Opat Maksimiljan: »Plug je zarezal v zemljo. In za njim je prišel sad.«

Kmetijstvo 16. 08. 2026, 12:41 Robert Božič

Leta 1136 so v Stično prišli prvi cistercijani. Našim prednikom niso prinesli le duhovnega in kulturnega izročila sv. Bernarda, temveč tudi znanje o obdelovanju zemlje, vinogradništvu in umnem gospodarjenju. Tako kot ostali samostani po Evropi, je tudi stiški pomembno vplival na razvoj kmetijstva in omike v svoji okolici. Tega so se dopoldne spomnili z zahvalnim romanjem slovenskih kmetov, ki je sicer minevalo v spominu na prvi železni plug, ki so ga na slovenska tla s seboj prinesli sinovi sv. Bernarda.

Leta 2036 bodo v Cistercijanski opatiji Stična obhajali 900-letnico njenega delovanja. Ker gre za izjemno častitljivo in pomembno obletnico, so se odločili, da bodo desetletje, ki nas loči od tega jubileja, skušali preživeti kar se da plodovito. Za vodilo so si izbrali geslo »900 let živega samostana«.

Prvi korak na tej desetletni poti do osrednjega jubileja, je bilo današnje »zahvalno romanje slovenskih kmetov« ki se je ob 10.00 začelo s sveto mašo. V polni baziliki Žalostne Matere Božje Cistercijanskega samostana Stična, jo je daroval apostolski nuncij msgr. Luigi Bianco.

Zbrane je v pridigi nagovoril opat Maksimiljan Filein spomnil na sv. Bernarda, ki človeka vseh časov nagovarja v njegovem bistvu – v iskanju sreče, ljubezni, miru ter predvsem v iskrenem vprašanju: »Ali resnično iščeš Boga?«

Človeško srce je namreč preveliko, da bi ga napolnile le materialne stvari ali priznanje sveta. Ker sv. Bernard ni le razmišljal o Kristusu, ampak ga je ljubeče živel kot prijatelja in Odrešenika, sodobnemu človeku odira pot iz hrepenečih iskanj k osebnemu srečanju z Bogom, je naglasil opat.

Nato je v pridigi spomnil na Božje usmiljenje in odpuščanje, ki edino lahko reši človeka pred bremenom preteklosti, krivde in napak. Medtem ko svet ponuja le tolažbo ali pozabo, le Bog zares izreče rešilne besede: »Odpuščeno ti je. Vstani. Pojdi naprej.« Resnično usmiljenje ne izbriše resnice o naših padcih, temveč nam daje moč za nov začetek. Svetost zato ne pomeni popolnosti brez padcev, temveč spoznanje, h komu se vrniti, ko zgrešimo, in zavest, da Bog z nami še vedno računa.

Ob koncu mašnega nagovora pa je opat Maksimiljan File skozi podobo prvega cistercijanskega pluga ob 890-letnici prihoda menihov v Stično ponazori duhovno življenje in zvestobo v vsakdanu.

Kakor plug zareže v trdo zemljo, tako mora tudi Bog včasih razbiti naš ponos ali zamere, da vzbrsti nekaj novega. Poklicani smo k zvestemu molitvenemu in delovnemu obdelovanju tistega »koščka zemlje«, ki nam je zaupan, ne da bi zahtevali takojšnje vidne rezultate ali slavo. Bistvo krščanskega poklica tako ostaja v zvestem delu - sejanju in zaupanju, da končno rast daje Bog. Pridigo v nadlajevanju objavljamo v celoti.

Po maši je sledilo druženje pred baziliko, sledil je tudi slovesen mimohod tekmovalcev regijskega tekmovanja v oranju, s katerim so v nadaljevnaju današnjega praznovanja simbolno povezali cistercijansko izročilo z današnjim utripom slovenskega kmetijstva, žal zaznamovanega tudi s sušo, ki je skoraj onemogočila izvedbo tekmovanja v oranju.

Pridigo opata Maksimiljana Fileja na srečanju kmetov v Stični

Dragi bratje in sestre!

Ko danes slavimo praznik sv. Bernarda, se lahko vprašamo: Kaj lahko človek – menih iz 12. stoletja pove človeku v 21. stoletju? Bernard je živel v popolnoma drugačnem svetu. Ni poznal telefona, interneta, avtomobilov, našega načina življenja. Ni poznal hitrosti našega časa. Poznal pa je nekaj, kar se v devetsto letih ni veliko spremenilo. Poznal je človekovo srce. Vedel je, da človek vedno nekaj išče. Išče srečo. Išče ljubezen. Išče sprejetost. Išče mir. Išče nekoga, pred katerim mu ni treba igrati neke vloge.

