Družina nosilka evangelizacije

Novice 15. 10. 2026, 11:54 Marjana Debevec

V Vatikanu se je v sredo zvečer sklenilo sedemdnevno srečanje predsednikov škofovskih konferenc z vsega sveta, zakonskih parov, mladih in strokovnjakov. Pripravili so ga ob 10. obletnici apostolske spodbude Radost ljubezni, da bi pregledali prehojeno pot in se ozrli naprej. Sklepno sveto mašo je na Trgu svetega Petra daroval kardinal Luis Antonio Tagle, ki je prebral papeževo homilijo. Gre za bogato besedilo, ki oriše poslanstvo in dragocenost vsake družine v Cerkvi in družbi. Iz Slovenije se je zasedanja udeležil predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje, s katerim smo posneli pogovor.

Škof Andrej Saje, kakšen je vaš vtis, škof Saje, po srečanju s predsedniki škofovskih konferenc z vsega sveta ter z družinami in mladimi, ki so bili te dni z vami?

Najmočnejši vtis je pravzaprav vesoljnost Cerkve. Zbrali smo se škofje, družine in strokovnjaki z različnih celin, iz različnih kultur in življenjskih razmer, da bi bili skupaj in se pogovarjali o družini.

Druga stvar, ki mi je zelo ostala v spominu, je prisotnost vzhodnih katoliških Cerkva. Poleg grškobizantinskega obreda, ki ga poznamo tudi pri nas, saj imamo v Sloveniji manjšo grškokatoliško skupnost, so bili navzoči še predstavniki kaldejskega, koptskega, sirskega, rutenskega, maronitskega in drugih obredov.

Vseh teh katoliških obredov je približno 22 oziroma 23. Imajo vzhodne tradicije, vendar so v občestvu s papežem.

Tudi ob sklepni sveti maši je bilo izrecno izpostavljeno veselje, da je bil pri naših pogovorih oziroma slovesnosti navzoč tudi kaldejski patriarh iz Iraka. To daje še močnejši pečat vesoljnosti Cerkve, njeni barvitosti in zelo različnim zgodovinskim, kulturnim in verskim izkušnjam.

Hkrati pa nas povezuje Petrov naslednik, papež Leon, ki je zdaj v bolnišnici in smo ga tudi v molitvi podprli ter se ga še posebej spominjali v teh dneh.

Ob srečanju smo ponovno začutili, da je Cerkev res širša od naših krajevnih izkušenj in da se lahko drug od drugega, predvsem pa od naših družin, zelo veliko naučimo.

Imeli ste zelo poln program. Bi nam morda lahko približali kakšen primer izkušenj z drugih celin? Se družine soočajo s podobnimi izzivi kot pri nas?

Lahko vam povem, da smo imeli, mislim, da je bilo 16 omizij, pri vsakem pa nas je bilo od 10 do 12.

Po uvodnih predavanjih, v katerih so na primer družine pričevale o zakonskem življenju v krizi, o tem, kako so krizo prestale, ali pa o lepoti družine, so spregovorili še strokovnjaki, škofje in kardinali s teološkega vidika. Nato smo se v dinamiki nadaljnje molitve oziroma pogovora v Duhu zbrali okrog miz.

Za našo mizo smo bili udeleženci iz številnih različnih držav. Če poleg evropskih držav omenim še druge, sta bila tam na primer škof in kardinal iz Mongolije, ki predstavlja tudi povezavo s srednjeazijskimi državami, kjer so katoličani v veliki manjšini. V Mongoliji je samo 1500 vernikov, krščanstvo pa je tam prisotno šele 35 let.

Imeli smo tudi dva škofa s Kitajske, enega iz Pekinga. Zanimivo je, da je na Kitajskem zelo veliko zanimanja za duhovnost. Na naše veliko začudenje so povedali, da na primer vsako leto več tisoč parov pride v cerkev po blagoslov ali na kakšen obred, čeprav niso katoličani.

Želijo si namreč nekega obreda, ker čutijo, da je zakon pravzaprav sveta ustanova, tudi če ne verujejo v Boga ali ne čutijo pripadnosti neki verski skupnosti.

To zelo veliko pomeni. Zakonska zveza je v prav vseh kulturah izjemnega pomena, ne glede na to, za katero vero gre, tudi če govorimo o prvotnih verstvih in tako naprej. Na tem lahko potem gradimo naprej.

Kje pa lahko, škof Andrej Saje, Cerkev pride naproti družini in obratno? Kje lahko družina, seveda v povezavi z drugimi družinami, najde načine za novo evangelizacijo? Tudi o tem ste govorili?

