Zakonski pari s škofi v Vatikanu o izzivih družine danes

Novice 08. 10. 2026, 09:41 Marjana Debevec

Papež Leon XIV. je včeraj popoldne v Vatikanu odprl srečanje ob desetletnici apostolske spodbude Amoris laetitia, na katerem sodelujejo zakonski pari, različni strokovnjaki s področja družinskega življenja in predsedniki škofovskih konferenc z vsega sveta. Sveti oče je zbrane povabil, naj prisluhnejo družinam, tudi tistim, ki jih zaznamujejo težave, osamljenost in navidezni neuspehi, saj se od njih zagotovo lahko veliko naučimo. Posebno pozornost je namenil mladim, ki hrepenijo po ljubezni, vendar jih je zaradi osamljenosti in ekonomske negotovosti strah prihodnosti. Ob tem je sveti oče izrazil željo, naj udeleženci srečanja iščejo nove ustvarjalne poti do konkretnih življenj družin ter nato iskati načine, skupaj z njimi oznanjati evangelij sodobnemu svetu. Sedemdnevnega srečanja se iz Slovenije udeležuje predsednik škofovske konference novomeški škof Andrej Saje.

Papež Leon XIV. je voditelje vzhodnih Cerkva, predsednike škofovskih konferenc, zakonske pare in različne strokovnjake, ki so se od 7. do 14. oktobra zbrali v Vatikanu, povabil k pozornemu in poglobljenemu poslušanju. Ob desetletnici izida apostolske spodbude Amoris laetitia (Radost ljubezni) razmišljajo o družini.

Prisluhniti družinam

V prihodnjih dneh bo srečanje potekalo po sinodalnem načinu dela, z izmenjavanjem pričevanj, premišljevanj, nagovorov, pogovorov, skupinskega dela in trenutkov molitve.

Papež udeležence spodbuja, naj predvsem prisluhnejo, da bodo lahko oblikovali odgovore na vprašanja družin današnjega časa, ki je precej drugačen od tistega pred desetimi leti.

»Njihova življenja nam zastavljajo tudi vprašanja, s katerimi se moramo pogumno soočiti. V številnih okoljih se je pokazal vse večji razkorak med načinom, kako ljudje živijo spolnost in intimnost, ter krščanskim pogledom na zakon,« je dejal Leon XIV.

»Nosimo posebno odgovornost«

Papež se je najprej ozrl v preteklost ter spomnil na apostolsko spodbudo Familiaris consortio svetega Janeza Pavla II.. Še pred njim so koncilski očetje prepoznali, da družinsko življenje ponuja posebno izhodišče za obravnavo velikih kulturnih, gospodarskih, družbenih in političnih vprašanj našega časa, vključno s prizadevanji za mir med narodi.

Ta pot vodi do Amoris laetitia (Radost ljubezni), ki po papeževem mnenju pomeni pomemben mejnik sinodalnega procesa, ki ga je začel papež Frančišek v luči globokih družbenih sprememb.

»Ta več kot polstoletna zgodovina daje našemu srečanju posebno odgovornost, ki jo nosimo kot pastirji,« je poudaril Leon XIV.

Cerkev je v po njegovih besedah zadnjih desetih letih, ko je sprejemala in uresničevala Amoris laetitia, spremljala družine v različnih življenjskih okoliščinah. Prisluhnila je njihovim vprašanjem ter zgodbam o spreobrnjenju, nepričakovanih sadovih in odnosih. Soočala se je s težavami in prepoznavala nova vprašanja, ki so se pojavljala na tej poti.

»Položimo jih pred Gospoda in jih delimo drug z drugim ter skušajmo prepoznati, kaj Bog dela med nami in kam njegov Duh danes vodi Cerkev,« je zbrane na srečanju povabil Leon XIV.

Želje in strahovi mladih

Papež se posebej posveti mladim, ki še naprej hrepenijo po ljubezni, zvestobi in občutku pripadnosti, vendar pogosto težko razumejo, kako bi se takšen pogled na ljubezen lahko uresničil v njihovem življenju, ali verjamejo, da je vseživljenjska zaveza pogoj za dosego tistega, po čemer hrepenijo.

»Ekonomska negotovost, migracije, nasilje, osamljenost in druge oblike čustvene krhkosti prav tako vplivajo na odločitve, ki jih ljudje sprejemajo, in na možnosti, ki si jih lahko predstavljajo za svojo prihodnost.«

»Veliko se lahko naučimo«

Leon XIV. je predvsem škofe spodbudil, naj bodo pozorni na konkretne okoliščine življenja ljudi.

