Izidi referendumov in volja ljudstva

Komentar tedna 16. 10. 2026, 14:25 Luka Gojkošek

Za nami je referendumska nedelja. Do nje nas je pospremila burna referendumska kampanja, izidom pa je ta teden sledilo nemalo bolj in manj posrečenih analiz, kdo je zmagal, kdo izgubil, kaj ljudstvo sporoča in kaj vlada po teh rezultatih sme ter česa ne sme početi. In čeprav se zavedam, da smo teh analiz bolj ali manj vsi že siti, dovolite, da zadevo osvetlim še z nekoliko drugačnega, po mojem prepričanju preveč zapostavljenega zornega kota.

REFERENDUM O PARLAMENTARNI PREISKAVI

Svoboda govora je eden izmed temeljev vsake demokracije. Problem pa nastane, kadar demokracija postane talec svobode govora. Naj razložim na primeru. V minuli referendumski kampanji so očitno zlorabo svobode govora izvajali aktivisti, ki so zavestno lagali, da na referendumu o parlamentarni preiskavi glasujemo o vzpostavitvi politične policije. Ne razumem, zakaj se premnogi analitiki in tudi politiki na soočenjih izogibajo reči bobu bob. Floskula o politični policiji v tej referendumski kampanji ni bila zavajanje, temveč direktna laž z namenom ustrahovanja volivcev. Vemo, da svobode govora ni mogoče kazensko preganjati, kadar je edina žrtev razžalitve zdrava pamet, vendarle pa bi za razkrinkanje laži morali poskrbeti novinarji. V redkih medijih se je to počelo dokaj dosledno, v večini osrednjih medijev z RTV Slovenija na čelu pa o izpodbijanju laži o politični policiji ni bilo duha, ne sluha.

Zakaj je to pomembno? Neposredna posledica v podzavest vcepljene laži o politični policiji je, da so mnogi Slovenci na dotičnem referendumu glasovali proti noveli zakona, ki s politično policijo nima nič. Prepričan sem, da bi odločilni del glasoval drugače, če bi le ljudje razumeli, da je bilo na mizi preiskovanje javnih funkcionarjev. Enako trdim za referendum o vodah iz leta 2021, kjer se je množično nasedlo laži, da nasprotovanje noveli zakona rešuje čisto pitno vodo in vodna nabrežja pred pozidavami.

Neprijetno vprašanje, ki si ga skoraj nihče v naši družbi ne zastavlja, se glasi: ali je referendum, kjer volivci glasujejo na podlagi lažnih informacij, sploh legitimen?

REFERENDUMA O VOLILNI PRAVICI IN POGOJEVANJU SOCIALNE POMOČI

Pri posvetovalnih referendumih o volilni pravici in pogojevanju socialne pomoči so bile nekatere metode nagovarjanja podobne, četudi v rezultatu na prvi pogled manj usodne. Volilno pravico tujcev so nekateri v kampanji prodajali kot neodtujljivo človekovo

pravico, pogojevanje socialne podpore pa kot uvajanje prisilnega dela za invalide. Ali je pri vprašanju pogojevanja socialne pomoči v večji meri odločala kritična misel ali pa zgolj pregovorna slovenska fovšija, najbrž ne bomo nikoli zares vedeli.

REFERENDUM O UKINITVI RTV PRISPEVKA

Eden zanimivejših referendumov v tem četverčku je bil gotovo referendum o ukinitvi RTV prispevka. Kljub preprostemu referendumskemu vprašanju smo najbrž vsi čutili, da tukaj odločamo tudi o tem, ali si RTV Slovenija za svoje delo zasluži naše priznanje ali ne. Javni zavod, ki bi po zakonu in načinu financiranja naj bil medij v službi vseh državljanov, je na referendumu prejel zgolj polovično podporo javnosti. Pri dotičnem vprašanju absolutno ni bistveno, ali nekaj sto glasov končni rezultat obrne v eno ali drugo smer. Medij, ki deluje uravnoteženo, bi za vsakomesečni prispevek po mojem prepričanju moral požeti najmanj dvotretjinsko podporo, zato je proslavljanje tesne zmage na RTV Slovenija in v Društvu novinarjev Slovenije naravnost absurdno. Rezultat 50/50 pomeni, da pri kar polovici državljanov RTV Slovenija ne upravičuje stroška svojega obstoja. Kdorkoli tak rezultat interpretira na način, da vlada nima podpore za spremembe, povsem ignorira temeljno vlogo državnega medija, ki bi moral delovati v službi vseh. V tem oziru bi bila največja napaka katerekoli vlade, da po posvetovalnem referendumu s takšnim rezultatom glede RTV Slovenija ne bi ukrenila nič.

ZMAGOVALCI IN PORAŽENCI?

Če potegnemo črto pod referendumske rezultate, je vladna koalicija pri zakonodajnem referendumu o parlamentarni preiskavi boj vsekakor izgubila, vendarle pa se moramo pri tem zavedati okoliščin spopada. Če bi bila to nogometna tekma, je igrišče viselo proti vladnemu golu, nasprotniki pa so igrali z rokami in s petimi žogami na igrišču. Tako približno zgleda referendumski spopad v državi, kjer novinarji ob očitnih prekrških ne piskajo prekrškov in kjer so tako imenovani svobodni sindikati in civilna družba vsi podaljški iste politične opcije. Ampak če je vladna stran na referendumu o vodah tekmo izgubila s 6:1, je bil pri tokratnem zakonodajnem referendumu rezultat 2:1 z odločilnim golom šele v podaljšku (in to dobesedno).

Posvetovalni referendumi so medtem vsi trije izrazili podporo napovedanim spremembam vladne koalicije. Naj še enkrat pojasnim: izid 50/50 je za financiranje RTV Slovenija, ki bi po zakonu moral biti medij v službi vseh prebivalcev Slovenije, izjemno slab rezultat, ki vladnim argumentom glede nujnosti sprememb pritrjuje sam po sebi. Sicer pa sam verjamem, da so trije posvetovalni referendumi predstavljali dobro sredstvo za mobilizacijo volilnega telesa, ki je vladi pomagalo zmanjšati poraz pri zakonodajnem referendumu.

Temeljno vprašanje ob novih napovedanih zakonodajnih referendumih se glasi: ali ima vladna stran ob okoliščinah, v katerih referendumski boji v Sloveniji potekajo, še kakšnega aduta za dosego zmage?