Papež Leon XIV. začel obisk Latinske Amerike: Poziv k dostojanstvu vsakega človeka, solidarnosti in molitvi za nove duhovne poklice

Papež in Sveti sedež 07. 11. 2026, 07:17 | Alen Salihović

Papež Leon XIV. je prispel v Urugvaj in tako začel dvanajstdnevno apostolsko potovanje po Latinski Ameriki, med katerim bo obiskal še Argentino in Peru. Že prvi dan obiska je zaznamoval z močnimi sporočili o človekovem dostojanstvu, pravičnosti, dostopnosti zdravstvenega varstva, skrbi za osamljene in odgovornosti političnih voditeljev. Ob srečanju z duhovniki, redovniki in bogoslovci pa je vsem škofom sveta namenil posebno povabilo k dnevom molitve in posta za nove duhovne poklice.

 Za papeža Leona XIV. ima potovanje v Latinsko Ameriko poseben pomen tudi zaradi njegove nedavne zdravstvene preizkušnje. Potem ko so mu 13. oktobra v rimski bolnišnici Gemelli odstranili tumor na desnih pljučih, so se pojavila vprašanja, ali bo zmogel zahtevno potovanje, ki vključuje več kot 30.000 kilometrov, obisk 14 krajev, več kot 50 dogodkov in približno 40 nagovorov.

Toda papež je že med poletom iz Rima proti Montevideu novinarjem zagotovil, da sam nikoli ni dvomil o izvedbi potovanja. Povedal je, da je hvaležen Bogu in zdravstvenemu osebju, ki mu je pomagalo pri okrevanju, ter zatrdil, da se počuti dobro.

Ob srečanju z 82 novinarji, ki ga spremljajo na poti, je poudaril, da želi kot rimski škof ljudem prinašati veselje evangelija, oznanjati veselo novico ter jim biti blizu tako v trenutkih veselja kot žalosti.

Njegove besede so pokazale, da obiska ne razume zgolj kot niz uradnih srečanj, temveč predvsem kot pastoralno poslanstvo. Gre za potovanje, na katerem želi Cerkev znova približati ljudem, posebej tistim, ki doživljajo trpljenje, negotovost ali osamljenost.

Slovesen sprejem v Montevideu in sporočilo političnim voditeljem

Prva postaja papeževega potovanja je urugvajska prestolnica Montevideo, kjer so ga pričakali predstavniki države, Cerkve in številni verniki.

Osrednji dogodek prvega dela obiska je bilo srečanje s političnimi oblastmi, diplomatskim zborom in predstavniki civilne družbe na Trgu neodvisnosti, Plaza Independencia.

Ob zvokih tradicionalnih urugvajskih bobnov in v prazničnem vzdušju je papež spregovoril o zgodovini države, njeni poti v neodvisnost in odgovornosti današnjih generacij.

Posebej se je ustavil ob spomeniku, ki prikazuje zgodovinski pohod urugvajskega naroda pod vodstvom Joséja Gervasia Artigasa. Iz zgodovinske pripovedi je izpeljal sporočilo, da narod sestavljajo ljudje različnih generacij, sposobnosti, življenjskih okoliščin in družbenih položajev.

Pri tem je poudaril, da oblast ni sama sebi namen, temveč mora biti v službi skupnega dobrega. Politični voditelji svojo legitimnost prejemajo od ljudi, zato so jim tudi odgovorni.

Papež je spomnil, da mora vsaka politična odločitev spoštovati človekovo svobodo, odgovornost in dostojanstvo. Posebno pozornost je namenil tudi gospodarjenju z naravnimi viri, energetski politiki in pravični razdelitvi dobrin.

Človekova vrednost ni odvisna od njegove produktivnosti

Eno osrednjih sporočil papeževega prvega nagovora v Latinski Ameriki je bilo opozorilo, da človekove vrednosti nikoli ne smemo meriti zgolj po njegovi gospodarski koristnosti.