Sv. Benedikt, ko v svojem Pravilu govori o človeku, ki prihaja v samostan, postavi presenetljivo preprosto vprašanje: »Ali resnično išče Boga?« Ne vpraša najprej, koliko zna. Ne vpraša, ali je popoln. Ne vpraša, ali nima nobenih napak. Ampak: Ali išče Boga? Morda je to vprašanje aktualno tudi danes. Kaj pravzaprav iščem v svojem življenju? Kaj iščem, ko delam? Kaj iščem v odnosih? Kaj iščem v svoji veri? Svoj mir? Svojo korist? Priznanje drugih? Ali pa resnično iščem Boga? Sv. Bernard se je, kadar mu je bilo v samostanu težko vprašal: »Bernard, čemu si prišel?«

Sv. Bernard je odkril nekaj zelo pomembnega: človekovo srce je preveliko, da bi ga lahko napolnile stvari tega sveta. Lahko imamo marsikaj in smo še vedno nemirni. Lahko imamo hišo, pa nimamo doma. Lahko imamo veliko znancev, pa nimamo človeka, pred katerim bi lahko odprli srce. Lahko nas drugi spoštujejo, mi pa sami s seboj nismo spravljeni. In lahko se celo smejimo pred ljudmi, v sebi pa nosimo nekaj, kar nas že leta boli.

Bernard zato človeka ne vodi najprej k neki ideji. Ampak ga vodi h Kristusu. Kajti Bernard ni Kristusa samo poznal. Bernard je Kristusa ljubil. Zanj Jezus ni bil samo tema teologije. Bil je prijatelj, Odrešenik, Ženin duše, tisti, ki pozna človekovo srce. In prav v tem je sv. Bernard izredno sodoben.

Današnji človek nosi v sebi veliko bremen. Eno najtežjih bremen pa je lahko lastna preteklost. Stvari, ki smo jih naredili narobe. Besede, ki jih ne moremo vzeti nazaj. Odločitve, ki jih obžalujemo. Ljudje, ki smo jih prizadeli. Priložnosti, ki smo jih zapravili. Grehi, ki se jih sramujemo. In človek včasih leta in leta nosi v sebi stavek: »Ko bi le lahko začel še enkrat.«

Toda časa ne moremo zavrteti nazaj. Kar je bilo včeraj, je bilo. Človek lahko reče: »Pozabi.« Lahko reče: »Saj ni tako hudo.« Prijatelj te lahko posluša. Človek, ki si ga prizadel, ti lahko reče: »Je že dobro.« In vse to je dragoceno. Toda obstaja beseda, ki jo v najglobljem pomenu lahko izreče samo Bog: »Odpuščeno ti je.« Bog človeku ne reče: »Tisto, kar si storil, ni bilo nič.« Ne, ne. Greh ostane greh. Zlo ostane zlo. Toda pa Bog reče: »Tvoj greh ni večji od mojega usmiljenja.« »Odpuščeno ti je.« To lahko reče samo Bog. In potem reče še nekaj, česar si človek niti sam pogosto ne upa reči: »Dajem ti novo možnost.« »Vstani.« »Pojdi naprej.« In človek, ki v Boga žal ne veruje, kdo mu potem lahko reče: »Odpuščeno ti je. Vstani. Pojdi.« Kdo? Ni mu lahko.

Kolikokrat Jezus v evangeliju naredi prav to! K njemu pride človek, ki je zlomljen. In Jezus mu ne govori o njegovi preteklosti. Govori mu o prihodnosti. »Odpuščeni so ti tvoji grehi.« »Vstani.« »Pojdi.« Kako lepe besede! Odpuščeno ti je. Vstani. Pojdi. To je skoraj ves evangelij v treh stavkih. Odpuščeno ti je – ni ti treba ostati priklenjen na včeraj. Vstani – nisi ustvarjen za to, da bi vse življenje ležal pod težo svojih padcev. Pojdi – Bog še računa nate. Morda je prav to beseda, ki jo mora danes kdo slišati.

In tukaj se lahko danes spomnimo še nečesa lepega. Letos obhajamo 890 let prihoda prvih cistercijanov v Stično – in s tem tudi tistega prvega pravega pluga, s katerim so takrat prvič zarezali v našo slovensko zemljo. To je lepa podoba.

Cistercijani niso prišli samo molit. Prišli so tudi delat. Iskali so Boga v cerkvi, pri oltarju, v Božji besedi, tišini, v skriptoriju..., Iskali so ga tudi na polju, pri delu svojih rok, v skrbi za zemljo in v vsakdanjih dolžnostih. Plug je zarezal v zemljo. In za njim je prišel sad. To je skoraj podoba duhovnega življenja. Tudi Bog mora včasih zarezati v trdo zemljo našega srca. Včasih mora razbiti tisto, kar je otrdelo. Naš ponos. Našo zamero. Naše navade. Naš greh. Ne zato, da bi nas uničil. Ampak zato, da bi lahko zraslo nekaj novega.

