Zbrani v molitvi za mir v Assisiju | (foto: posnetek zaslona)
Papeževo sporočilo v Assisiju: Ni svete vojne, samo mir je svet!
Novice | Marjana Debevec
V Assisiju se je popoldne sklenilo tridnevno mednarodno srečanje za mir, ki ga je ob 40. obletnici zgodovinskega srečanja svetovnih verstev, sklicanega na pobudo svetega Janeza Pavla II., pripravila Skupnost svetega Egidija. Osrednje sporočilo srečanja je, da mir ni utopija, temveč odgovornost vseh ljudi.
Predstavniki različnih verstev so se popoldne zbrali k molitvi za mir, vsak po svojem izročilu. Sledila je skupna slovesnost na trgu pred spodnjo baziliko svetega Frančiška, kjer so prižgali svetilke miru in prebrali sklepni poziv svetu.
Papež Leon XIV. se srečanja zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti osebno, udeležencem pa je namenil sporočilo. »Ni svete vojne, samo mir je svet!« je v videonagovoru poudaril papež Leon XIV.
Odločno je zavrnil vsakršno opravičevanje vojne v Božjem imenu in opozoril, da nasilje v imenu vere pravzaprav škoduje veri sami.
Izrazil je zaskrbljenost zaradi ponovnega uveljavljanja vojne kot sredstva mednarodne politike, naraščanja nacionalizma in kopičenja orožja. Pozval je k obnovi prizadevanj za mir, ki mora znova postati skupni ideal narodov in vodilo političnih odločitev.
Posebej je izpostavil pomen molitve in dialoga med verstvi. Čeprav se molitev ob svetovnih silah lahko zdi šibka, je po papeževih besedah ponižna moč verujočih. Verske voditelje je pozval, naj namesto jezika ošabnosti širijo kulturo pogajanj, razumevanja in miru.
»Povsod moramo znova graditi mir, ne pa pripravljati novih vojn,« je poudaril papež in sklenil s prošnjo, naj nas Bog naredi za neoborožena orodja svojega miru.
Skupni poziv k miru
Ženske in moški različnih verstev, ljudje dobre volje, zbrali smo se v Assisiju v zavesti, da je mir »delavnica, odprta za vse«, in da smo vsi poklicani k odgovornosti za iskanje poti do »neoboroženega in razorožujočega miru«.
V teh štiridesetih letih smo molili, sanjali in si prizadevali za bolj bratski svet, svet brez vojn. Izkusili smo moč molitve, ki lahko spreminja tok zgodovine. Videli smo padec Berlinskega zidu in številnih drugih zidov, ki so desetletja ločevali ljudi in narode. Bili smo priča koncu dolgotrajnih vojn, ki so se vendarle končale z mirovnimi sporazumi. Videli smo, kako se je zmanjševal strašljivi jedrski arzenal. Vse jasneje je odmevalo hrepenenje narodov, ki so po drugi svetovni vojni vzklikali: »Nikoli več vojne!«
Danes svet trpi zaradi pomanjkanja dialoga in skupne vizije prihodnosti. S tem so ogroženi največji dosežki človeštva, pa tudi skrb za naš planet. Ne smemo dopustiti, da bi v mednarodnih odnosih dokončno prevladala logika vojne in spopadov.
S skromno, a vztrajno močjo vere v imenu vsega človeštva ponavljamo poziv starodavnih prerokov: orožje in sredstva, namenjena oboroževanju, spremenimo v vodo in hrano, v izobraževanje in delo, v čist zrak, v mesta, prijazna do vseh generacij, in v zdravstveno oskrbo, dostopno vsakomur.
»Vsi smo v istem čolnu.« Na to nas opozarjajo pandemije, podnebna kriza, vojne, migracije, jedrska grožnja, ponovno oboroževanje in izzivi umetne inteligence. Zato je danes bolj kot kadar koli prej nujno, da širimo prostor dialoga. Potrebujemo dialog, ki bo zajel ves svet. Dialog v dobro vsega človeštva.
Ali bomo končali vojne ali pa bodo vojne pokončale človeštvo. Druge poti ni.