Ti načini so raznovrstni. Ni samo enega načina, gre predvsem za celostnost. To pomeni, da so od začetka vključeni otroci, mladi in zakonci. Da ne gre samo za pripravo na zakon, ki potem mine, in se vse skupaj konča.

Gre za temeljno poklicanost, da vsi sodelujemo v krščanskem občestvu, da dejavno pripadamo neki skupnosti.

Če so na primer otroci člani skavtov, oratorijskih skupin, mladinskih ali študentskih skupin, se med seboj povežejo. Potem po naravni poti tudi iščejo svoje življenjske sopotnike v teh skupinah in tako naprej. Pravzaprav samodejno pride tudi do ustanavljanja zakonskih skupin.

Predvsem pa gre za pomen katehizacije, torej podajanja oznanila. Danes je namreč težava tudi v tem, da ne vemo, kaj je naša vera in zakaj je pravzaprav lepo, pametno in nujno potrebno, da mladi na primer sklenejo krščanski zakon.

O pomenu krščanskega zakona je treba govoriti in ga razlagati, ker veliko ljudi danes tega sploh ne ve več.

Pomembno je tudi, da so družine same nosilke evangelizacije, ne samo tiste, ki jo prejemajo. Na primer zakonske skupine, ki pomagajo ali podpirajo druge zakonske skupine, bodisi v okviru zakonskih skupin bodisi drugače v župniji.

Tudi sam imam izkušnjo, saj že dolgo časa spremljam zakonske skupine. Vem, kako dragoceno je za pare, ko drug drugega poslušajo in se podpirajo. Tudi mi duhovniki se lahko od njih zelo, zelo veliko naučimo.

Družina torej ni samo predmet pastorale, ampak njen dejavni in bistveni soustvarjalec.

Pomemben poudarek ste na srečanju namenili tudi mladim. Bi morda navedli kakšen razlog, zakaj se danes težje odločajo za zakon kot nekoč, in kako jih podpreti?

Mladi si povsod želijo ljubezni, družine in stabilnih odnosov, vendar jih pogosto spremlja, kot vemo tudi iz naših izkušenj, strah pred trajno odločitvijo.

Potem so tu še drugi razlogi, kot so negotovost zaposlitve, stanovanjsko vprašanje, daljše izobraževanje, izkušnje razpadlih zakonov ali odnosov ter splošna kultura začasnosti, v kateri nič ni trajno.

To mnoge pravzaprav tudi vznemirja, zato se danes nekateri spet bolj vračajo k vrednotam, saj si želijo stabilnosti in trajnosti.

Družina je nekaj, kar je stabilno oziroma kar mora biti stabilno. Tako kot domača hiša ali stanovanje, kamor se vrnemo, se odpočijemo, smo v krogu svojih domačih ter si naberemo novih moči in poguma za naprej.

Pomembno je tudi, da mladim ne govorimo samo o težavah, ampak jim pokažemo lepe in prepričljive zglede zakonskega in družinskega življenja.

Prav tako je pomembno, da družine ne idealiziramo, češ da mora biti ne vem kakšna, saj vsaka družina pravzaprav nastaja. Odnosi so nekaj, kar je v gibanju, kar nastaja. Vsi smo povabljeni, da jih gradimo in soustvarjamo.

Kot sem že rekel, iz prijateljstev potem po naravni poti nastajajo tudi zakonske skupine. To je najbolj naraven in najbolj učinkovit način.

Mladi si želijo in potrebujejo občestvo, v katerem so sprejeti, kjer imajo prijatelje, kjer lahko postavljajo vprašanja in kjer se lahko pokažejo takšni, kot so. Tako postopoma zorijo tudi za odgovorne odločitve.

Najboljša priprava na krščanski zakon se torej ne začne eno ali dve leti pred poroko, ampak traja pravzaprav celotno otroštvo, mladostno dobo in vse življenje.

Zato je tudi tako pomembno, kot ste izpostavili, spremljanje mladih, tudi zaročencev in potem zakoncev v prvih letih zakonskega življenja, ko verjetno potrebujejo kar veliko opore; da torej ne pozabimo nanje, potem ko so opravili, kot ste rekli, pripravo na zakon in se poročili.

Družina je nekaj temeljnega v naši družbi, ne glede na to, ali govorimo o Cerkvi ali civilni družbi.

Družina je in mora ostati temelj. Je okolje, kjer se otroci rodijo, kjer imajo svoj dom. Družina je osnovna celica, osnovna enota družbe in Cerkve, kjer se otroci postopoma pripravljajo tudi na odgovornosti življenja.