In morda je prav v tem lepota pluga. Plug ne govori veliko. Preprosto naredi brazdo. Potem je treba sejati. Čakati. Vztrajati. In zaupati, da bo nekoč prišel sad. Tako je tudi z našim življenjem. Bog nam odpusti in nam da novo možnost. Toda potem reče: »Zdaj pa vstani. Pojdi. Začni znova.« Kajti Božje usmiljenje ni dovoljenje, da ostanemo tam, kjer smo. Božje usmiljenje nam daje moč, da lahko začnemo znova.

Morda je tudi to sporočilo teh 890. let. Za nami so generacije ljudi, ki so molili in delali. Menihi, ki so prihajali v kor. Menihi, ki so delali. Ljudje, ki so obdelovali zemljo. Rodovi, ki so gradili, sejali, popravljali, začenjali znova. Marsikaj od njihovega dela danes nima več njihovega imena. Ne vemo, kdo je položil posamezen kamen. Ne vemo, kdo je obdelal določeno njivo. Ne poznamo imen vseh, ki so skozi stoletja tukaj molili in delali.

Toda sad njihovega dela je ostal. Tudi to je lahko lepa lekcija za naš čas. Danes bi radi hitro videli rezultat. Radi bi, da se opazi. Radi bi priznanje. Bog pa nas uči tudi sejati tam, kjer bo morda žel nekdo drug. Včasih je dovolj, da dobro narediš svojo brazdo. Bog bo poskrbel za rast. In v tem je tudi čar pastoralnega dela Cerkve v našem času in odgovor na morda navidezne neuspehe.

To je nekaj, kar je Bernard globoko razumel. Ko človek resnično sreča Boga, ne sreča nekoga, ki bi ga hotel ponižati. Sreča usmiljenje. Bernard je zelo dobro poznal človekovo slabost. Tudi menih po mnogih letih molitve ostane človek. Še vedno potrebuje milost. Še vedno potrebuje spreobrnjenje. Še vedno mora vstajati.

Svetost zato ne pomeni, da nikoli ne padeš. Svetost pomeni tudi: ko padeš, veš, h komu se vrniti. Juda je grešil. Peter je grešil. Oba sta izdala Jezusa. Toda Peter se je vrnil. To je Božje usmiljenje. Bog ne reče samo: »Izbrisal sem tvojo preteklost.« Reče: »Še vedno računam nate.« Bog ne izbriše resnice o naši preteklosti. Toda preteklosti ne dovoli, da bi nam ukradla prihodnost.

Dragi bratje in sestre! Morda je prav zato tako pomembno iskati Boga. Kajti obstajajo stvari, ki nam jih lahko da samo On. Denar nam lahko da udobje. Zdravnik nam lahko pomaga do zdravja. Prijatelj nam lahko da bližino. Družina nam lahko da dom. Delo nam lahko da kruh, dostojanstvo in občutek, da smo koristni. Toda kdo mi lahko da odpuščanje, ki seže do dna moje duše? Kdo lahko vzame mojo preteklost, tudi tisto najbolj zlomljeno, in iz nje začne nekaj novega? Samo Bog. Samo On lahko človeku reče: Odpuščam ti.

In tu se vračamo k sv. Bernardu. Iskati Boga ne pomeni iskati popolnega občutka. Pomeni dovoliti, da me Bog vedno znova najde. Človek išče Boga in počasi odkrije, da je Bog ves čas iskal njega.

Dragi bratje in sestre! Sv. Bernard nam je lahko danes zgovoren prav zato, ker nas vrača k bistvenemu. Sredi toliko besed nas vrača k Božji besedi. Sredi toliko hrupa nas vrača k tišini. Sredi toliko površinskih odnosov nas vrača k srcu.

In ob spominu na prvi cistercijanski plug nas spominja, da vera ne pomeni bežati od sveta, ampak z Bogom obdelovati tisti košček, ki nam je zaupan. Ni treba obdelati vsega sveta. Bodi zvest na koščku, ki ga je Bog zaupal tebi. In če si brazdo kdaj potegnil narobe? Če si zgrešil? Če si padel? Vrni se k Bogu. Kajti On lahko izreče besedo, ki je sami sebi ne moremo: »Odpuščeno ti je.« »Dajem ti novo možnost.« »Vstani.« »Primi spet za plug.« »In pojdi naprej.«

Morda je prav to lepo sporočilo našega praznika in teh 890 let: Iskati Boga, sprejeti njegovo usmiljenje in zvesto obdelovati košček življenja, ki nam ga je zaupal. Moliti. Delati. Padati in vstajati. Sejati. In zaupati, da rast nazadnje daje Bog. Amen.