Žalovanje potrebuje prostor, ki mu pripada

Objavljamo prepis celotnega pogovora z Andrejo Rustja

Kaj pravzaprav želite s to konferenco doseči?

Želimo samo to, da bi žalovanje dobilo prostor, ki mu pripada. V resnici se vsi mi dnevno srečujemo z žalovanjem. Ne samo z žalovanjem po izgubi ljubljene osebe, tudi z žalovanjem ob dogodkih, kot so ločitev, selitev, izguba službe.
Moramo odžalovati izgubo zdravja, izgubo nekoga, ki ga imamo radi, pa drsi v demenco. V končni fazi izgubo domačega ljubljenčka ali pa zamenjavo poštarja.
Seveda to niso primerljive izgube, ampak so. In naš svet se je odločil, da bo te stvari zamolčal in da o tem ne bomo več govorili, ker to ne podpira ideje, da smo lepi, mladi, uspešni, pametni in vse to, ampak kaže našo ranljivost in predvsem našo minljivost. Želim si, da bi se nagovorilo prav to. Naš vsak dan vključuje tudi ranljivost in tudi minljivost.
No, in to bodo osvetlili strokovnjaki res zelo različnih področij.

Pridobili ste izjemne strokovnjake. Ena od tem konference je vprašanje smisla trpljenja v sodobni družbi. Zakaj se nam danes zdi tako težko sprejeti trpljenje, izgubo, kot ste rekli, tudi smrt, kot del življenja? In kakšne posledice ima to za človeka, ko pa se z izgubo dejansko sreča?

Zahodnoevropska civilizacija v tem trenutku želi ustvariti trend, pravzaprav ga je že ustvarila, da je življenje vredno življenja samo takrat, ko je izjemno uspešno, ko je bleščeče, ko je svetleče, ko je lepo in srečno in zadovoljno in zdravo. In trpljenje v tem svetu, v tem trendu nima kaj početi.
Trpljenje je prav zanikanje vsega tega modernega, hiperlepega, svetlečega in super uspešnega. Trpljenje je priznanje, da ne zmoremo, da nas boli, da smo sami, da nam je težko. In tega v tem trenutku ne samo, da ne cenimo, ampak niti ne priznamo kot del našega normalnega človeškega življenja ali pa kot del človeškosti.

Eden od vidikov poslavljanja in žalovanja so tudi obredi. Zdi se, kot da smo jih danes nekako kar malo pozabili. O tem bo govoril dr. Janez Bogataj. Recimo bdenja pri umrlem, skupnostno žalovanje. Zakaj pravzaprav potrebujemo te obrede?

Zato, da imamo prostor, kjer lahko nagovorimo svojo žalost. Zato, da vemo, da v tej žalosti nismo sami. Zato, da razumemo, da cela skupnost stoji nekje ob nas in za nas.
In iz tega naslova, pa tudi zato, ker smo ljudje simbolna bitja in potrebujemo neke simbolne obrede, neke simbolne stvari, ki nam dajejo ali pa omogočajo prehode, ki nam dajo vedeti: »V redu, zdaj smo tri dni jokali, se pogovarjali, se smejali, jedli, torej bdeli ob pokojniku, seveda tudi molili in skupaj smo se spominjali vsega tistega, kar je ta pokojnik bil, kar nam je dal, kar je pomenil v naši družini, v naši skupnosti, v naših srcih.«
Potem bo minilo neko kratko obdobje in se bodo ljudje spet zbrali na sedmini, torej sedmi dan. Potem bo minilo neko obdobje in bodo prišli vsi tisti, ki so od daleč, na trideseti dan.
Ljudje so tu, so povezani, smrt je del vsakdana in vsi sodelujejo pri tem, vsi na neki način nosijo svoj del teže.
Dandanes pa smrt ni več tista, prisotna v domači hiši. Ni, da bi mi ob mrliču bdeli, ni, da bi ga sploh srečali, da bi ga umili, da bi postavili rože in sveče in potem ob njem molili.
Danes je smrt industrija, s katero se mora ukvarjati nekdo drug, torej pogrebne službe, pred tem pa bolnišnice, domovi za ostarele, pač neke službe, ki so seveda profesionalne. In verjamem, da je do neke mere to potrebno in nujno, ampak lahko pa se vzame tudi neki del topline in človeškosti zaradi tega, ker to odrivamo iz naših življenj.

Na konferenci boste odprli tudi vprašanje osebnostne rasti po izgubi. Kdaj je sploh primerno govoriti o tem, da nas lahko izguba spremeni, mogoče tudi notranje celo okrepi, ne da bi s tem zmanjšali bolečino človeka, ki žaluje?

