Mija in Luka Šušteršič: Zakonska skupina je bila za naju rešilna bilka

Oddaje 04. 08. 2026, 20:55 Marjana Debevec

Mija in Luka Šušteršič sta poročena 27 let in imata pet otrok. V njunem zakonu ni manjkalo lepih trenutkov, pa tudi ne preizkušenj, utrujenosti, osamljenosti in nerazumevanja. Ko sta se znašla v resni zakonski krizi, ju je pot pripeljala v zakonsko skupino. Prvo srečanje je bilo zanju pravi kulturni šok, toda prav tam sta počasi začela znova odkrivati drug drugega.

Spoznala sta se še kot najstnika. Mija je bila dejavna v Cerkvi, Luka pa takrat vere ni doživljal na enak način. Sprva med njima zaradi tega ni bilo večjih napetosti, razlike pa so postale bolj očitne ob rojstvu otrok in ob vprašanjih, kako bodo vero živeli v družini.

Ko je njuna najstarejša hči začela obiskovati verouk, je njena katehistinja nepričakovano umrla v prometni nesreči. Družino je dogodek močno pretresel. Starša sta se morala prvič resneje vprašati, kako otrokom govoriti o smrti, Bogu in veri, ki je bila Miji blizu, Luku pa precej bolj tuja.

Utrujenost, bolezen in občutek osamljenosti

Najhujše obdobje je prišlo po rojstvu tretjega otroka. Gradila sta hišo, odplačevala kredite in skrbela za tri majhne otroke. Mija je imela poleg tega še neodkrite težave s ščitnico, ki so vplivale na njeno počutje, utrujenost in čustveno stabilnost.

»To je bil zame zelo težek čas. Spomnim se občutka osamljenosti, zapuščenosti in nemoči. Zdelo se mi je, da v možu nimam opore, da me ne razume,« pripoveduje Mija.

Luka sprva ni razumel, kako globoka je njuna stiska. Tako kot številni moški se je umaknil v delo, rekreacijo in glasbo. Težave se niso pojavile čez noč, ampak so se, kot pravi, počasi in potiho zažirale v njun odnos.

»Odtujevala sva se, jaz pa tega sprva sploh nisem prav zaznal. Stvari so se nabirale. Mija je nekajkrat rekla, da ne zdrži več in da bo šla, jaz pa sploh nisem dojemal, v čem je težava,« se spominja Luka.

Mija je začela iskati pomoč. Zakonsko svetovanje je bilo za družino zaradi kreditov predrago, v bližnji zakonski skupini pa zanju ni bilo prostora. Nato je izvedela za zakonske skupine društva Družina in Življenje. V Grosupljem so ju bili pripravljeni sprejeti.

»Kot da bi padla na Luno«

Prvega srečanja se Mija še danes dobro spominja. To, kar je tam slišala, se ji je zdelo skoraj nemogoče povezati z njunim resničnim življenjem.

»Ko sva prvič prišla v zakonsko skupino, sem bila šokirana. Kot da bi padla na Luno. Govorili so o spoštovanju moža, jaz pa sem si mislila: Vi ste čisto čudni. Ali ne vidite, kakšen je moj mož? Kako naj ga spoštujem?«

Kljub začetnemu odporu sta prišla še enkrat. In potem znova. Počasi sta odkrivala, da tudi drugi pari doživljajo nerazumevanje, razočaranja in težave pri izražanju čustev.

»Zelo hitro sva ugotovila, da imamo vsi podobne težave. Podobno se ne slišimo in podobno težko stopimo iz kroga obtoževanja. Spoznanje, da nisva nič posebnega in da nisva sama, je bilo veliko olajšanje,« pravi Luka.

Pot na srečanja je bila pogosto naporna. Vožnja tja je bila kdaj tiha in polna napetosti, vožnja domov pa je bila drugačna. Pogovarjala sta se, drug drugega bolj začutila in se počasi znova zbliževala.
Spremembe niso prišle takoj. Luka ocenjuje, da sta več let na srečanja odhajala s težavo, vendar sta vztrajala.

»Zakonska skupina je bila za naju rešilna bilka. Tam sva prvič dobila prostor, da sva se začutila tudi v svojih težavah. Prej je bil vsak tako obremenjen s svojimi stvarmi, da drug drugega skoraj nisva več videla,« priznava.

Najprej zakonec, nato otroci

Na srečanjih in seminarjih sta začela spreminjati tudi svoje življenjske prioritete. Mija je spoznala, da pred moža ne sme vedno postavljati otrok, službe in drugih obveznosti.

»Naučila sem se postaviti drugačno lestvico: najprej je moj soprog, moj Luka, potem so otroci in šele nato druge stvari. Ko je Jezus na prvem mestu, so tudi drugi odnosi lažje na pravem mestu,« poudarja.

Pomembno spoznanje je bilo tudi, da otrok ne vzgajata predvsem z besedami in navodili, ampak z odnosom, ki ga živita drug do drugega.
Ko sta začela več pozornosti namenjati zakonu, se je spremenilo tudi družinsko ozračje. V družino sta vnesla več objemov, skupnega časa, pogovorov in molitve.

Danes imajo redna nedeljska družinska srečanja, na katerih si povedo, za kaj so hvaležni, kaj jih skrbi in s čim se spoprijemajo. Skupaj berejo Sveto pismo in molijo.
Njihov dom želijo ohranjati kot pristanišče, v katerega se lahko vsak vrne tudi takrat, ko naredi napako.

Prostor varnosti, ne popolnosti

Mija in Luka sta od prvega srečanja naprej skoraj ves čas vključena v zakonsko skupino. Nekaj časa sta bila tudi voditeljski par. Prepričana sta, da skupina ni namenjena popolnim zakoncem, ampak ljudem, ki želijo rasti.

»Bistvo zakonske skupine ni v tem, da se zberejo lepi pari, ki jim vse uspeva. Bistvo je, da nastane prostor varnosti in zasebnosti, kjer lahko poveš, kaj te teži, ne da bi bil deležen kritike in modrovanja, ampak spodbude za naprej,« pravi Luka.

Mija dodaja, da ju skupina še danes spodbuja, da si vzameta čas drug za drugega. Tudi ko se jima ne ljubi oditi na srečanje ali zmenek, na koncu vedno znova ugotovita, da ju skupni čas poveže.

»Zakonska skupina naju primora, da se potrudiva drug za drugega. Včasih si rečeva, da se nama ne da, potem pa vidiva, da sva si bližje, da se imava raje in da naju vse to zbližuje.«

Po 27 letih zakona pravita, da ljubezen ni manjša kot na začetku, ampak je postala globlja. Zrasla je iz zaupanja, spoštovanja, poznavanja in gotovosti, da se lahko drug na drugega opreta tudi v bolezni, nemoči in težkih trenutkih.

Njuno sporočilo zakoncem, ki so se znašli v krizi, je preprosto: ne odnehajte prehitro. Poiščite pomoč, varno skupnost in ljudi, ob katerih boste lahko odkrito spregovorili. Čarobne palice ni, obstajajo pa koraki, ki lahko odnos počasi vodijo iz osamljenosti v novo bližino.