Milan Kalan: Slovenija ima odlične pogoje za zeliščarstvo

Hrana in okolje 10. 10. 2026, 14:37 Nataša Ličen

Iz dolgoletnih izkušenj, številnih zapiskov in tudi dragocenih lastnih spoznanj je nastal priročnik, namenjen vsem, ki se želijo resno ukvarjati s pridelavo zelišč. Milan Kalan, ki se z zeliščarstvom poklicno ukvarja že desetletja, opozarja, da Slovenija zaradi razgibanega terena ne more tekmovati z velikimi pridelovalci po količini, lahko pa svojo priložnost najde v kakovosti. Ob tem poudarja, da zeliščarstvo ni zgolj prijeten hobi, temveč zahteven poklic, ki zahteva veliko znanja, vztrajnosti in odgovornosti.

Od majhne knjižice do življenjske poti

Zeliščarstvo je v življenje Milana Kalana vstopilo že v mladosti. Leta 1974 je v bloku v Celju dobil majhno knjižico Frana Smerduja o zdravilnih rastlinah. Sosedov duhovnik mu jo je podaril, ker je menil, da bi mu lahko prišla prav. Kalan je bil že prej povezan z naravo, saj je veliko časa preživljal pri starih starših, toda prav ta knjižica je spodbudila njegovo zanimanje za zdravilne rastline.

Do pomladi leta 1975 jo je znal skoraj na pamet. Po njej se je začel učiti prepoznavanja rastlin in njihovega nabiranja. Sprva je bilo zeliščarstvo njegov hobi, pozneje pa je preraslo v poklicno dejavnost, ki mu je prinesla desetletja praktičnih izkušenj. Ko se je pred približno 30 leti poklicno podal na to pot, je pogrešal priročnik, ki bi odgovarjal na vprašanja slovenskih pridelovalcev. Obstoječa literatura se mu ni zdela dovolj prilagojena domačim razmeram. Slovenija je namreč geografsko zelo raznolika, njene kmetijske površine pa so pogosto majhne, razdrobljene in na nagnjenih terenih. Načini pridelave, primerni za velike ravnine Vojvodine, zato niso nujno uporabni tudi pri nas.

Ko se težave spremenijo v dragoceno znanje

Priročnik ni nastal čez noč. Kalan je ob začetkih pridelave naletel na številna vprašanja, na katera ni znal odgovoriti nihče v njegovi bližini. Začel si je zapisovati izkušnje, postopke in rešitve. Z leti so se nabrali številni fascikli zapiskov, vendar v njih v trenutkih, ko je odgovore najbolj potreboval, ni bilo lahko najti prave informacije.
Prelomni trenutek se je zgodil po približno dvajsetih letih izkušenj, ko so mu odpovedale tri sušilnice melise. Pridelek se ni pravilno posušil in je počrnel. Kalan je v paniki poskušal ugotoviti, kaj je šlo narobe, vendar so bili njegovi zapiski preveč razpršeni.

Takrat se je odločil, da bo znanje začel sistematično urejati. V velik zvezek je po posameznih rastlinah razvrstil vse, kar je vedel o njihovi pridelavi in predelavi. Iz zapiskov je postopoma nastajal preglednejši zbir informacij, ki je sčasoma prerasel v priročnik. Pomemben navdih mu je predstavljala tudi njegova stara mama. Na majhni njivi je ob skromnem gospodarstvu vzgojila šest otrok, čeprav je imela le kravo, dva prašiča, nekaj kokoši in malo zemlje. Njena njiva je bila na prvi pogled videti neurejena, toda Kalan je pozneje spoznal, da je za navideznim neredom obstajal premišljen sistem.

»Imela je izjemno urejen nered,« se spominja. Vedela je, katera rastlina naj sledi drugi, kdaj je treba kaj posejati in kako izkoristiti razpoložljivi prostor.

Prav želja, da se znanje starejših generacij ne bi izgubilo, ga je spodbudila k zapisovanju lastnih izkušenj. Tako kot ni želel, da bi znanje njegove stare mame odšlo z njo v grob, tudi sam ni želel, da bi se izkušnje slovenskega zeliščarstva izgubile ali da bi morali novi pridelovalci vse težave reševati sami.

