On je rešil Triglav, drugi rešujejo življenje, jaz sem pa kaščo

Via positiva 02. 11. 2026, 12:25 | Nataša Ličen

Včasih nas življenje postavi pred preizkušnje, ob katerih se zdi, da se je čas ustavil. Dnevi tečejo naprej, v človeku pa ostaja praznina, ki je ni mogoče zapolniti čez noč. Tudi Anka Grom je po moževi smrti iskala pot, kako živeti naprej. Našla jo je tam, kjer je ni pričakovala - med starimi zidovi zapuščene kašče, ki je prav tako kot Anka potrebovala novo moč.

Ko je Anka Grom izgubila moža, je uteho našla v delu, ki je počasi preraščalo v nekaj veliko večjega. V obnovi skoraj pozabljene kašče je odkrivala novo življenjsko moč. Njena kašča danes ne varuje več žita in drugih pridelkov, temveč dragocene spomine, zgodbe prednikov in vezi med generacijami. Njena pripoved je zgodba o vztrajnosti, hvaležnosti in spoznanju, da lahko tudi iz bolečine zraste nekaj dobrega. Stara kašča je bila močno načeta. Kazalo je, da se bo nekega dne preprosto sesula vase in s seboj odnesla tudi del zgodovine domačega kraja. Anka tega ni hotela dopustiti. Leta 2014 je sprejela odločitev, da jo reši in začela z obnovo.

Kašča je zdravila mene, jaz pa njo. Na začetku je bilo delo, delo in še enkrat delo, kar me je pozdravilo. V sebi sem nosila žalost, navzven je nisem kazala, ampak ravno z delom sem to nekako premagala.

Dela je bilo veliko, a z vsakim opravljenim korakom je raslo tudi nekaj, česar ni bilo mogoče videti na zunaj. Obnavljala se ni le stavba, temveč je počasi okrevalo tudi Ankino srce. Pri zahtevnem delu ni ostala sama. Na pomoč so priskočili domači in sovaščani, ki so dokazali, da solidarnost in pripravljenost pomagati drug drugemu na podeželju še vedno živita. Spomladi leta 2015 so skupaj postavili novo ostrešje oziroma cimper, kot mu pravijo po domače.

Prav pri obnovi kaščinega ostrešja sem začutila, kako si znajo ljudje na vasi še zmeraj pomagati drug drugemu.

V teh preprostih besedah se skriva veliko življenjske modrosti. Ko človek svojo bolečino počasi preobraža v ustvarjalno delo, lahko najde nov smisel. In ko pri tem začuti še bližino drugih ljudi, postane tudi najtežja pot nekoliko lažja. Kašče so bile nekoč nepogrešljiv del slovenskih domačij. V njihovih prostorih so skrbno hranili tisto, kar je družini omogočalo preživetje skozi leto. Tudi v Ankini kašči so bile v zgornjem delu spravljene klobase, žito in druge zaloge, v spodnjem pa krompir, zelje in drugi pridelki. Vsak predmet, vsaka polica in vsak zid so bili del vsakdanjega življenja prednikov. Danes, ko je način življenja povsem drugačen, so takšni prostori dragocene priče nekega časa.

Kašča je skozi leta varovala tisto, kar je družina potrebovala za življenje. Danes varuje dragocene zgodbe in spomine.

Njena kašča ima tudi dokumentirano zgodovino. V zemljiški knjigi je omenjena že leta 1861, leta 2000 pa je bila vpisana v register nepremične kulturne dediščine. Njene natančne starosti ne poznajo, toda prav skrivnost preteklih stoletij daje starim zidovom poseben čar. Obnova je prinesla tudi nepričakovano priložnost za ohranjanje tradicionalnega gradbenega znanja. Ko je Anka iskala mojstra, ki bi znal kaščo ometati po starem načinu, se je povezala z restavratorskim centrom. Prav njena kašča je nato postala prostor učenja tradicionalnega ometavanja s peskom in apnom, povezanega s šolo prenove. Tako stavba, ki ji je grozil propad, ni dobila le nove podobe, temveč je pomagala oživljati tudi skoraj pozabljene spretnosti.

Majhen muzej z velikim srcem

V obnovljeni kašči je danes urejen majhen muzej, v katerem Anka zbira predmete iz devetnajstega in dvajsetega stoletja. Stara orodja, oblačila in številne druge drobce nekdanjega vsakdana. Nekatere predmete je kupila sama, mnoge pa so ji podarili ljudje, ki so prepoznali vrednost njenega prizadevanja. Vsako takšno darilo je tudi izraz zaupanja, da bo del družinske ali krajevne zgodovine skrbno ohranjen za prihodnje rodove. Toda Anka je pravo potrditev svojega dela doživela ob prav posebnem obisku.

V kaščo so prišli otroci iz vrtca Barjanček. Njihovo zanimanje in radovednost mi ostajata globoko v spominu. Spoznala sem, da ima kašča v prenovljeni podobi prihodnost.

Ob tem se je začela spraševati, kaj pravzaprav pomeni rešiti staro stavbo in v njej ohranjati predmete preteklosti. Odgovor je našla v najmlajših obiskovalcih, ki skozi njena vrata vstopajo v svet, ki ga sami niso nikoli poznali. Preteklost ima vrednost, in prav je, da jo ohranjamo živo, doda Anka v pogovoru za oddajo Via positiva.

