Škof Matjaž na Teharjah: Sprava se ne rodi iz pozabe, ampak iz resnice

Cerkev na Slovenskem 04. 10. 2026, 12:52 Alen Salihović

V spominskem parku Teharje je bila na rožnovensko nedeljo sveta maša za vse tam mučene in pobite ter za tiste, ki so bili iz nekdanjega taborišča odpeljani v smrt. Slovesno mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž. V pridigi je poudaril, da sprava ne more pomeniti pozabe in da se resnična sprava ne rodi iz enačenja žrtev in storilcev, temveč iz resnice. »Potrebujemo resnico, ki ne postane novo orožje; spomin, ki ne proizvaja novega sovraštva; pravičnost, ki ne postane maščevanje; in odpuščanje, ki ne prikriva resnice,« je dejal.

eharje so bile pred 80 leti za tisoče ljudi kraj trpljenja in odhoda v smrt. Zbrani so se pri maši spomnili pomorjenih, njihovih krvnikov in vseh, na katerih sedanjost še vedno vpliva breme tedanjih zločinov.

Po sveti maši je sledila spominska slovesnost, na kateri je zbrane nagovoril Jan Peršič, član odbora Nove Slovenske zaveze. S petjem sta jo obogatila solista Andreja Zakonjšek Krt in Primož Krt.

Odpuščanje ne pomeni, da zlo prenehamo imenovati zlo. 

»So kraji, kjer človek težko govori«

»So kraji, kjer človek težko govori. Besede se zdijo premajhne. Teharje so takšen kraj,« je pridigo začel škof Matjaž. Poudaril je, da spomin na Teharje ni samo pogled v preteklost. Spomnil je na ljudi, ki so bili tam ponižani, mučeni in oropani dostojanstva, nekateri ubiti, drugi pa odpeljani v smrt.

Zbrane je povabil, naj se jih spominjajo pred Bogom, pa tudi kot narod, katerega del so bili in ostajajo.

Ob besedah iz Knjige modrosti – »Duše pravičnih so v Božji roki« – je škof poudaril, da lahko človeku vzamejo svobodo, dobro ime, dom in celo življenje, lahko mu odrečejo pravico do obrambe, izbrišejo njegovo ime iz javnega spomina in mu odrečejo grob, ne morejo pa izbrisati njegovega dostojanstva pred Bogom.

»Naši mrtvi niso izginili. Niso samo številke v dokumentih in niso samo žrtve nekega zgodovinskega časa. So ljudje z imenom in obrazom,« je dejal.

Po njegovih besedah imajo žrtve pravico do svojega imena in spomina, živi pa dolžnost, da jim vračajo človeško dostojanstvo, ime in grob.

»Sprava ne more biti pozaba«

Osrednji del pridige je škof namenil vprašanju sprave. Spomin na Teharje po njegovih besedah ne sme postati gorivo za novo sovraštvo, vendar prav tako ne sme postati pozaba.

»Odpuščanje ne pomeni, da zlo prenehamo imenovati zlo. Sprava ne pomeni, da žrtev in storilca preprosto postavimo na isto raven in rečemo: pozabimo vse in pojdimo naprej,« je poudaril.

Krščansko odpuščanje je po njegovih besedah veliko zahtevnejše: pomeni pogledati resnici v obraz in kljub temu ne dovoliti, da bi zlo dobilo zadnjo besedo.

Resnična sprava zato potrebuje resnico, priznanje krivice, njeno odpravo in zadostitev. To je, je poudaril škof, moralni imperativ tako za posameznika kot za celotno skupnost.

»Vinograd ni naš«

Matjaž je spregovoril tudi o evangeljski priliki o vinogradu. Vinogradniki so pozabili, da vinograd ni njihov, in so iz oskrbnikov želeli postati gospodarji.

Prav v tem je po škofovih besedah mogoče prepoznati začetek nasilja nad človekom: ko si posameznik ali oblast prilasti pravico odločati, kdo sme živeti in kdo ne, kdo je vreden imena in groba, kdo pa naj izgine iz spomina. »Človek ni last človeka. Človek pripada Bogu. In tudi vinograd je Božji,« je poudaril.

Posvaril je tudi pred razvrščanjem ljudi na »pravo« in »napačno« stran zgodovine. Zgodovina po njegovih besedah ni prostor takšnega razvrščanja, temveč prostor odgovornosti in neodgovornosti.

Človek ni last človeka. Človek pripada Bogu. 