Imamo samo en svet, naš skupni dom. Prejeli smo ga v dediščino in dolžni smo ga ohraniti za prihodnje rodove. Zato ga osvobodimo jedrske nočne more! Ponovno oboroževanje nas vodi po nevarni poti. Ustaviti moramo stopnjevanje napetosti in spopadov!
Ne gradimo novih zidov v svojih srcih in na svojih mejah. Ti zidovi nam preprečujejo, da bi v drugih prepoznali svoje brate in sestre.
Zapomnimo si: samo mir je resnično zdravilo proti strahu. Mir z dialogom razorožuje srca in nam pomaga, da v vseh narodih prepoznamo skupno človečnost, ki nas povezuje.
Dovolj je vojn! Dovolj je kulture vojne!
Izberimo ustvarjalnost dialoga in pogum za mir. Le tako bomo lahko svet ozdravili bolezni vojne in ublažili družbene spore.
Pozivamo h koncu poveličevanja sile ter vzgajanja v strahu in nasilju. Takšna vzgoja briše mejo med dobrim in zlim, otopi naš čut za človečnost in spodbuja kulturo smrti.
Čas je, da miru znova priznamo njegovo pravo vrednost in dostojanstvo.
Naj vsak kraj bogoslužja in molitve postane dom miru in človeške solidarnosti!
Religije svetu prinašajo tisto, kar so prejele od Boga: ljubezen, modrost, spoštovanje svetosti življenja, razumevanje človeške krhkosti in odpuščanje. Vse bolj se zavedajo, da je usoda vseh narodov med seboj povezana.
Kajti nihče se ne more rešiti sam. Niti posameznik niti narod.
Odločamo se za kulturo nenasilja ter za vzgojo, ki temelji na nenasilju in dialogu.
Nobena vojna ni sveta.
Nikoli se ni dopustno vojskovati v Božjem imenu!
Samo mir je svet.
Naj Vsemogočni svetu podari najdragocenejši dar – mir, ki ga človeštvo danes potrebuje bolj kot kadar koli prej.
Predstavniki verstev z vsega sveta o svoji vlogi pri gradnji miru
Na srečanju z naslovom Razorožen in razorožujoč mir je sodelovalo več kot 380 predstavnikov verstev, kultur in ustanov z vsega sveta. V minulih dneh so razpravljali o vojnah, razoroževanju, migracijah, revščini, podnebnih spremembah in vlogi verstev pri vzpostavljanju miru.
Ustanovitelj Skupnosti svetega Egidija Andrea Riccardi je opozoril, da je mir danes skoraj izginil z obzorja političnega razmišljanja, medtem ko se vojna vse bolj predstavlja kot nekaj neizogibnega. Poudaril je, da verniki sicer nimajo moči orožja, imajo pa moč molitve, srečevanja in dialoga.
Kardinal Matteo Zuppi je posvaril pred kulturo moči in oboroževanja. Spomnil je, da verstva razorožujejo srca in pripravljajo ljudi na srečanje. »Samo če si razorožen, se lahko upreš skušnjavi, da bi na zlo odgovoril z zlom,« je poudaril.
Posebej pretresljivo je bilo pričevanje o trpljenju prebivalcev Sudana. Svoj glas so povzdignili tudi mladi, ki kljub vojnam in krizam verjamejo, da se svet lahko spremeni.
Srečanje tako obuja duha Assisija iz leta 1986: različna verstva lahko skupaj pričujejo, da nasilje nima zadnje besede in da se mir začne s pogumom za dialog.
Papežev nagovor - prevod Radio Vatikan
Video sporočilo svetega očeta
udeležencem mednarodnega srečanja
»Razorožen in razorožujoč mir«
Assisi, 27. oktober 2026
Dragi bratje in sestre!
V Assisiju ste se zbrani štirideset let po Molitvenem dnevu za mir, ki je potekal 27. oktobra 1986. Pobudnik tega dogodka je bil sv. Janez Pavel II., ki je ob tej priložnosti poudaril globoko notranjo vez, ki pristno versko držo povezuje z živim občutkom za mir.
