Čas za spreobrnitev?
Naš pogled | 10.11.2009, 11:49
Jutri je god sv. Martina. Ko razmišljam o tem, kaj bo v ospredju tega praznika, kot kristjan in katoliški novinar najprej pomislim na sámo osebnost tega, tudi nevernim državljanom precej znanega svetnika. Nato pa seveda pomislim na to, da je večini prebivalstva Martinovo po ljudskem prepričanju znano predvsem kot dan, ko sveti Martin iz mošta dela vin'.
Toda v ozadju tega reka je nekaj še bolj občudovanja vrednega, to pa je Martinovo človekoljubno dejanje, ko je kot rimski častnik v mrzlem zimskem jutru srečal berača, in mu, ker ni imel nič drugega za podariti, dal odrezano polovico svojega toplega vojaškega plašča.
Ugibam, pa vendar: najbrž bi le malokdo pomislil na to izjemno dejanje, ki je Martina peljalo na pot spreobrnjenja, in ki se upodablja na freskah in slikah. Strinjam se, da je Martinovo veselo praznovanje, saj se pridelovalci vina in vsi drugi ljudje lahko obdarimo z dobrotami jesenske narave. Lepo je biti zbran z družino in prijatelji ob obloženi mizi s kančkom mladega vina, ki je dozorelo iz mošta, gosjo pečenko in še kakšno dobroto, ob tem pa imeti v mislih to, da se bo zaradi obilne pojedine po praznovanju začel adventni post. Ob takšnih dobrotah, ki jih lahko uživa le malokdo in ki jih zagotovo ni užival berač, ki ga je srečal Martin, pa se je treba tudi po tihem ali na glas zahvaljevati. To smo lahko storili še posebej na minulo zahvalno nedeljo. Na nedeljo, ki so jo nekateri morda na pol prespali ali preždeli za zidovi, ker jim je sobotno rajanje pred Martinovim odvzelo moči za naslednje jutro ali pa jih enostavno odmaknilo od sveta. Verjamem pa, da so se nekateri veselili tudi „s pametjo“ in si bodo zato morebitna praznovanja v polnih zidanicah še lepše zapomnili.
V dneh, ko ima t.i. „pijača bogov“ skorajda prvo besedo, tudi ko pride do odločanja o tem, ali voziti ali ne voziti, pristojne službe še bolj opozarjajo na varno vožnjo brez vpliva alkohola. Kako lepo je iti na zabavo in kako življenjsko pomembno je po uživanju žlahtne kapljice presoditi, ali smo sposobni, da se usedemo za volan ali ne! Od naše odločitve so odvisna življenja vseh, ki bodo vstopili v naš tok dogodkov. In kako tragično je, ko zaradi vinjenosti voznika ugasne nedolžno, po možnosti mlado življenje. Zato podpiram prizadevanja pristojnih služb, ministrstev in posameznikov, da predvsem v tem času okrepijo nadzor nad omejevanjem točenja alkohola mladoletnikom in očitno vinjenim osebam ter da opozarjajo, kako alkohol res ubija. Po besedah ministra za zdravje Boruta Miklavčiča je bilo pred tremi leti v Sloveniji 774 smrti kot posledica uživanja alkohola, a za vprašati se je, koliko je bilo prometnih nesreč, ki so bile posledice neustrezne presoje glede sposobnosti vožnje. Ob jutrišnjem Martinovem lahko povsod zasledimo vabila na zabave in pojedine, eno izmed takšnih sem zasledila tudi v obliki oglasa pri odštevanju točnega časa do televizijskih poročil. Tako zabave in veselja ob pokušanju novega vina res ne manjka. Toda, ali je Martinovo res praznik, katerega ozadje poznamo in ob katerem se zavedamo tudi preprostosti svetnika, ki mu je pripadla ta čast spremenitve mošta v dragoceno vino, ali je za premnogo ljudi ta dan samo izgovor, da lahko popijejo malce več kot ponavadi? Kakorkoli že, upam, da se ljudje zavedajo predvsem posledic, ki jih lahko ima nespametno in neodgovorno ravnanje ob pretiravanju z alkoholom.
Ko sem razmišljala, na kakšno dogajanje bi se odzvala danes, sem imela v mislih drugačno temo, vendar mi je na poti v službo besede v usta položila kar cesta sama in njeni uporabniki. Ne morem mimo tega, da ne bi povedala, kako se je v nekem trenutku regionalna cesta, ki ni nič kaj ameriškega značaja, torej še zdaleč ni pot za puščavsko dirko, spremenila v dvopasovno avtocesto. Ob ranih jutranjih urah, nekaj čez peto je bilo, so nekateri vozniki že izvajali „kaskaderske“ podvige, kot se v filmskem žargonu pri takih stvareh izrazim. Ne razumem, kako lahko človek, ki komaj vstane, čez pet minut že nevarno – poudarjam – nevarno prehiteva, pri čemer je očitno, da ne pomisli na tveganje, v katero se podaja, in nevarnost, v katero spravlja vse soudeležence v prometu. In to še pri dejstvu, da bo zaradi strnjenih kolon tako ali tako pristal le za avtomobil pred menoj, ko bomo prispeli do nekega semaforiziranega križišča. Ni torej nikakor bolj ugodno priti do cilja, če človek prehiteva v takšnih okoliščinah. Sprašujem se, zakaj takšna nepotrpežljivost, lahkomiselnost ali celo predrznost? Ne precenjujmo svojih sposobnosti samo zaradi tega, ker nekdo pred nami vozi 5 kilometrov na uro hitreje.
Naj se vrnem k jutrišnjem godu sv. Martina in praznovanjem. Iskreno upam, da bodo vsi, ki bodo v teh dneh martinovali ali ki so že, imeli v mislih spoštovanje do dela, ki je bilo vloženo, da so zdaj mize in kleti polne dobrot; in da bodo ob večji količini zaužitega alkohola rekli „ne“ ter se tako ne usedli za volan. Pomoč sv. Martina ozeblemu beraču je bil prvi korak k spreobrnjenju rimskega vojaka. Kdaj se bomo spreobrnili mi?
