P. dr. Christian Gostečnik je gost oddaje Za življenje vsak mesec | (foto: Rok Mihevc)
Kaj bi obžalovali, če bi izvedeli, da je danes vaš zadnji dan?
Za življenje | Blaž Lesnik
Po prvih novembrskih dneh, ko smo se v tišini ustavili ob spominu na rajne in premišljevali o minljivosti, smo se v oddaji Za življenje odločili vrnili se prav k življenju. Naš gost prvih sobot frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik je razmišljal o neizrečenih besedah, neuresničenih željah, strahovih in moči sprave, ki jo moramo zaživeti danes – dokler je še čas.
Past odlašanja: Zakaj živimo, kot da imamo neomejeno časa?
Vsi, tako mlajši kot starejši, pogosto živimo v tihem prepričanju, da je pred nami še neskončno časa. Verjamemo, da bo že še prišel ustrezen trenutek za opravičilo, za obisk prijatelja, za objem ali za tiste najtežje besede, ki jih že dolgo nosimo v sebi. Nato pa se zgodi, da tega časa naenkrat zmanjka ali pa nas prehiti nepredvidljivost življenja.
Kot poudarja p. dr. Christian Gostečnik, je človeško odlašanje izjemno kompleksno. V ozadju zadrževanja čustev in odlašanja sprave se najpogosteje skrivajo psihološki in duhovni mehanizmi:
- Strah pred ranljivostjo: Bojimo se zavrnitve, ponovne prizadetosti ali izgube dostojanstva.
- Navajenost na »turobo«: Ljudje se zlahka navadimo živeti z jezo, zamerami in konflikti. Ta težka atmosfera nam sčasoma postane tako domača, da si življenja brez nje sploh ne znamo več predstavljati.
- Vprašanje identitete: Včasih se nezavedno vprašamo: »Kdo pa bi sploh bil jaz, če bi vse to odpustil?« Zamere in jeza žal postanejo del našega občutka samozavesti ali celo obrambni ščit.
»Najhujša zasvojenost ni le zasvojenost z alkoholom ali internetom, ampak zasvojenost z neodpuščanjem, z jezo, besom in nenehnim vzbujanjem krivde ter nelagodja v odnosih,« opozarja p. Gostečnik.
Odpuščanje se začne pri ljubezni do sebe
Največja zabloda pri vprašanju sprave je prepričanje, da z neodpuščanjem kaznujemo drugega. V resnici nosimo težko breme sami. Ko nekomu ne zmoremo odpustiti, ostajamo ujetniki natanko tistega trenutka in tiste osebe, ki nas je prizadela.
P. Gostečnik poudarja Jezusovo zapoved »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe«. Ljubezen do sebe tako ne pomeni egoizma, temveč prevzemanje odgovornosti za lastno čustveno doživljanje:
- Sprejetje lastne vrednosti: Ni nam treba ostajati v vlogi žrtve ali nenehnega samozaničevanja.
- Postavitev zdravih meja: Odpustiti ne pomeni pozabiti zlorab ali dopustiti, da nas nekdo znova uničuje. Pomeni spustiti človeka, da odide iz našega čustvenega sveta, ter si povrniti notranjo prostost.
- Odpuščanje samemu sebi: Ko si ne zmoremo odpustiti preteklih napak ali zgrešenih odločitev, se ujamemo v uničujočo krivdo. Dr. Gostečnik svetuje, da sebi priznamo: »V tistem obdobju sem ravnal tako, kot sem v tistih okoliščinah vedel in znal.« Krivdo je treba odložiti ter jo v molitvi izročiti Bogu.
Stiske iz življenja: Izkušnje poslušalcev in odgovori p. Gostečnika
Oddaja je prinesla dragocene in iskrene zgodbe poslušalcev, ki ponazarjajo, kako težko, a nujno je delo na odnosih:
- Ko odrasli sin prekine stike in kriči na starše: Poslušalka je opisala stisko, ko se je odrasli sin po poroki ohladil, ob vabilu na obisk pa reagiral z obtoževanjem. Pater Gostečnik odgovarja, da naj starši ne čakajo v zameri: »Tisti, ki je močnejši, mora narediti prvi korak. Pojdite k njemu, povabite ga na nevtralno območje, na kavo... in se pogovorite v miru. Ne čakajte na pogreb, ko bo prepozno.«
- Ko krivimo Boga za izgubo v otroštvu: Poslušalka, ki je že pred 50 leti v otroštvu izgubila mamo, je podelila občutek, da je Bog ne usliši. P. Gostečnik je poudaril, da je Bog edino resnično »prizivno mesto«, kamor lahko prinesemo svojo bolečino, jezo in solze. Izpovedati stisko Bogu pomeni odpreti vrata notranjemu preobratu.
- Snemanje »krone ponosa«: Poslušalka s Primorske je delila svojo zgodbo: v življenju je prestala težke preizkušnje, a ji je vztrajnost v molitvi in pripravljenost, da »sname krono ponosa z glave« ter prva izreče »oprosti, rad te imam«, rešila družino in prinesla notranji mir.
Narediti prvi korak: Sprava nima časa čakati
Kaj torej storiti z neizrečenimi besedami in zamerami, ki jih nosimo?
P. dr. Christian Gostečnik opozarja pred pasivnim čakanjem. Odpuščanje in sprava zahtevata konkretno dejanje ali močno molitev:
- Ne prenesite zamer v grob: Odlašanje in vztrajanje pri svojem prav nas vodita v osamljenost.
- Stopite na pot prvi: Preseči je treba ponos in trmo. Če drugi ne zmore do nas, moramo mi poiskati pot do njega.
- Izrecite tople besede danes: Zahvala, opravičilo ali preprost »rad te imam« imajo zdravilno moč le, dokler živimo.
»Če se nekdo ne zmore vrniti k vam, ker ga tlači lastna stiska ali zamera, bodite vi tisti, ki izmoli mir in pristopi prvi. To zahteva ogromno poguma in drznosti, ampak to je edina pot k resnični notranji osvoboditvi,« je poudaril naš gost sobotne oddaje.
Živeti nebesa že danes
- Sedanji trenutek je dar: Nebes ne smemo odlagati na čas po smrti – mir, spravo in sočutje moramo v odnosih graditi tukaj in zdaj.
- Molitev kot prostor preobrazbe: Za kristjane je molitev mesto, kjer lahko Bogu prepustimo tiste rane, ki jih sami ne zmoremo zaceliti.
- Ne pustite neizrečenih besed: Če bi bil danes vaš zadnji dan, poskrbite, da boste pomembne besede odpuščanja in ljubezni izrekli še danes.