Prisrčen pozdrav namenjam patriarhom in verskim voditeljem. Mnogi izmed njih so v teku let dejavno sodelovali na različnih dnevih molitve in dialoga, ki so si sledili. Z naklonjenostjo pozdravljam msgr. Feliceja Accrocco, pastirja asiške Cerkve, frančiškovske družine in vse, ki ste se zbrali. Ob tej pomembni obletnici bi bil rad z vami ob grobu sv. Frančiška, da bi videl vaše obraze in skupaj z vami podal lepo pričevanje, da že lahko živimo kot bratje in sestre!
Zahvaljujem se Dikasteriju za medverski dialog in Skupnosti sv. Egidija, da sta prizadevno sledila tej poti, ki so jo začrtali moji predhodniki. Dolga in zvesta pot, opravljena v teh letih, ki je obrodila mnogo sadov, mi je v tolažbo. Glede tistega nepozabnega Dneva v oktobru 1986 je papež Frančišek dejal: »To ni mogel in tudi ni smel ostati osamljen dogodek. Vi ste nadaljevali to pot in še povečali njen zagon.«[1]
Sv. Janez Pavel II. je po tistem prvem zgodovinskem srečanju povabil, »da se duh Assisija nadaljuje in živi«.[2] Takrat je bil čas »hladne vojne«; scenarij je bil zelo drugačen od današnjega. Po letu 1989 so mnogi trdili, da bo globalizacija svetu zagotovila trajen mir. Žal pa, kot sem zapisal v Magnifica humanitas, »je bila sposobnost ustvarjanja blaginje, demokracije in stabilnosti skoraj slepo prepuščena trgom, v resnici pa globalizacija ni samodejno prinesla edinosti in miru, ampak je vzbudila fundamentalistične, identitetne in nacionalistične odzive« (Okrožnica Magnifica humanitas, 201).
V tem okviru »je prišlo do zaskrbljujoče rehabilitacije vojne kot sredstva mednarodne politike« (prav tam, 190). Ko s tem izdajamo spomin na dvajseto stoletje in nepotreben pomor milijonov človeških življenj, ponovno – kot beremo v Katekizmu Katoliške Cerkve – »se kopičenje orožij mnogim zdi paradoksalen način, kako morebitne nasprotnike odvrniti od vojne. V tem vidijo najučinkovitejše izmed sredstev, ki so sprejemljiva, ko gre za zagotavljanje miru med narodi« (št. 2315). Prav v teh časih kulture moči je potrebno poskrbeti za rast duha Assisija, ki zavrača versko opravičevanje vojne in sprejema posredovanje in dialog, ki je kontemplativna izkušnja in ustvarjalno delovanje za mirno prihodnost. Da, kajti mir mora spet postati skupen ideal narodov, zvezda, ki vodi vse naše odločitve, merilo, ki razkrinka krivičnost, skupno obzorje vseh ljudi.
Povsod moramo ponovno graditi mir, ne pa se pripravljati na nove vojne! Vojne ni mogoče nikoli voditi v Božjem imenu! Za nas, verujoče, »bojevati se v imenu vere v resnici pomeni udariti po veri sami« (Magnifica humanitas, 223). Nobene svete vojne ni: svet je samo mir!
Zato je pot, ki se je začela v Assisiju v skupnem iskanju miru, najprej pot molitve. Molitev se spričo moči sveta lahko zdi slabotna, vendar je ponižna moč verujočih. Obračamo se na Boga, ki podarja mir: naj se dotakne src tistih, ki hočejo vojno in terorizem. In ne pozabimo: nikoli ne molimo zaman!
Molitev je šola dialoga z Bogom, z ljudmi in z vsemi ustvarjeninami. Pomislimo na sv. Frančiška. Obhajali smo osemsto letnico njegove smrti. Svet potrebuje dialog. Asiška pot zavezuje verske voditelje, da gojijo ozračje dialoga med verniki in v družbi, da bo jezik miru, pogajanj in razumevanja nadomestil jezik prevzetnosti. To bo lahko »človeštvo postopoma oddaljilo od spirale nasilja« (prav tam, 221).
Bratje in sestre, naj naše molitve pri Bogu dosežejo zaželeni mir za vse dežele svata! Naj nas naredi za razorožena orodja svojega miru. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi!« (Mt 5,9).