Kaj pa ste na tem srečanju izpostavili glede ranjenih družin? Vedno več jih je, žal, in vedno bolj se bomo soočali s tem vprašanjem, kako jim priti naproti. Je bil morda kakšen konkreten predlog, kaj storiti in kako jim biti blizu?

Predvsem smo poudarili, da nihče, ki trka na vrata, ne sme ostati zunaj.

To pomeni, da ga sprejmemo, poslušamo, vključujemo, da se z njim pogovarjamo in razločujemo. Da vidimo, v kakšni življenjski zgodbi se nahaja in kako se lahko vključi v Cerkev. Nihče ne sme ostati zunaj.

Posebej smo omenili tudi ločene, ponovno civilno poročene in enostarševske družine, torej ljudi, ki doživljajo različne stiske.

Je pa tako, da so stiske na neki način sestavni del našega življenja. Tudi nošenje križa je del življenja in ni mogoče pričakovati, da bomo vse rešili z nekimi ukrepi.

Prvi korak je predvsem poslušanje, da razumemo konkretno življenjsko zgodbo, ne da bi ljudi vnaprej obsojali. To je bil zelo, zelo pomemben poudarek.

Drugi korak je vključevanje v življenje župnijskega občestva, kjer je to mogoče, da se nihče ne čuti izključenega.

Tretji korak pa je osebno pastoralno spremljanje in razločevanje, ki ga poudarja tudi osmo poglavje dokumenta Radost ljubezni, katerega deseto obletnico smo zdaj obhajali.

Na srečanju sem tudi sam posebej odprl vprašanje potrebe po jasnejših merilih. Kakšna je odgovornost posameznikove vesti, duhovnega spremljevalca, duhovnika ali škofa pri presoji konkretnih primerov, tudi glede morebitnega zakramentalnega življenja?

Pri tem pa je treba ohraniti oboje: resnico o zakonu in njegovi neločljivosti, hkrati pa usmiljenje do ljudi tudi v zapletenih okoliščinah.

Uradno poročilo in sklepe srečanja želi najprej pregledati papež Leon XIV., ki bo potem dodal še svoje misli, nato pa bo vse skupaj uradno objavljeno. Pa vendar, kakšno je po vašem mnenju sporočilo konference ob 10. obletnici izida apostolske spodbude Radost ljubezni?

Najprej to, da je družina in ostaja temeljna vrednota za človeka in družbo v vseh kulturah. To je najbolj temeljna stvar.

To smo prepoznavali v pričevanjih z različnih celin, ne glede na to, ali je krščanstvo tam večinsko, manjšinsko ali pa je šele na začetku razvoja.

Dokument Radost ljubezni nas spodbuja, da družin ne idealiziramo in jih ne opazujemo samo skozi njihove težave, ampak prepoznamo njihovo lepoto, poslanstvo in konkretno življenje.

Družina je torej vredna in ima svoje poslanstvo že s tem, kar je, ne šele s tem, kar bi morala postati.

Družina je prva šola ljubezni, zaupanja, odpuščanja, solidarnosti in vere. Tam se učimo v medsebojnih odnosih.

Naslednje sporočilo je, da mora Cerkev družine spremljati v vseh obdobjih: od mladosti in priprave na zakon do vzgoje otrok, prvih let zakona in poznejših let zakonskega življenja.

Sam vedno znova poudarjam, da mora biti vsak kristjan vključen v neko konkretno občestvo. Ne samo, da pride k maši in gre potem domov, ampak da je član neke skupine, kjer je dejaven, kjer nekaj naredi, sodeluje in soustvarja.

Tako bo potem tudi začutil, da je župnija kakor domače družinsko občestvo.

Če povzamem, je to srečanje potrdilo, da je družina ena največjih dragocenosti človeštva in Cerkve ter da družine niso samo tiste, za katere Cerkev skrbi, ampak so same nosilke ljubezni, vere in evangelizacije.

Naša prva naloga je, da jih poslušamo, podpiramo in spremljamo, da bodo lahko svoje poslanstvo tudi z veseljem uresničevale.

Če lahko še s tremi kratkimi mislimi povzamem najin pogovor, mi ostajajo predvsem naslednji poudarki.

Prvi je vesoljnost oziroma univerzalnost Cerkve: zelo različne kulture in razmere, ista vera in skupno poslanstvo družin.

Drugi je družina kot nosilka evangelizacije, ne samo kot prejemnica pastorale.

Tretji pa je spremljanje in podpora skozi vse življenje, od otroštva in mladosti do zakona, starševstva in tudi v zahtevnih okoliščinah.