Ko noge ne zmorejo več, odloča glava: Tina Žarki in Adam Jordan vsak o svoji preizkušnji

Doživetja narave 14. 10. 2026, 11:15 Blaž Lesnik

Tina Žarki je letos poleti s kolesom prečkala Evropo od Nordkappa do Tarife, Adam Jordan pa v rekordnem času obkrožil Slovenijo po Slovenski turnokolesarski poti. Za isto mizo sta oddaji Doživetja narave sedla ultrakolesarja dveh generacij, ki sta se svojih podvigov lotila zelo različno. A pri obeh smo na koncu prišli do istega vprašanja: kaj človeka žene naprej, ko telo zahteva počitek, cilj pa je še zelo daleč? Njuni kolesi sta počivali za hrbtoma, ko so smo iskali odgovor in obujali spomine ob doživetih preizkušnjah.

V tednu, ko je Slovenija živela z evropskim prvenstvom v kolesarstvu, smo šli na kolo tudi v Doživetjih narave. Le nekoliko drugače. Brez glavnine, spremljevalnih vozil in ekip, ki kolesarju med dirko strežejo z vseh strani.

Tina Žarki je letos kot prva Slovenka končala NorthCape–Tarifa, eno najdaljših samooskrbnih ultrakolesarskih preizkušenj na svetu. Od skrajnega severa Evrope do juga Španije je prevozila 7.631 kilometrov, premagala 70.102 višinska metra in prečkala 15 držav. Na poti je bila 32 dni, dve uri in 53 minut, od tega kar 416 ur dejansko na kolesu. Kot prva ženska letošnje izvedbe je bila tudi 13. v skupni razvrstitvi.

Na drugi strani njen skoraj tri desetletja mlajši kolesarski kolega Adam Jordan. Nekdanji profesionalni cestni kolesar je Slovensko turnokolesarsko pot, dolgo 1.841 kilometrov in z več kot 52.000 višinskimi metri, končal v 6 dneh, 21 urah in 20 minutah. To pomeni povprečno več kot 250 kilometrov in okoli 7.000 višinskih metrov na dan – po terenu, na katerem je treba kolo ponekod tudi potiskati.

Tina: mesec dni življenja na kolesu

Tinin podvig ni bil le vprašanje vzdržljivosti. NorthCape–Tarifa je samooskrbna dirka. Ko postaneš lačen, moraš sam poiskati hrano. Ko potrebuješ spanec, si moraš sam poiskati prostor. Ko se kaj pokvari, ni spremljevalnega avtomobila z mehanikom. In nato je tu še vsakodnevno odločanje. Kam naprej, koliko še voziti, koliko spati, kdaj jesti – in predvsem, koliko lahko zaupaš telesu, ko si na poti že dva, tri ali štiri tedne...

Prav v tem se skriva ena ključnih razlik med klasičnim tekmovalnim kolesarstvom in ultrakolesarstvom. Ni dovolj, da znaš močno pritiskati na pedala. Ves čas moraš znati upravljati tudi samega sebe.

Tina je Evropo prečkala na 21 let starem cestnem kolesu, in to v običajnih »all starkah«. Na poti ni želela dokazovati, koliko najnovejše opreme potrebuje človek za velik cilj, ampak predvsem, česa je sposoben človek sam.

Pri več kot mesec dni dolgem podvigu pa se meja med športom in vsakdanjim življenjem skoraj zabriše. Zjutraj vstaneš in kolesariš. Poiščeš hrano. Nadaljuješ. Poiščeš prostor za počitek. Naslednji dan vse ponoviš. In kilometri, ki bi bili doma zavidanja vredna kolesarska tura, postanejo samo majhen del poti do cilja.

Adam: načrt za pet dni se je sesul že drugi dan

Adamov izziv je bil povsem drugačen. Časa za prilagajanje na življenje na poti skoraj ni bilo – njegov načrt je bil brutalno hiter. Sprva si je zadal, da bo Slovensko turnokolesarsko pot končal celo v petih dneh. Toda že drugi dan je postalo jasno, da se računica ne bo izšla. Na enem od odsekov je moral približno deset do dvanajst kilometrov pešačiti, napredovanje je bilo bistveno počasnejše od načrtovanega in cilj je moral spremeniti. Prav tu je zanimiva druga plat ekstremnega športa. Včasih ni največja moč v tem, da za vsako ceno vztrajaš pri načrtu, ampak da znaš načrt pravočasno prilagoditi. Adam je po podvigu povedal, da mu je bilo najtežje prav preklopiti iz predstave, da bo vse teklo gladko, v sprejemanje dejanskega stanja na terenu. Hoja, tehnični odseki in utrujenost so zahtevali drugačen tempo.

In čeprav je trajal »le« slabih sedem dni, je bil podvig z več kot sedem tisoč višinskimi metri vsak dan, svoje pa je terjal seveda tudi boj s pomanjkanjem spanca in kopičenjem utrujenosti. »Zame predvsem mentalna izkušnja,« je podvig opisal ob prihodu na cilj. Po njegovih besedah se človek nauči, da se je treba truditi, ne obupati in se sproti prilagajati temu, kar prinese pot.

Je lažje, če ne veš, kaj te čaka?

V pogovoru se je odprlo tudi zanimivo vprašanje, ali je pri tako ekstremnih podvigih nevednost lahko celo prednost. Adam namreč po opravljeni Slovenski turnokolesarski poti ni prepričan, da bi se še enkrat lotil enakega izziva. Ne zato, ker bi dvomil, da ga zmore, temveč ravno nasprotno – ker zdaj natančno ve, kaj ga čaka. Ko pot prvič odkrivaš, naslednjega težkega odseka še ne poznaš. Drugič pa že vnaprej veš, čez koliko ur bo prišel vzpon, na katerem si prvič trpel.
Pri Tini je razsežnost drugačna. Če je Adam moral sprejeti, da se bo petdnevni načrt podaljšal za skoraj dva dni, se je morala ona več kot mesec dni vsak dan znova soočiti z razdaljo, ki je bila še pred njo.

Na koncu ostane glava

Tina in Adam sta po starosti, kolesarski poti, opremi in načinu svojih podvigov zelo različna. Tudi njuni kolesi sta skoraj simbol dveh svetov: Tina z več kot dve desetletji starim cestnim kolesom, Adam z gravel kolesom, širokimi pnevmatikami in prednjim vzmetenjem, prilagojenim zahtevni Slovenski turnokolesarski poti.
Ampak ko se pogovor premakne od opreme in številk, se njuni zgodbi približata.

Pri ultrašportu namreč prej ali slej pride trenutek, ko kilometri niso več največji problem. Noge bolijo, spanca je premalo, načrt se podira, teren je počasnejši od pričakovanj in cilj se zdi daleč. Takrat mora biti, kot sta poudarila oba sogovornika, na pravem mestu predvsem glava.

Zato je njuno skupno razmišljanje toliko bolj zanimivo: oba sta poudarila, da največji dosežek ni nujno 7.631 ali 1.841 kilometrov. Včasih je največji dosežek precej manjši - ko je res težko, narediti še naslednji kilometer. In potem še enega.