Romana Bider | (foto: Tatjana Splichal)
Slovenski mučenci so dragocen duhovni zaklad
Utrip Cerkve v Sloveniji | Rok Mihevc
Ob prazniku vseh svetih in dnevu spomina na vse verne rajne smo v oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji gostili Romano Bider iz pobude Vseposvojitev, ki si že vrsto let prizadeva za ohranjanje spomina na žrtve vojnega in povojnega nasilja pri nas. Spregovorila je o romanju predstavnikov pobude v Rim, srečanju s papežem Leonom XIV., slovenskih mučencih, pomenu molitve in odpuščanja ter o naših pokojnih, ki tudi po smrti ostajajo dragocen del našega življenja
Slovenci potrebujemo slovensko svetost
Romanje v Vatikan je bila po besedah Romane Bider priložnost za globlji razmislek o duhovnem bogastvu slovenskega naroda. »Posebej sem se zavedla, kakšen privilegij imamo Slovenci, da imamo toliko mučencev. Smo narod mučencev.« Romarje je spremljala misel Mateja Gnidovca, da Slovenci potrebujemo slovensko svetost. Kot pravi, svetniki sredi naroda spominjajo na Boga, zato Slovenci potrebujemo čim več svetniških zgledov.
30 svetih maš na Tromostovju: Zahtevna, a bogata pot
Meni, bi bila razglasitev slovenskih mučencev za blažene za vernike izjemno dragocena. »Bistvo mučencev je, da ostanejo zvesti resnici, veri in ljubezni tudi takrat, ko zaradi te zvestobe trpijo ali celo izgubijo življenje.« Pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani so nedavno sklenili niz tridesetih svetih maš za slovenske mučence in uspeh njihove beatifikacije. Svete maše so potekale vsak prvi petek v mesecu, dve leti in pol. Romana Bider priznava, da je bila ta pot zahtevna, a hkrati izjemno bogata. »Zame osebno je bil to predvsem stik z dragocenim slovenskim duhovnim zakladom, za katerega prej nisem vedela. Ta dediščino je kot dragocena družinska zlatnina, ki je ne smemo prezreti ali pozabiti. Ob svetih mašah so se povezovali duhovniki, sorodniki mučencev, pevci in verniki iz različnih slovenskih krajev. Prihajali so tudi župniki iz krajev, kjer so bili svetniški kandidati rojeni ali so umrli.«
Tako odpuščanje kot kesanje zahtevata duhovno poglobitev
Čeprav sadovi takšnih prizadevanj niso vedno takoj vidni, Bidrova verjame v moč majhnih korakov. Primerja jih z evangeljsko podobo kvasa in drobnega semena, iz katerega lahko zraste nekaj velikega. Ob zadnji sveti maši v nizu so se posebej spomnili tudi tistih, ki so nasilje povzročali. Ob vprašanju, kako težko je moliti tudi za rablje, je Romana Bider izpostavila nekoliko drugačen pogled. »Meni se zdi, da je tukaj bolj kot odpuščanje problem kesanje. Pri ljudeh, ki so zaradi zgodovinskega nasilja veliko pretrpeli, pogosto ne zaznavam zamer ali želje po maščevanju. Večjo težavo vidim v priznavanju zgrešenosti in odgovornosti za storjeno zlo. Tako odpuščanje kot kesanje zahtevata duhovno poglobitev, iskreno soočenje z resnico in prošnjo Bogu za pomoč.«
Da bi te kosti končno dobile svoje sveto mesto ...
Ob prazniku vseh svetih se posebej boleče zavemo tudi usode tistih, ki nimajo znanega groba. Med njimi so številne žrtve vojnega in povojnega nasilja, katerih posmrtni ostanki še vedno niso dostojno pokopani. Romana Bider pozdravlja prizadevanja za identifikacijo pokojnih in upa, da se bodo svojci ter drugi upravičeni posamezniki v čim večjem številu odzvali na pozive k oddaji vzorcev za identifikacijo. »Tako hrepenimo po tem, da bi te kosti končno dobile svoje sveto mesto. Ne gre le za vprašanje pokopa, temveč tudi za vprašanje našega odnosa do preteklosti in do ljudi, ki so v njej trpeli. Srčno si želim, da bi razmišljali o tem, kaj nam ti ljudje s svojo strahotno usodo sporočajo. Tako s svojim življenjem kot s svojo smrtjo.« Po njenem prepričanju lahko prav spoštljivo spominjanje na pokojne pripomore k temu, da se kot narod globlje zavemo vrednosti vsakega človeškega življenja.
