajo.

Opozarjal je pred kulturo odmetavanja, še posebej starejših, bolnih in nerojenih otrok, in zatrdil, da je Cerkev kot poljska bolnišnica, ki sprejme vsakega.

Če rane pustimo, se zagnojijo, če pa jih odpremo in očistimo, jih lahko ozdravimo, je poudarjal. Ostajajo pa njegove besede, namenjene družinam: Smem, hvala in oprosti!

Odpreti srce

Nikogar ni pustil ravnodušnega, saj je vedno znova pozornost usmerjal na bistveno in ljudi spodbujal naj tam, kjer so, storijo korak naprej.

Vedno znova je naš pogled dvigal h koreniti evangeljski ljubezni, k Jezusu in nas vabil, naj odpremo srca za bližnjega v stiski.

Letos je imel v načrtu obiskati še rodno Argentino, vendar mu zdravje tega ni več dopuščalo. Svoje zadnje in najpomembnejše potovanje je opravil prav na velikonočni ponedeljek in nam tako še bolj približal lepoto Vstalega Jezusa.