Papež je opozoril na nevarnost družbe, ki posameznika ocenjuje predvsem po njegovem delu, uspešnosti, samostojnosti ali sposobnosti ustvarjanja dobička.

Starejši, bolni, invalidi, brezposelni in vsi, ki potrebujejo pomoč drugih, niso nič manj vredni člani družbe.

Njihovo dostojanstvo je enako dostojanstvu vseh drugih, zato mora družba zagotavljati, da nihče ne ostane na robu.

V tem okviru je opozoril tudi na spremembe na trgu dela, ki jih prinašata tehnološki razvoj in umetna inteligenca. Delavcev po njegovem prepričanju ni dopustno obravnavati kot nadomestljivih delov gospodarskega sistema.

Tehnološki napredek mora služiti človeku, ne pa ga potiskati na obrobje.

Dostopno zdravstvo mora biti pravica vseh

Posebej osebno je bilo papeževo razmišljanje o zdravstvenem varstvu. Ob nedavni operaciji pljuč je spoznal ranljivost človeka in pomen pravočasnega zdravljenja.

V nagovoru je zato opozoril na številne ljudi po svetu, ki nimajo možnosti za pravočasno diagnozo ali ustrezno zdravljenje, ker si zdravstvenih storitev ne morejo privoščiti.

Poudaril je, da mora biti zdravstvena oskrba dostopna vsakemu človeku ne glede na njegovo premoženjsko stanje.

Že med poletom proti Urugvaju je bolnike z rakom spodbudil, naj se ne bojijo preventivnih pregledov, saj je zgodnje odkrivanje bolezni izjemno pomembno.

Papež je tako svojo zdravstveno preizkušnjo povezal s širšim družbenim vprašanjem solidarnosti. Po njegovem prepričanju se človečnost družbe kaže tudi v tem, kako skrbi za bolne in najranljivejše.

Opozorilo pred osamljenostjo in samomori

V svojem nagovoru je papež odprl tudi bolečo temo osamljenosti, duševnih stisk in samomorov, ki so v Urugvaju posebej resen družbeni problem.

Opozoril je, da lahko ljudje živijo drug ob drugem, si delijo delovno okolje, ulice ali celo dom, pa vendar ne poznajo trpljenja, ki ga nosi njihov bližnji.

Občutki osamljenosti, tesnobe in izgube upanja lahko postanejo tako globoki, da posameznik ne vidi več smisla svojega življenja.

Papež je zato pozval k večji pozornosti do ljudi v stiski, močnejšim družinskim vezem in skupnostim, v katerih se nihče ne bi počutil pozabljenega ali nepotrebnega.

Poudaril je tudi posebno poslanstvo Cerkve, ki lahko ljudem prinaša upanje tudi takrat, ko človeške moči in možnosti dosežejo svoje meje.

Vera po njegovih besedah človeka spominja, da njegovo življenje tudi v najtežjih trenutkih ohranja smisel in vrednost ter da ga Bog nikoli ne preneha ljubiti.

Papež: Laična država ne pomeni izključevanja vere iz javnega življenja

Papež Leon XIV. je v državi, ki ima močno tradicijo ločitve Cerkve in države, spregovoril tudi o mestu vere v sodobni družbi.

Poudaril je, da laičnost države ne pomeni, da mora biti versko življenje omejeno izključno na zasebno področje.

Država mora po njegovem prepričanju zagotavljati prostor, v katerem lahko verni in neverni sodelujejo pri uresničevanju skupnega dobrega ter si prizadevajo za pravičnost, mir in spoštovanje človekovih pravic.

Ob tem je izpostavil pomen dialoga, mednarodnega sodelovanja in mirnega reševanja sporov.

Urugvaj, ki je tudi sedež sekretariata južnoameriškega gospodarskega povezovanja Mercosur, lahko po njegovih besedah pomembno prispeva k stabilnosti in sodelovanju med državami.