Resnica ne sme postati novo orožje

Celjski škof je poudaril, da slovenska družba potrebuje »resnico, ki ne postane novo orožje; spomin, ki ne proizvaja novega sovraštva; pravičnost, ki ne postane maščevanje; in odpuščanje, ki ne prikriva resnice«.

Priznanje trpljenja drugega po njegovih besedah ne zmanjšuje lastnega trpljenja, tako kot priznanje dostojanstva drugih ne zmanjšuje dostojanstva naših mrtvih.

Samo z obrambo dostojanstva vsakega človeka je mogoče braniti tudi resnico in življenje narodne skupnosti, je poudaril.

Spomnil tudi na sv. Frančiška Asiškega

Škof Matjaž je pridigo povezal tudi s svetim Frančiškom Asiškim, ob 800-letnici njegove smrti. Spomnil je na Frančiškovo srečanje s Križanim v cerkvici svetega Damijana. Frančišek v križanem Kristusu ni videl premaganega človeka, ampak živega in poveličanega Gospoda, ki človeku izkazuje bližino in ljubezen do konca.

Takšen velikonočni pogled na križ je škof povezal tudi s Teharjami. »Zato verujemo, da se je Kristus spustil tudi v temo Teharij: v noči, ko so pazniki in sonarodnjaki klicali imena obsojenih v smrt; v strah človeka, ki je vedel, da prihajajo ponj; v molitev tistega, ki je v zadnjih trenutkih še stiskal rožni venec; na roko duhovnika, ki jo je še zadnjič dvignil v znamenje odveze,« je dejal.

Naši mrtvi niso izginili. Niso samo številke v dokumentih in niso samo žrtve nekega zgodovinskega časa.

»Smrt nima zadnje besede«

Ob sklepu je spomnil na Kristusove besede na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Kristus s tem ni zanikal zločina ali krivice, je pojasnil škof, ampak ni dovolil, da bi sovraštvo določalo njegov odnos do tistih, ki so mu jemali življenje. Zato tudi sprava po njegovih besedah ni samo človeški projekt, temveč milost, za katero je treba prositi.

Škof je zbrane pozval, naj vztrajajo tudi zaradi prihodnjih rodov, »da nobenega ne bo nikoli več doletela usoda otrok Petrička« in da bi prihodnjim generacijam zapustili deželo, v kateri bo človeško življenje sveto in nedotakljivo, človekovo dostojanstvo pa močnejše od ideologije.

»Kajti vinograd ni naš. Vinograd je Gospodov. In duše pravičnih so v Božji roki,« je sklenil celjski škof Maksimilijan Matjaž ter poudaril, da smrt in sovraštvo nimata zadnje besede: »Odpuščanje in ljubezen sta močnejša od sovraštva.«

Namen oblasti je bil odstraniti morebitne nasprotnike novega režima

Filozof Jan Peršič je v nagovoru na slovesnosti poudaril, da posledice dogajanja po drugi svetovni vojni segajo v današnji čas, zato po njegovem mnenju o teh dogodkih ni mogoče preprosto prenehati govoriti.

Spomnil je na dogajanje v Celju in okolici od sredine maja 1945 ter na taborišče na Teharjah, kamor so bili pripeljani med drugim kočevski Nemci, slovenski civilisti ter pozneje vojaki Slovenske narodne vojske in njihovi svojci. Po njegovih besedah so bili številni umorjeni, sprva v okolici Teharij, pozneje pa tudi v Barbarinem rovu, na Starem Hrastniku in drugje. Omenil je tudi nasilje, poniževanje in mučenje jetnikov v taborišču.

Po Peršičevih besedah je bil namen oblasti odstraniti morebitne nasprotnike novega režima, pri izvedbi pa so sodelovali pripadniki varnostnih in vojaških struktur. Pri tem se je skliceval tudi na pričevanja in zapise nekdanjih komunističnih funkcionarjev, ki po njegovih besedah potrjujejo, da pri pobojih ni šlo predvsem za maščevanje, ampak za utrjevanje revolucije.

Kot pozitivne premike v zadnjem obdobju je Peršič izpostavil pokop posmrtnih ostankov iz jame pod Macesnovo gorico ter vpis smrti žrtev v matični register. Opozoril je, da je treba biti pozoren na nove oblike ideološkega in političnega nasilja.

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani drugi svetovni vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem ter jih potem izročili novi partizanski oblasti.

Večino so jih brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa še ni dokončan.