Gregory Pine, dominikanski brat, ki je v Stični predstavil svojo knjigo o pomenu dobrega govora in kako izuriti svoj jezik | (foto: Osebni arhiv - Courtesy Godsplaining)
Gregory Pine: Naše besede lahko gradijo ali rušijo odnose
Via positiva Nataša Ličen
Besede, ki jih izgovarjamo, niso le odsev našega značaja, ampak nas tudi oblikujejo. Z njimi lahko povezujemo, opogumljamo in zdravimo odnose, lahko pa povzročamo bolečino in razdore. O moči govora, nevarnostih opravljanja, pasteh družbenih omrežij in pomenu resnice, izrečene z ljubeznijo, je spregovoril Gregory Pine. Njegovo osrednje sporočilo je preprosto: govor nam je podarjen zato, da bi z njim delali dobro.
Govor ni namenjen le izmenjavi informacij
Zakaj nam je Bog dal dar govora? Po besedah Gregoryja Pina njegov najgloblji namen ni zgolj posredovanje informacij, ampak ustvarjanje občestva. »Menim, da je govor predvsem dar, namenjen občestvu. Omogoča nam, da se srečujemo, povezujemo in drug z drugim delimo svoje življenje.« Človek ima bogato notranje življenje, svoje misli, čustva, hrepenenja in prepričanja. Toda šele ko jih ubesedi, jih lahko deli z drugim človekom. Govor nam tako omogoča, da drug drugega ne le slišimo, ampak tudi razumemo.
Beseda je eno najmogočnejših in hkrati najbolj krhkih orodij, ki jih imamo ljudje. Z njo lahko izpovemo ljubezen, povrnemo dostojanstvo, odpremo vrata spravi. Lahko pa z eno samo, nepremišljeno pripombo ranimo globlje, kot bi si želeli priznat
»Ne gre samo za to, da jaz razumem vas, ampak tudi za to, da vam omogočim razumeti sebe,« poudarja Pine. Z vsako besedo oblikujemo tudi sebe. Naš način govorjenja razkriva, kakšni ljudje smo. A velja tudi nasprotno: besede, ki jih vedno znova izgovarjamo, postopoma oblikujejo naš značaj. »Če torej želite postati resnicoljubni, govorite resnico. Če pa želite postati lažnivec, se navadite lagati.«
Pine opozarja, da ponavljajoča se dejanja ustvarjajo navade, iz teh pa rastejo kreposti ali razvade. Zato ni vseeno, kako govorimo o drugih, kako se odzivamo na kritiko in kakšne besede izbiramo v vsakdanjih pogovorih. Ob tem spominja na tretje poglavje Jakobovega pisma, kjer je jezik primerjan s krmilom ladje in ognjem. Čeprav je majhen, ima izjemno moč. Lahko usmerja naše življenje, lahko pa povzroči veliko škode.
Naš jezik ima moč graditi in rušiti, povezovati in razdvajati.
Zakaj tako radi opravljamo?
Ena najpogostejših skušnjav pri govorjenju je opravljanje. Pine opozarja, da se za njim skrivajo različni razlogi. Včasih želimo nekoga prizadeti, ker je prizadel nas. Drugič opravljamo iz dolgčasa, pogosto pa zato, ker si želimo biti sprejeti v določeni družbi. »Opravljanje tako postane nekakšna vstopnica v skupino.« Toda pristne povezanosti ni mogoče zgraditi na račun drugega človeka. Še posebej ne na laži. Pine ob tem poudarja pomembno razliko: vsak pogovor o človeku, ki ni navzoč, še ni opravljanje. Včasih potrebujemo nasvet, pomoč ali drugačen pogled na zahtevno situacijo.
Odločilen je namen našega govorjenja. Ali o drugem govorimo zato, da bi rešili težavo, obnovili odnos in pomagali? Ali pa zato, da bi ga ponižali in očrnili? »Naš cilj bi moral biti vedno občestvo oziroma obnova odnosa,« pravi Pine. Na spletu je lahko zelo hitro biti »pogumen«.
Poseben izziv predstavlja spletna komunikacija. Na družbenih omrežjih lahko hitro dobimo občutek, da pogumno branimo resnico, če svoje mnenje izrazimo ostro in brez zadržkov.