Svoj prvi nagovor je sklenil z željo, da bi urugvajski narod ostal povezan tudi v obdobjih negotovosti, ter ga priporočil varstvu Device Marije, zavetnice Urugvaja.

V katedrali poziv duhovnikom: Postanite podobni Kristusu

Po srečanju s predstavniki oblasti se je papež odpravil v zgodovinsko središče Montevidea, kjer so ga na poti proti katedrali pričakale množice ljudi.

Posebno pozornost so pritegnili otroci, oblečeni v podobe svetnikov in blaženih, ki so papeža pozdravljali ob prihodu.

V katedrali Brezmadežnega spočetja ter svetih Filipa in Jakoba so ga sprejeli nadškof Montevidea kardinal Daniel Fernando Sturla Berhouet, predsednik urugvajske škofovske konference škof Milton Luis Tróccoli Cebedio in predstavniki krajevne Cerkve.

Papež se je najprej zadržal v molitvi pred Najsvetejšim in se ustavil ob grobu blaženega Jacinta Vere, prvega škofa Montevidea.

Nato je pri večernicah nagovoril škofe, duhovnike, diakone, redovnike, redovnice in bogoslovce.

Osrednje sporočilo njegove homilije je bilo, da mora vsak, ki oznanja Jezusa Kristusa, tudi sam postajati vedno bolj podoben njemu.

Po papeževih besedah je prav v tem ena od skrivnosti evangelizacije. V družbi, v kateri številni mladi odraščajo brez tesnejše povezanosti s Cerkvijo in mnogi ljudje Jezusa komaj poznajo, je osebno pričevanje kristjanov še posebej pomembno.

Duhovnik zato ne sme biti zgolj oznanjevalec verskih resnic, temveč mora biti človek, v katerem drugi prepoznajo Kristusovo usmiljenje, bližino in ljubezen.

Svetovni poziv k dnevom molitve in posta za duhovne poklice

Eno najodmevnejših sporočil prvega dne papeževega obiska je bilo povabilo škofom po vsem svetu, naj v svojih škofijah pripravijo dneve molitve in posta za nove duhovne in redovniške poklice.

Pobudo je papež povezal z izkušnjo urugvajske Cerkve.

Leta 2024 namreč v tamkajšnje medškofijsko bogoslovno semenišče ni vstopil noben nov kandidat. Verniki so se zato odločili, da bodo posebej molili in se postili za nove duhovne poklice.

Njihova vztrajnost je po papeževih besedah obrodila sadove, saj se je v naslednjem obdobju več mladih odločilo za pot duhovništva oziroma posvečenega življenja.

Leon XIV. je izrazil veselje nad njihovim odgovorom na Božji klic ter se zahvalil vsem, ki so vztrajali v molitvi.

Ob tem je poudaril, da molitev za duhovne poklice ni zgolj naloga bogoslovnih semenišč ali duhovnikov, temveč vsega Božjega ljudstva.

K sodelovanju je povabil župnije, družine in redovne skupnosti, urugvajsko izkušnjo pa predstavil kot spodbudo za vesoljno Cerkev.

S tem je papež vprašanje pomanjkanja duhovnih poklicev postavil v širši duhovni okvir. Ne gre zgolj za organizacijski ali kadrovski izziv Cerkve, temveč za vprašanje vere, zaupanja in pripravljenosti mladih, da odgovorijo na Božji klic.

Duhovniki naj se vračajo k bistvu svojega poslanstva

V nadaljevanju homilije je papež duhovnike in redovnike povabil k osebnemu izpraševanju vesti.

Opozoril je, da se človekovo srce postopoma oblikuje po tem, kar ljubi in čemur zaupa.

Tudi duhovnik se lahko preveč naveže na svoje delo, uspehe, priznanje drugih ali občutek, da mora imeti vse pod nadzorom.

Takrat obstaja nevarnost, da sredi številnih obveznosti izgubi pogled na bistvo svojega poslanstva.