Zeliščarstvo je resen poklic

Kalan želi s priročnikom predvsem spodbuditi mlade, da bi se odločili za poklicno pridelavo zelišč. Pogosto namreč sliši, da se bo kdo z zeliščarstvom začel ukvarjati po upokojitvi. Sam opozarja, da takšna predstava ne odraža zahtevnosti dela. Pridelava zelišč zahteva intenzivno delo, veliko obveznosti in dobro poznavanje rastlin ter razmer, v katerih uspevajo. Priročnik zato ni namenjen vsiljevanju ene same poti, temveč predstavljanju različnih možnosti, njihovih prednosti in slabosti – od nabiralništva do načrtne pridelave.

Tudi Kalanova lastna ekipa je sprva nabirala zelišča v naravi, vendar je hitro ugotovila, da takšen način ne omogoča dovolj zanesljivega in tržno zanimivega poslovanja. Odločili so se za pridelavo in začeli na približno 20 arih, torej na površini, primerljivi z večjim vrtom. Njihov začetek ni bil lahek. Prvi nasad so uredili na več kot dve desetletji opuščenem vinogradu z naklonom približno 45 stopinj. Zemljišče je bilo zaraščeno, zato so morali odstraniti grmovje, izkopati korenine in pripraviti zemljo za sajenje. Med prvimi rastlinami so bili žajbelj, timijan, origano in smilj.

Rezultati so jih presenetili. Strokovnjak Janko Rode z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu je večkrat prišel na Kalobje po vzorce žajblja, saj je želel preveriti njegovo kakovost. Kalan se spominja njegovega presenečenja nad tem, kako kakovosten pridelek je mogoče doseči na takšni legi. Izkušnja je potrdila njegovo prepričanje, da slovenska prednost ni v velikosti površin, temveč v premišljeni pridelavi in kakovosti.

Slovenska priložnost je v kakovosti, ne v količini

Slovenija ima po Kalanovem mnenju zelo dobre naravne možnosti za pridelavo zelišč, vendar jih ne izkorišča dovolj. Opozarja na neskladje, da velik del zelišč za čaje in druge izdelke še vedno uvažamo, čeprav bi jih lahko več pridelali doma. Že pred časom je zato skupaj z Jankom Rodetom podprl pripravo nacionalne poklicne kvalifikacije zeliščar-pridelovalec. Sodelovala sta pri pripravi kataloga znanj in poklicnega standarda, s čimer sta želela prispevati k bolj sistematičnemu razvoju stroke. 

Vendar Kalan ne verjame, da bi Slovenija lahko konkurirala državam z velikimi obdelovalnimi površinami v množični pridelavi. Zaradi razdrobljenosti kmetij in omejenega prostora bi bilo takšno tekmovanje težko, zato vidi rešitev v pridelavi visokokakovostnih zelišč z jasno opredeljenimi lastnostmi. Kot primer navaja poprovo meto. Po njegovih besedah je njihova meta vsebovala približno 47 do 52 mililitrov eteričnega olja na kilogram suhe rastlinske mase, medtem ko naj bi bile vrednosti pri nekaterih običajnih čajnih izdelkih bistveno nižje. Takšne razlike po njegovem mnenju kažejo, da bi bilo treba več pozornosti nameniti tudi sestavi eteričnih olj, ne zgolj količini pridelka.

Da je kakovost lahko zanimiva tudi za tuje kupce, se je pokazalo na sejmu, kjer so obiskovalci z zanimanjem spoznavali slovenska zelišča. Angleški poslovni partnerji naj bi za meto ponudili kar 40-krat višjo ceno od svetovne. Toda nato se je pokazala druga težava: zahtevali so 150 ton dobave, medtem ko bi slovenski pridelovalci po Kalanovi oceni lahko zagotovili le približno tri tone. Priložnost na svetovnem trgu torej obstaja, vendar je za večje posle potrebna tudi ustrezna količina. Prav zato Kalan zagovarja razvoj kakovostne pridelave, ki upošteva realne zmogljivosti slovenskega prostora.