Dediščina ni le nekaj, kar občudujemo za steklom ali o čemer beremo v knjigah. Resnično zaživi takrat, ko o njej pripovedujemo, jo doživljamo in predajamo naprej.
Anka zna o nekdanjem življenju pripovedovati tudi s toplino in kančkom hudomušnosti. Posebej rada se spomni časov, ko je bila v bližini kašče zbiralnica mleka. Gospodinje so se zvečer s kanglami sveže namolzenega mleka odpravljale proti zbiralnici, ob tem pa se ustavile, poklepetale in si izmenjale novice. Tam se je izvedelo skoraj vse, kar se je zgodilo v vasi. Mladim Anka v šali pove, da so bili to že zametki današnjega spletišča.

Nekoč so ljudje za novice potrebovali predvsem drug drugega. Srečanje ob poti, pogovor pred domačijo in večerno druženje so povezovali skupnost na način, ki ga danes ob obilici sodobnih komunikacijskih možnosti včasih pogrešamo.

Stare stavbe imajo dušo, ker imajo zgodbe. Ob skrbi za svojo kaščo Anka z občutljivostjo opazuje tudi usodo drugih starih stavb. Še posebej jo zaboli, kadar vidi propadati kozolce, ki so desetletja soustvarjali podobo slovenske pokrajine. Ob stari cesti, ki pelje iz Vrhnike, stoji kozolec, ki se počasi podira. Pogled nanj jo vedno znova spomni, kako hitro lahko izgubimo nekaj, česar pozneje ni več mogoče nadomestiti. "Zgradijo nov kozolec, ampak ta nov kozolec nima duše, nima zgodbe. Stari kozolci pa imajo zgodb še in še", pravi Anka.

Ne vidi jih le kot nekdanje prostore za shranjevanje pridelkov, temveč tudi kot kraje srečevanj, dogodkov in skupnih doživetij. Zato se ji poraja vrsta zamisli, da bi v kakšnem starem kozolcu znova zaživela na primer domača gledališka predstava. Njene želje segajo tudi širše. Rada bi, da bi se ohranjene kašče na Vrhniškem povezale v zanimivo turistično zgodbo. Tako bi obiskovalci poleg mestnega središča spoznali še podeželje, njegove ljudi in bogastvo krajevne dediščine.

Sam si lahko, nisi pa osamljen

Ob zgodbi o kašči se pogovor vedno znova vrača tudi k življenju, odnosom in premagovanju izgube. Anka dobro ve, kako težki so prvi koraki po smrti bližnjega. Iz lastne izkušnje zato poudarja, kako pomembno je, da človek kljub žalosti ne prekine stikov z drugimi. »Na začetku je težko. Potem je pa res priporočljivo, da se začnemo pogovarjati, da se družimo z ljudmi, vlagamo svojo žalost v nekaj, kar nas znova postavlja na noge,« pravi Anka.

Moč je Anka našla v fizičnem delu, dejavnosti v kulturnem društvu in srečevanju z ljudmi. Ob tem je spoznala pomembno razliko med samoto in osamljenostjo. »Saj v sebi si še vedno sam, ampak nisi pa osamljen, če greš med ljudi, če se pogovarjaš.« Njena zgodba nas spominja, da žalovanje nima preprostih odgovorov in da vsak človek svojo pot skozi izgubo prehodi drugače. A bližina, pogovor in občutek, da lahko še vedno nekaj prispevamo, so lahko dragocena opora.

Najlepše je, ko se srečajo generacije

Posebno mesto v Ankinem življenju ima povezovanje mladih in starejših. Že v kulturnem društvu si je prizadevala, da bi različne generacije sodelovale, si prisluhnile in se učile druga od druge. Ko je začela več časa posvečati kašči, je mladim prepustila več odgovornosti v društvu. Veseli jo, da so jo sprejeli in delo nadaljevali s svojimi zamislimi. To povezovanje danes živi tudi v njenem muzeju.

Mladi in starejši sodijo skupaj, zelo rada sodelujem z mladimi in jih poslušam. Imajo tako iskrive ideje.

Morda je prav v tem največja prihodnost naše kulturne dediščine: da starejši ne ostanejo le varuhi spominov, mladi ne le poslušalci, temveč skupaj ustvarjajo nove zgodbe. Ko Anka razmišlja o tem, kaj ji v življenju največ pomeni, ne govori o velikih uspehih, razkošju ali materialnem bogastvu. Njen odgovor je preprost, a toliko bolj pomenljiv. V skromnosti in hvaležnosti. Hvaležna je, da ji je uspelo rešiti kaščo. Hvaležna je domačim in sovaščanom, ki so ji priskočili na pomoč. Hvaležna je za ljudi, ki prihajajo na obisk, za mlade, ki jih zanima preteklost, in za vse dobro, ki ga je kljub težkim preizkušnjam prineslo življenje.

Zadosti je, da imamo želje, veselje in kar naredimo, da tudi znamo reči hvala.

Pred leti je pred Anko stala zapuščena kašča, ki ji je grozil propad. V njenem srcu pa je bila žalost, s katero se je morala naučiti živeti. Danes stavba znova stoji, v njej odmevajo otroški glasovi, predmeti pripovedujejo zgodbe preteklosti, med njenimi zidovi pa se srečujejo generacije. Kašča je nekoč hranila tisto, kar je družina potrebovala za življenje. Danes hrani nekaj, kar za življenje prav tako potrebujemo: spomin, povezanost, hvaležnost in upanje. Morda je prav to najlepše sporočilo pripovedi go. Anke, da tudi takrat, ko v našem življenju nekaj nepreklicno mine, še vedno lahko zraste nekaj novega. Nekaj, kar ne obogati le nas, temveč tudi ljudi okoli nas.