Papež je zato pozval k ponovnemu odkrivanju osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, k tišini, poslušanju Božje besede in evharistiji.

Posebej se je zahvalil duhovnikom in redovnikom, ki že dolga leta zvesto služijo ljudem.

Spomnil je na številne skrite trenutke njihovega poslanstva: na solze, ki so jih videli, na težke življenjske zgodbe, ki so jih poslušali, na bolnike, ki so jih obiskovali, in na ljudi, ki so v spovednici ponovno našli mir.

Poudaril je, da se podobnost s Kristusom oblikuje tudi v preizkušnjah, utrujenosti in trenutkih, ko se zdi, da pastoralno delo ne prinaša sadov.

Vztrajnost v zvestobi lahko človeka naredi bolj usmiljenega, potrpežljivega in pripravljenega pomagati drugim.

Za zgled je postavil blaženega Jacinta Vero, ki je kot pastir neutrudno obiskoval ljudi, pomagal revnim in oznanjal evangelij po vsej državi.

Ob koncu je vse duhovnike, redovnike in bogoslovce pozval, naj ostanejo povezani med seboj in v občestvu s Petrovim naslednikom.

Ganljiva zgodba mladega Pabla, ki je papeža spremljala na poti 

Prvi dan papeževega potovanja je zaznamovala tudi ganljiva zgodba mladega Španca Pabla Renea, ki je septembra umrl za rakom.

Med poletom proti Montevideu je španska novinarka Eva Fernández papežu izročila njegovo fotografijo in pismo staršev.

Pablo se je s papežem srečal junija letos med njegovim obiskom Madrida, ko je bil že hudo bolan.

Pri osemnajstih letih so mu diagnosticirali agresivno obliko kostnega raka. Namesto načrtovanega študija farmacije in skupnega življenja z dekletom Tereso so sledili dolgi meseci zahtevnega zdravljenja.

Kljub trpljenju je po pričevanju družine ohranjal vero, molil rožni venec in skušal opogumljati ljudi okoli sebe.

Papež je ob pogledu na fotografijo in ob poslušanju njegove zgodbe vidno ganjen obstal. Na fotografijo je zapisal svoj blagoslov, namenjen tudi staršem Albertu in Nieves, ki žalujeta za sinom.

Pablo je umrl 20. septembra, obdan z družino in najbližjimi.

Njegova zgodba je med papeževim potovanjem dobila še poseben pomen, saj je Leon XIV. prav v Urugvaju spregovoril o trpljenju bolnikov, pomenu človeške bližine in upanju, ki ga vera daje tudi v najtežjih življenjskih preizkušnjah.

Iz Urugvaja v Argentino in Peru – potovanje upanja

Papež Leon XIV. bo po Urugvaju obiskal še Argentino in Peru.

Obisk Argentine ima tudi simboličen pomen, saj gre za domovino njegovega predhodnika, papeža Frančiška, ki svoje rojstne države med pontifikatom ni obiskal.

Za Leona XIV. pa bo posebej čustven obisk Peruja, kjer je več kot dve desetletji deloval kot misijonar in pozneje kot škof škofije Chiclayo.

Že med poletom je dejal, da Peru doživlja kot enega svojih domov in da se vrnitve zelo veseli.

Prvi dan apostolskega potovanja je pokazal tudi temeljne poudarke papeževega poslanstva: oznanjevanje evangelija, varovanje človekovega dostojanstva, skrb za bolne in osamljene ter spodbujanje Cerkve, naj svoje poslanstvo uresničuje z osebnim pričevanjem.

Sporočilo, ki ga je Leon XIV. prinesel v Urugvaj, tako presega meje te južnoameriške države. Družbo poziva, naj človeka nikoli ne presoja zgolj po njegovi koristnosti, Cerkev pa, naj svojo moč vedno znova išče v Kristusu, molitvi, občestvu in služenju najšibkejšim.