Poslovili so se od duhovnika Vinka Gune, dolgoletnega župnika v Beli krajini

Nekrolog

Na god svetih angelov varuhov, 2. oktobra 2026, je v 79. letu starosti odšel h Kristusu, Gospodarju življenja in smrti, duhovnik novomeške škofije Vinko Guna.

Duhovnik Vinko Guna se je rodil 21. novembra 1947 v Ljubljani staršema Vinku in Mariji kot četrti od osmih otrok. Odraščal je v Karlovici, v župniji Velike Lašče, kjer je začel osnovno šolo, jo nadaljeval v Laščah in končal v Mengšu, kamor se je družina preselila, saj je bil oče učitelj in so se zato večkrat selili.

Prav v Mengšu se je v njegovem življenju začela jasneje oblikovati duhovniška pot. O svoji odločitvi v Mengšu je pripovedoval: »Sedmi in osmi razred sem obiskoval v Mengšu, kjer sem imel zelo razgledanega župnika, ki me je spravil v gimnazijo v Vipavi. In sem šel«. V teh preprostih besedah se lepo pokaže njegov značaj. Ni veliko razlagal, ni olepševal. Rekel je naravnost: »In sem šel.« Tako se je začela pot v duhovništvo, najprej v Vipavo, nato pa po maturi leta 1966 v Bogoslovno semenišče v Ljubljani. Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1973, je v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje. Novo mašo je obhajal v Mengšu, tam, kjer se je odločil za duhovniško pot.

Kot kaplan je tri leta deloval v župniji Ribnica in eno leto v Tržiču. Tri leta je bil upravitelj župnije Sv. Lenart in nato deset let župnik v župniji Svibno v Zasavju, kjer je hkrati oskrboval župnijo Jagnjenica. Najdaljše obdobje svojega duhovniškega življenja pa je daroval Beli krajini. Od leta 1990 do smrti je bil župnik v župniji Adlešiči in hkrati skrbel za župnijo Preloka. Leta 2025 se je zaradi slabotnega zdravja in napredujoče bolezni preselil v dom Sester Corpus Christi, ki so zanj do zadnjega trenutka življenja vzorno skrbele. V njihovem domu se je njegova zemeljska pot sklenila. Poslovil se je okrepčan s poslednjimi zakramenti in ob molitvi sester.

Gospod Vinko je bil srčen duhovnik. Bil je človek jasne besede in neposreden. Ni se zadrževal, kadar je bilo treba povedati resnico. Mnogi so v njem našli iskrenega in iskrivega sogovornika, človeka, ki jim je bil blizu, jih razumel, jih znal poslušati in tudi voditi.

Vse življenje je gojil ljubezen do narave in živali. Znal je najti čas za sprostitev v različnih dejavnostih. Rad je imel vrtnarjenje, kinologijo, rejo malih in večjih živali, ribištvo, gobarstvo, polharijo in še kaj. In prav po teh stvareh se je na poseben način približal ljudem v njihovem vsakdanjem življenju. Ni stal nad njimi, znal je biti med njimi. Ob njegovi 70-letnici življenja je bilo o njem rečeno: »Vinko ni le župnik, ki deluje v prid svojih župljanov, vernikov pa tudi vseh drugih ljudi dobre volje, ampak je tudi prijatelj in znanec, svetovalec in zaupnik, saj se ljudje nanj obrnejo, ko jim je najtežje.«

Vse to je lahko delal, ker je svojo poklicanost v duhovništvo resnično živel. Kakor je Jezus ob Galilejskem jezeru zagledal preprosta galilejska ribiča Simona in Andreja in jim rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi«, tako je poklical tudi duhovnika Vinka. Jezus pokliče človeka tam, kjer je, takšnega, kot je. Ne kliče popolnih ljudi. Pokliče konkretnega človeka, z njegovim imenom, obrazom, temperamentom, darovi in življenjsko potjo. Pokliče ribiče in iz njih naredi apostole. Pokliče ljudi, ki znajo vreči mreže in jim zaupa mreže evangelija. Naj prav iz njegovega veselega in duhovno globokega in iskrivega duhovniškega življenja zraste nov klic v srcu katerega od mladih.

Pokojnega duhovnika Vinka z zaupanjem izročamo Božjemu usmiljenju. Naj ga Gospod sprejme v svoj mir, naj ga spremljajo sveti angeli varuhi, na god katerih je odšel s tega sveta, naj ga Marija, Mati duhovnikov, pripelje pred Sina. Kristus, večni veliki duhovnik, pa naj mu podeli delež pri večni velikonočni radosti.

Peter Kokotec
generalni vikar