To je izjemno težko vprašanje, zato ker imamo mi neke take dobronamerne floskule, da moramo biti močni in da moramo to zdržati in da Bog že ve, kaj dela, in da je vse za nekaj dobro.
Zanimivo, da si to upamo reči takrat, ko se zgodi huda izguba v smislu smrti. Ne upamo si pa tega reči nekomu, ki dobi onkološko diagnozo. Imamo tako malo dvojna merila.
Dejstvo je, da bomo post festum, ko bodo te najhujše bolečine mimo, ko bomo mi spet osvojili vsakdanje življenje, ko bomo vzpostavili rutino, ko bomo, ne vem, normalno jedli in spali in delali in ko ne bo ta bolečina vseprežemajoča, začeli videvati tudi lepe stvari v življenju.
In da bomo čez čas dejansko rekli: »No, prav, pač se je zgodilo in zdaj vidim, da je morda tudi kakšna stvar, ki mi jo je ta izguba prinesla. Zdaj poznam sebe v nekem drugem okolju ali pa v neki situaciji. Zdaj razumem kakšno stvar.«
In vse to se bo zgodilo, kar pa ne pomeni, da bo ali pa da je bilo kakorkoli enostavno. In včasih ljudje tudi rečejo, da ni bilo vredno.
In morda je žalovanje nekje najlažje opisati in tudi razumeti skozi idejo, da je žalovanje ali pa bolečina ob izgubi en tak zoprn, velik, težek, umazan, moker, špičast kamen. In ta kamen je naš in ta kamen moramo zdaj nositi s sabo v žepu.
Na začetku nas prav vsak trenutek ta kamen spominja, da je tam. Nas bode, nas boli, nas žuli. Ves čas govori, da je tu. Potem pa sčasoma, po različno dolgih obdobjih za različne ljudi, se ta kamen ne bo spremenil in ta kamen se ne bo zmanjšal. Ampak mi se bomo naučili s tem kamnom živeti in mi se bomo na neki način utrdili in mi bomo sposobni tudi s tem kamnom videti lepe stvari in nas ne bo ves čas res oteževal.

Kot sem rekla na začetku, veliko strokovnjakov bo predavalo na tej konferenci. Nekateri bodo žalovanje osvetlili tudi skozi duhovnost, skupnost in iskanje smisla. Kaj lahko človeku v času izgube ponudita vera in duhovno spremljanje, posebej takrat, ko mogoče, kot ste rekli, ni mogoče ponuditi razlage, zakaj se je pravzaprav nekaj zgodilo? 

Težava smisla je, da mora smisel najti vsak sam in običajno tudi vsak trenutek sproti.
Dejstvo, ki nam vernim lahko zelo pomaga, je seveda, da verjamemo v posmrtno življenje in v trenutek, ko bo tam vse jasno in nam bo pač dano razumeti.
Duhovna podpora in duhovna oskrba, o kateri bodo govorili tudi nekateri gostje, recimo gospod Martin Golob, torej župnik v Grosupljem, ali pa dr. Aleksander Erniša, škof Slovenske evangeličanske cerkve, ki je tudi policijski vikar, bo pa šla verjetno v smer, da v tistem trenutku lahko ljudje, ki na neki način pogosto pridejo v stik z žalujočimi, nudijo neko oporo, neki varen prostor, neko možnost pogovora, poslušanja, razumevanja, neko toplo sprejetost, ki jo morda v zunanjem svetu težko najdemo.

Omenili sva torej dr. Janeza Bogataja, omenili ste duhovnika Martina Goloba, potem evangeličanskega škofa Aleksandra Ernišo. Kdo vse bo še predavatelj na konferenci?

Izjemno sem hvaležna vsem predavateljem, ki so potrdili svojo prisotnost. To so dr. Sebastjan Kristovič. On je redni profesor in prorektor na univerzi Alma Mater Europaea, sicer pa je eden vodilnih strokovnjakov za logoterapijo na Slovenskem, kar pomeni, da bo govoril ravno o smislu v trpljenju.
Potem prof. dr. Onja Tekavčič Grad. Ona je klinična psihologinja, psihoterapevtka in suicidologinja z več kot štiridesetletnimi izkušnjami in tudi ustanoviteljica Klica v duševni stiski.
Potem Erika Johnson Debeljak, pisateljica ameriško-slovenskega rodu, ki je po smrti svojega moža Aleša Debeljaka, torej pesnika in profesorja, v svoji knjigi zapisala kar nekaj premislekov o vlogi vdove v tem našem svetu oziroma tudi skozi zgodovino. In ta knjiga velja za eno najiskrenejših slovenskih pričanj o izgubi.
Z nami bo tudi mag. Ksenija Ramovš. Ona je sociologinja in socialna delavka. Sicer vemo, da je tudi soustanoviteljica Inštituta Antona Trstenjaka in že desetletja soustvarja slovensko gerontologijo. Torej ona želi spregovoriti o tem, kako v starosti žalujemo, ko se začnejo kopičiti vse te izgube, ko je ogromno izgub več in ko tudi to spregledamo.
Potem sem pa zelo hvaležna tudi Vikiju Grošlju, enemu najboljših, če ne najboljšemu slovenskemu alpinistu, tudi gorskemu reševalcu in pisatelju, ki je sam doživel kar nekaj smrti v gorah, ko so umirali pred njegovimi očmi njegovi kolegi in soplezalci. Pa tudi v osebnem življenju mu ni bilo prizanešeno s tovrstnimi izkušnjami. In on bo govoril o minljivosti.
Z nami bo tudi Jani Kramar, predsednik območnega odbora Slovenskega društva Hospic za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje. Ko sva se pogovarjala, je tako sila simpatično rekel: »Odkar vem za smrt, imam zelo, zelo rad življenje.«