Toda Pine opozarja, da resnica sama po sebi še ne opravičuje načina, kako jo povemo. »Človek si lahko domišlja, da služi resnici, način njegovega govorjenja pa je tako neprimeren, da njegove besede ne prinesejo ničesar dobrega.« Njegov nasvet glede družbenih omrežij je presenetljivo neposreden: najbolje bi bilo, da jih sploh ne uporabljamo. Ob tem opozarja še na nekaj, kar v času nenehnega komentiranja pogosto pozabljamo: ni treba, da imamo mnenje o vsem. »Ni nujno, da moramo vedno znova pojasnjevati svoja stališča, odgovarjati na vsak očitek ali se braniti pred vsakim nesporazumom. Včasih je modreje ostati tiho.«
Humor povezuje, sarkazem pa lahko ustvarja razdaljo
Pine se dotakne tudi humorja, ki ga razume kot nekaj izrazito človeškega. Pomaga nam sprejeti lastne omejitve, sprostiti napetost in se lažje soočati z vsakdanjimi težavami. Najdragocenejši pa je takrat, ko ljudi povezuje. »Nekaj zelo dragocenega se zgodi, ko se lahko dva človeka skupaj nasmejita isti stvari.« Previdnejši je pri sarkazmu. Ta je lahko duhovit, a če postane naš običajni način sporazumevanja, ljudje ne vedo več, kaj v resnici mislimo in čutimo. Zato uporabi slikovito primerjavo: »Sarkazem je lahko koristen kot začimba ali priloga. Malce ga lahko obogati pogovor. Toda verjetno ni dobro, če postane glavna jed našega načina sporazumevanja.«
Pritoževanje brez izgube upanja. Ali se kristjan sploh sme pritoževati? Pine ne zagovarja pretvarjanja, da je vedno vse v redu. Človek sme priznati svojo bolečino, razočaranje in nerazumevanje. Vzor za to vidi v psalmih, kjer človek pred Bogom odkrito izraža stisko, a obenem ohranja zaupanje vanj. Težava nastane, kadar pritoževanje postane trajen pogled na svet, skozi katerega presojamo vse, kar se nam dogaja. Trpljenje lahko prizna in ga poimenuje, vendar naj ob tem ne izgubi upanja in ljubezni.
Kako povedati resnico
Besede ne izginejo vedno takrat, ko utihne glas. Včasih ostanejo v človeku še dolga leta. Kako povedati resnico, da ne bi ranili po nepotrebnem? Eno ključnih vprašanj je, kako človeka opozoriti na napako ali škodljivo ravnanje. Pine predlaga, da si pred tem zastavimo tri vprašanja:
- Ali je stvar dovolj pomembna, da jo je treba izpostaviti?
- Ali se ta človek lahko spremeni?
- Ali mu bo moje opozorilo dejansko pomagalo?
Če so odgovori pritrdilni, je prav, da spregovorimo, vendar z ljubeznijo. Včasih je opozorilo potrebno tudi zato, da zaščitimo druge ljudi pred škodljivim ravnanjem. Resnica lahko povzroči bolečino, a to še ne pomeni, da je ne smemo povedati. Pomembno je, da nas pri tem vodi skrb za dobro drugega in ne želja po poniževanju.
Največja umetnost je govoriti preprosto
Pine priznava, da se tudi sam še vedno uči pravilno uporabljati dar govora. Pri tem vse bolj spoznava pomen preprostosti. »Če vas ljudje ne razumejo, se v resnici niste uspešno sporazumeli, ne glede na to, kako imenitno ali dovršeno se vam je zdelo vaše izražanje.« Dobro govorjenje torej ni tekmovanje v lepih besedah in zapletenih mislih. Njegov pravi cilj je, da sogovornik razume, kaj mu želimo povedati.
Ob koncu nas Pine spomni, da rešitev za naše napake ni v tem, da bi preprosto utihnili. Svoj jezik moramo vzgajati in usmerjati v dobro. »Bog nam namreč ni dal daru govora zato, da bi ga preprosto nehali uporabljati, ampak zato, da bi z njim delali dobro.« Morda je prav to najlepše povabilo za naš vsakdan: da se pred naslednjim pogovorom, komentarjem ali objavo vprašamo, ali bodo naše besede človeka pred nami opogumile, mu pomagale in nas povezale – ali pa bodo med nami postavile novo oviro.
V slovenščini je njegova knjiga izšla pri Založbi Družina v prevodu z naslovom Izurite svoj jezik.