Zelišča kot priložnost za hribovite kmetije

Posebej veliko možnosti vidi na hribovitih, nagnjenih in višinskih kmetijah, kjer je klasična kmetijska pridelava pogosto otežena. Po njegovem opozorilu ima več kot 70 odstotkov slovenskega kmetijskega prostora omejene dejavnike kmetovanja. Na takšnih območjih bi lahko zelišča in jagodičevje dopolnili obstoječo pridelavo ter odprli nove poslovne možnosti. Pri tem ne gre le za gospodarski učinek. Kalan izpostavlja tudi pomen ekološke pridelave in spreminjanja krajine. Kot primer navaja zeliščno polje na Gorenjskem, kjer so nekdanji pašnik spremenili v raznolik nasad. Prostor, ki je bil prej za obiskovalce nezanimiv, je postal privlačen zaradi barvitosti in raznovrstnosti rastlin. Po njegovih besedah je bistvo ekološke pridelave tudi v tem, da se naravi vračajo pogoji, ki jih je imela pred intenzivnejšimi posegi človeka. Ob skrbi za krajino pa kakovostno pridelana zelišča pomenijo tudi odgovornost do ljudi, ki jih uporabljajo.

Podnebne spremembe prinašajo nove izzive

Zeliščarstvo je tesno povezano z vremenskimi razmerami, ki se spreminjajo. Kalan opozarja, da lahko daljša obdobja visokih temperatur vplivajo tudi na sušenje rastlin. Kot primer navaja meto in meliso, pri katerih je sam opazil težave po več zaporednih dneh s temperaturami nad 35 stopinj Celzija. V takšnih razmerah se lahko po njegovih izkušnjah spremeni odziv rastlin na vodo, kar vpliva na sušenje. Pri melisi je tako doživel, da je pridelek kljub dolgotrajnemu sušenju ostajal vlažen, nato pa počrnel. Šele pozneje je našel način, kako se težavi izogniti. Takšne izkušnje kažejo, zakaj so pri pridelavi zelišč pomembni natančno opazovanje, beleženje in prilagajanje postopkov. Prav praktične težave, ki jih ni mogoče vedno rešiti s splošnimi navodili, so eden od razlogov za nastanek Kalanovega priročnika.

Znanje mora spremljati odgovornost

Kalan pa opozarja še na pomembno razliko med pridelavo zelišč in zdravljenjem ljudi. Moti ga, da se nekateri želijo brez zadostnega znanja razglasiti za zdravilce ter rastlinske pripravke predstavljati kot rešitve za različne bolezni.

Zeliščni pripravki niso odgovor na vse zdravstvene težave. Posebej kritičen je Milan Kalan do prodajalcev, ki ljudem obljubljajo učinke, ki jih ne morejo zagotoviti, ali pa jim ne povedo, da potrebujejo uradno medicinsko obravnavo.

Po njegovem mnenju mora biti pri delu z zelišči na prvem mestu odgovornost do uporabnika. Pridelovalec mora poznati svoje izdelke in njihove lastnosti, pri obljubah o zdravljenju pa ne sme prestopati meja svojega znanja. Prav zato želi, da bi se v Sloveniji razvijalo več strokovno usposobljenih zeliščarjev, ki bi znali kakovostno pridelovati rastline, razumeti njihove posebnosti in pošteno predstavljati njihove možnosti.

Priročnik kot pomoč naslednji generaciji

Kalanov priročnik je tako več kot zbir navodil za pridelavo. Je zapis desetletij dela, preizkušanja, napak in iskanja rešitev, pa tudi poskus ohranjanja znanja, ki bi se sicer lahko izgubilo. Njegovo sporočilo je jasno: Slovenija ima možnosti za razvoj zeliščarstva, vendar bo za uspeh potrebovala več znanja, več mladih pridelovalcev in več poudarka na kakovosti. Namesto tekmovanja z velikimi pridelovalci v količini bi morala izkoristiti raznolikost svojih leg ter razvijati kakovostna, skrbno pridelana zelišča.
Za Kalana je najpomembnejše, da bodo prihodnji pridelovalci lahko začeli z boljšim izhodiščem, kot ga je imel sam. Njegove izkušnje so dokaz, da se tudi iz neuspehov lahko rodi dragoceno znanje – če ga znamo pravočasno zapisati, urediti in predati naprej.