»Kot pastirji smo prejeli odgovornost, da ob pravem in nepravem času oznanjamo lepoto Božjega načrta za zakon in družino ter njegovega klica k ljubezni in nežnosti,« poudarja.

To je »izziv«, pri katerem pa nam lahko pomaga »modrost Božjega ljudstva«, ki osvetljuje tudi »okoliščine, zaznamovane s težavami, osamljenostjo« in »navideznimi neuspehi«.

Papež Leon je nato udeležencem zastavil več vprašanj, ki naj usmerjajo njihove prihodnje pogovore in razmišljanja: »Kaj ljudje v resnici iščejo sredi teh kulturnih sprememb? Kaj nam razkrivajo njihove radosti in upanja, njihove žalosti in stiske? Na katerih področjih naš jezik in naše pastoralne prakse uspejo odpreti pot, kje pa se ne dotaknejo src ljudi ali jih ne podpirajo v njihovih prizadevanjih za dobro?«

Nadaljeval je z vprašanji:

»Kaj nas uči življenjska izkušnja družin – izkušnja, iz katere se še nismo v celoti naučili vsega, kar bi se lahko?

Kakšno oblikovanje lahko ponudimo za zdravo in sveto družinsko življenje?

Kaj se lahko še posebej naučimo od staršev, ki si prizadevajo spremljati svoje otroke in mlade v takšnih okoliščinah?«

Izkušnja krhkosti

Posebno pozornost si po papeževih besedah zasluži prav vprašanje krhkosti. »Izkušnja krhkosti odpira vprašanje, ali smo sposobni ostati blizu drug drugemu, ko življenje ne ustreza več našim pričakovanjem, in ali znamo prepoznati delovanje milosti tudi v okoliščinah, zaznamovanih z omejitvami, ranami in navideznimi neuspehi.«

»Tudi v tem pogledu nas lahko izkušnja družin veliko nauči, saj je krhkost del naše skupne človeške narave in zato tudi življenja Cerkve,« je prepričan papež.

Znamo biti blizu, ko je človek najbolj ranljiv?

Papež je zastavil še dodatna vprašanja:

»S kakšno Cerkvijo se ljudje srečajo prav takrat, ko so najbolj ranljivi?«

»Ali lahko resnico, ki jo oznanjamo, ljudje izkusijo po potrpežljivosti, bližini in usmiljenju naše pastoralne navzočnosti?«

In kako oznanjati »polnost evangeljskega nauka o družini«?

Prihodnji dnevi bodo priložnost, da tem vprašanjem namenijo ustrezno težo.

Papež Leon poudarja, da naloga ni zgolj razlagati resničnost družinskega življenja, temveč »dopustiti, da nas družine nagovorijo in spodbudijo našo pastoralno odgovornost«, da bi »Cerkev lahko našla prenovljene načine oznanjevanja evangelija«.

»Podelimo lahko tisto, kar je našim Cerkvam prineslo veselje, kar nas je postavilo na preizkušnjo in katera vprašanja so se skozi izkušnje pokazala še jasneje. Poleg tega lahko raznolikost okoliščin, iz katerih prihajamo, postane dar za razločevanje celotne Cerkve.«

Iskreno se soočiti s preizkušnjami in težavami, ki ostajajo

Sveti oče si želi ponovnega prebujenja pastoralne ustvarjalnosti, ki jo potrebujemo ob novih vprašanjih. Ob tem je dodal tudi molitev:

»Gospoda prosim, naj nam pomaga zbrati sadove, ki jih je Amoris laetitia obrodila v naših krajevnih Cerkvah, da bi lahko hranili celotno Cerkev.«

»Upam, da se bo skozi številna pričevanja, ki jih prinašate iz svojih Cerkva in različnih kulturnih okolij, postopoma oblikovala skupna pripoved o teh desetih letih, zaznamovana z veseljem in upanjem, ki nam bo omogočila, da se bomo iskreno soočili s preizkušnjami in težavami, ki še vedno ostajajo.«

To bo, zagotavlja papež, krajevnim Cerkvam pomagalo »prepoznavati nove poti« in »vse krščene še globlje vključevati v sinodalno pot Cerkve«.