Štefan Kržišnik o slovesu od žene Ivanke: Prelomni trenutek se je zgodil v Lurdu

Oddaje 03. 11. 2026, 21:05 | Marjana Debevec

Kako sprejeti neozdravljivo bolezen ljubljene osebe? Kako preživeti obdobje jeze, zanikanja in nemoči ter najti mir ob bližajočem se slovesu? O svoji pretresljivi, a tudi z milostjo zaznamovani izkušnji je v oddaji Večer za zakonce in družine spregovoril Štefan Kržišnik. Njegova žena Ivanka, mama njunih štirih hčera, je po skoraj dveh letih boja z rakom umrla 29. decembra 2024, prav na dan, ko je še lahko postala birmanska botra.

Ko se zaveš, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo

Ivanka je bila predana medicinska sestra, žena in mama. Družina je načrtovala selitev v novo hišo, zakonca pa sta se veselila časa, ko bosta lahko več skupaj. Toda diagnoza raka je spremenila vse.

»Ko sva prišla od onkologinje po prvi operaciji, sem na njenem obrazu prebral zaskrbljen izraz. Rekla je: 'Upali smo, da bo rak tretje stopnje, pa je četrte.' Jaz sem že takrat vedel, kaj to pomeni. To je bil trenutek, v katerem se zaveš, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.«

Štefan odkrito pripoveduje, da je bilo prvo leto bolezni izredno težko. Doživljal je žalovanje, čeprav je bila žena še živa. Sprejemanje neizogibnega je zahtevalo čas. Obdobja zanikanja, jeze in notranjega pregovarjanja so bila tako močna, da ni prenesel niti dobronamernih duhovnih spodbud.

»Pred smrtjo, zlasti v prvem obdobju bolezni, sem izkusil veliko nemoč vere. Pozneje, ob smrti in po njej, pa moč vere. Bilo je obdobje, ko res nisem mogel poslušati katerih koli pridig ali misli, ki so razlagale to trpljenje v luči vere. Enostavno ne moreš.«

V tistem času so mu bila bližje pričevanja ljudi, ki niso bili verni, a so iskreno opisovali svojo izkušnjo izgube. Pomagala so mu razumeti, da so tudi jeza, zanikanje in nemoč del naravne poti žalovanja.

V Lurdu: čaka nas nekaj veliko lepšega

Veliko prelomnico je družina doživela med prvomajskimi počitnicami leta 2024, ko so skupaj poromali v Lurd. Zadnji dan sta se z Ivanko udeležila umivanja z lurško vodo. Ob tem je Štefan doživel globoko notranjo spremembo.

»Ko sva to naredila, sem občutil nekaj tega, kar bo sledilo potem v večnosti. Bil sem objokan, solze so kar tekle. Hkrati mi je bilo takrat popolnoma jasno, da ozdravljenja ne bo, da bo sledilo slovo, ampak neko neverjetno zaupanje, da bo dobro. Da je to, kar čaka Ivanko, pravzaprav veliko lepše od tega, kar izkušamo zdaj.«

Po tej izkušnji ni več čutil tolikšne potrebe po pregovarjanju z Bogom. Namesto vprašanj, zakaj se mora vse to dogajati, je začel vse bolj sprejemati čas, ki jim je bil še podarjen. Zadnji meseci so tako postali obdobje posebej lepega in povezanega družinskega življenja.

Zadnje kopanje na Bledu

Med dragocenimi spomini izstopata dve kopanji na Bledu avgusta 2024. Ivanka se je kljub napredovali bolezni še vedno oklepala upanja na ozdravitev. Ob enem od teh obiskov sta se z možem na obali odkrito pogovorila.

»Ko sva prilezla iz vode, so bili otroci še notri, midva pa sva imela nekaj trenutkov zase. Rekel sem ji: 'Ivanka, pa ti si res verjela, da boš ozdravela, z metastazami na jetrih, z rakom četrte stopnje?' Rekla je: 'Jaz sem verjela, ker sem pri enem pljučnem bolniku to videla.'«

Štefan meni, da je prav po tem pogovoru tudi Ivanka počasi sprejela, da ozdravljenja ne bo. Poslavljanje je postajalo mirnejše.

Obhajilo in molitev do zadnjega večera

Ivanka je zadnje mesece preživljala doma. Ko ni več zmogla obiskovati svete maše, ji je Štefan kot izredni delivec redno prinašal sveto obhajilo. V družini so ohranjali tudi skupno molitev.

»Prav čutil sem, kako je ob prejemanju obhajila, ob teh preprostih molitvah, njena duhovna razsežnost bivanja, odnosa, postajala globoka, pravzaprav nepredstavljiva. Jaz sem lahko od zunaj samo opazoval, ne morem pa si niti predstavljati. Molitev je bila vse do konca. Še zadnji večer, ko je bila živa, smo skupaj s puncami molili rožni venec.«

Štefan posebej poudarja, kako pomembno je, da bolnikom omogočimo redno prejemanje zakramentov, domačnost in bližino ljudi, ki jih imajo radi.

Na dan smrti je postala birmanska botra

Posebno poglavje njihove zgodbe je 29. december 2024, praznik svete družine. Ivanka je želela biti birmanska botra sorodnici. Po dogovoru s škofijo so birmo izjemoma pripravili na njihovem domu.

Prvi del bogoslužja je potekal v dnevnem prostoru, sam obred pa ob Ivankini bolniški postelji. Po birmi je prejela še obhajilo, zbrani pa so skupaj zapeli pesem.

»Bila je botra v trenutku birme, potem je prejela še obhajilo. Spontano smo zapeli še eno pesem. Potem sem ostalim rekel, naj gredo na torto in slikanje. Ob njej sva ostala z njeno mamo in videla sva, da ne živi več. Ne samo, da smo bili vsi zbrani ob njej, ne samo, da smo peli, še oblečeni smo bili za birmo.«

Ta trenutek je Štefan doživel kot velik dar in tolažbo. Vse se je zgodilo v domačem okolju, sredi družine, molitve in pesmi.

Slovo doma – dragocena pot žalovanja

Ivanka si je želela umreti doma in družina je njeno željo spoštovala. Po smrti je njeno telo do pogreba ostalo doma, kjer so se lahko od nje v miru poslovili svojci in prijatelji. Štefan poudarja, kako dragocena je bila ta izkušnja.

»Njena želja je bila umreti doma, posloviti se tako, da smo čim bolj doma. Vsi ti koraki tega zgoščenega časa, ki je pravzaprav dolg samo kakšnih 48 ur, so na neki način intenzivni, hkrati pa tudi izredno terapevtski. Gre za eno zelo naravno pot, ki smo jo v sedanjem času zelo zanemarili ali celo zavrgli.«

Obhajilo je hrana

Štefan Kržišnik poudarja, da se premalo zavedamo pomena prejemanja zakramentov med boleznijo. Ivanki je kot izredni delivec redno prinašal sveto obhajilo, ki ji je izredno veliko pomenilo.

»Premalo se tega zavedamo, da je to res hrana.« Opozarja, da obhajilo za bolnike ne bi smelo biti omejeno le na prve petke ali zadnje trenutke življenja. Prav redno prejemanje evharistije, molitev in bolniško maziljenje so lahko dragocena duhovna opora bolniku in njegovim bližnjim na poti poslavljanja.